Jedro

Prvi odstavek 498. člena ZPP določa ureditev in vodenje postopka za čas od trenutka, ko zakon stopi v veljavo. Po tej določbi se postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih le, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. To (arg. a contrario) pomeni, da se v postopkih, ki se pred sodiščem prve stopnje še niso končali, uporablja (nov) ZPP od uveljavitve dalje, torej od 14.7.1999 (razen izjem, ki so določene v 499. členu ZPP). In ker se je v konkretnem primeru postopek pred sodiščem prve stopnje končal 20.12.2000 (takrat je sodišče prve stopnje izdalo sodbo), je treba dovoljenost revizije presojati po 367. členu ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo revizijo tožnikov zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.11.2002. Pritožbeno sodišče je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da revizija ni dovoljena, ker vrednost z revizijo izpodbijanega dela sodbe ne presega 1.000.000 SIT.

Zoper ta sklep sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in navajata, da se v skladu z 2. odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99-2/2004-ZPP) postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. V tem primeru pa se je postopek na prvi stopnji končal pred uveljavitvijo (novega) ZPP, kar pomeni, da je revizija dovoljena. Tudi tožba je bila vložena še v času, ko ni bilo zakonske omejitve, da je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Prvi odstavek 498. člena ZPP določa ureditev in vodenje postopka za čas od trenutka, ko zakon stopi v veljavo. Po tej določbi se postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih le, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. To (arg. a contrario) pomeni, da se v postopkih, ki se pred sodiščem prve stopnje še niso končali, uporablja (nov) ZPP od uveljavitve dalje, torej od 14.7.1999 (razen izjem, ki so določene v 499. členu ZPP). In ker se je v konkretnem primeru postopek pred sodiščem prve stopnje končal 20.12.2000 (takrat je sodišče prve stopnje izdalo sodbo), je treba dovoljenost revizije presojati po 367. členu ZPP (ki v 2. odstavku določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT).

Pri tem ničesar ne spremeni niti dejstvo, da je bila tožba vložena "še v času, ko ni obstajala zakonska omejitev, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega znesek 1.000.000 SIT". Smisel določitve vrednosti spornega predmeta namreč ni v tem, da bi si stranka z njeno poljubno določitvijo lahko zagotovila določeno stvarno pristojnost, določeno vrsto postopka ali kasnejšo možnost revizije v tem postopku ali nasprotno čim manjše stroške postopka. Po ureditvi v ZPP je smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora - na takšno oceno pa se nato vežejo omenjene pravne posledice, med drugim tudi pravica do revizije. Ob takem izhodišču (da je v skladu s smislom navedbe vrednosti spornega predmeta le ravnanje stranke, ki to vrednost navede ob upoštevanju realnega ekonomskega pomena spora, ne pa ravnanje stranke, ki vrednost spornega predmeta opredeljuje z namenom, da omogoči ali onemogoči kasnejšo dopustnost revizije), pa je jasno, da ta opredelitev ne more biti odvisna od tega, ali bi dosegala znesek, ki ga zakon postavlja kot mejno vrednost za dopustnost revizije. Zato tudi kasnejša sprememba zakona glede določitve mejnega zneska za dopustnost revizije ni mogla povzročiti negativnih posledic za stranko, ki je vrednost spornega predmeta v tožbi navajala tako, da se je zanesla na tedaj veljavno ureditev (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-21/02 z dne 12.9.2002).

Ker je tako pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ko je zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrglo revizijo tožnikov kot nedovoljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP).