Jedro

Škoda, nastala s plačilom globe kot sankcije za ugotovljen prekršek, ne more biti pravno priznana škoda kot predpostavka odškodninske odgovornosti, saj bi bil v nasprotnem primeru, ko bi storilec prekrška imel možnost s tem povezano škodo izterjati od tretje osebe, izničen pomen odločbe o prekršku in namen izrečene sankcije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2012 do plačila, se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 115,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 82,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 400,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji naložilo plačilo njegovih pravdnih stroškov v višini 487,97 EUR.

Zoper sodbo v celoti se po pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, ki opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava. Med njenim ravnanjem in nastalo škodo ni neposredne vzročne zveze, poleg tega pa globe sploh ni mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo. Tožnik je bil v času storitve prekrška odgovorna oseba pravne osebe V. d.o.o. in mu je bila kot takemu globa izrečena na podlagi Zakona o prekrških, ki v 16. členu določa, da je odgovorna oseba odgovorna za prekršek, ki ga stori s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, pri izvrševanju pooblastil državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti, te odgovornosti pa se lahko razbremeni, če je ravnala po odredbi nadrejene odgovorne osebe ali vodstvenega ali nadzornega organa pravne osebe, državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti ali po odredbi samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, in je storila vse, kar je bila po zakonu, drugem predpisu ali po notranjem aktu tega subjekta dolžna storiti, da bi preprečila prekršek. Navedeno pomeni, da ima odgovorna oseba v prekrškovnem postopku vedno možnost, da se svoje odgovornosti razbremeni z dokazanim lastnim pravilnim ravnanjem, iz tožnikovih navedb pa ne izhaja, da je poskušal doseči svojo razbremenitev pred sodiščem, kjer bi dokazal, da je ravnal s potrebno skrbnostjo in ni kršil predpisov davčnega prava oz. da je v celoti izpolnil svoje obveznosti do države. S tem, ko je tožnik prevzel položaj poslovodje, je prevzel določeno odgovornost tudi do države, v prvi vrsti pa je vstopil v pravno razmerje s pravno osebo, v kateri je zaposlen. Kršitev določenih obveznosti pri delu v okviru pravne osebe pa terja javnopravno odgovornost, kateri sledi globa, s čimer se predvsem ščitijo javnopravni interesi. Tega pa ni mogoče opredeliti kot škodo, ki jo je dolžan povrniti tretji. Za obstoj odškodninske odgovornosti namreč ne zadošča, da je protipravnost, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, v sferi oškodovanca povzročila katerokoli obliko škode v najširšem pomenu, ampak mora biti ta škoda pravno priznana. Izrečena globa ne izvira iz sfere toženke, ampak iz položaja tožnika v povezavi s pravili javnopravnega prava. Tožniku je bila torej globa izrečena, ker je opustil dolžno ravnanje in ne zato, ker je toženka kršila svoje obveznosti. S tem se kaže, da ni podana niti neposredna vzročna povezava med ravnanjem toženke in ravnanjem tožnika. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku se nesmiselno širi polje odgovornosti toženke kot računovodskega servisa, s čimer se domnevnim oškodovancem omogoča, da vsako odgovornost do prekrškovnega organa in države, ki bi jo morali nositi sami, prelagajo na druge na podlagi pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti. Vsak zase nosi svoj del odgovornosti, kar izhaja že iz pogodbe, ki jo je imela sklenjeno s pravno osebo. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj tožniku pripada le nagrada za postopek v višini 39,00 EUR, nagrada za pritožbeni postopek v višini 48,00 EUR, nagrada za narok v višini 36,00 EUR, nadomestilo za materialne stroške v višini 20,00 EUR, torej skupno 143,00 EUR oz. upoštevaje še 22% DDV v višini 31,46 EUR, 174,46 EUR. Skupaj s sodno takso v višini 144,00 EUR torej stroški znašajo 318,46 EUR in ne 487,97 EUR.

Tožnik v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala s plačilom globe v višini 400,00 EUR, ki mu je bila kot odgovorni osebi družbe V. d.o.o. izrečena za prekršek, povezan z večkratnim nepravilnim obračunom in plačilom davka na dodano vrednost s strani V. d.o.o., kar je za družbo v spornem obdobju opravljala toženka. Presodilo je, da je njena odgovornost krivdna, saj svojih obveznosti ni opravljala s profesionalno skrbnostjo, ampak je s tem, ko se ni pozanimala o predpisih v zvezi s svojim računovodskim delom, ravnala malomarno.

Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo nepravilno uporabilo materialno pravo, saj drži, da škoda, za katero je ugotovilo, da je nastala tožniku, ni pravno priznana. Nastala je namreč s plačilom globe, ki je bila tožniku z odločbo državnega organa izrečena kot sankcija za ugotovljen prekršek. Zakon o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v 6. členu prekršek opredeljuje kot dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka, samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Odgovornost storilca za prekršek lahko ugotavlja in sankcijo zanj izreče le pristojni organ po vnaprej predpisanem postopku, katerega končni rezultat je vselej pravnomočna odločba, ki dokončno razrešuje konflikt, ki je v zvezi s kršitvijo pravila nastal med posameznikom in državo. Če je s pravnomočno odločbo ugotovljena odgovornost storilca in je temu izrečena sankcija, mora storilec tako odločbo spoštovati. Spoštovanje pravnomočne odločbe, ki se navzven odraža predvsem v izvršitvi sankcije, pa, gledano širše, utrjuje zaupanje ljudi v pravo in pravno državo. Šele z izvršitvijo sankcije se namreč dokončno izpolni namen sankcioniranja kršitve, kar temu sankcioniranju daje smisel in prispeva k njegovi legitimnosti (1). Gre torej za kaznovalno sankcijo, ki naj učinkuje generalno in specialno preventivno. Smisel sankcioniranja za storjene prekrške je namreč a) vplivanje na posameznika, da v prihodnje ne stori določenega dejanja, ki bi ga moral opraviti oz., da se vzdrži dejanja, ki bi predstavljal prekršek, če bi ga opravil (specialna prevencija), in b) vplivanje na druge ljudi, da ravnajo po predpisih in ne storijo prekrškov (generalna prevencija). Poleg tega je sankcija za prekršek usmerjena tudi v uveljavitev določenega reda, v manjši meri pa je, zlasti ko gre za globo, namenjena tudi povrnitvi koristi in preprečevanju neupravičene pridobitve premoženja, ki jo je oseba pridobila (2).

Glede na povzete namene oz. aspekte sankcije za prekršek pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana škoda, nastala s plačilom globe kot sankcije za ugotovljen prekršek, ne more biti pravno priznana škoda kot predpostavka odškodninske odgovornosti, saj bi bil v nasprotnem primeru, ko bi storilec prekrška imel možnost s tem povezano škodo izterjati od tretje osebe, izničen pomen odločbe o prekršku in namen izrečene sankcije (3). Nepravilna uporaba materialnega prava je narekovala ugoditev toženkini pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (358. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ponovno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s svojim zahtevkom propadel, toženka pa je v postopku uspela, ji mora tožnik povrniti vse potrebne stroške pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah na podlagi predloženih stroškovnikov toženke. V postopku pred sodiščem prve stopnje ji je priznalo 75,00 EUR za odvetniške storitve (nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje 39,00 EUR in nagrada za narok 36,00 EUR), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske stroške in 20,90 EUR za 22% DDV, skupno 115,90 EUR. V postopku pred sodiščem druge stopnje je toženki priznalo 48,00 EUR za sestavo pritožbe, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske stroške in 14,96 EUR za 22 % DDV, skupno torej 82,96 EUR. Ni ji pa priznalo stroškov za odgovor na pritožbo tožnika zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje (sodba P 52/2013 z dne 2.7.2013), ker glede na njegovo vsebino ocenjuje, da ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. op. št. 1: Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-12/12 z dne 11.12.2014. op. št. 2: O tem več v obrazložitvi Predloga Zakona o prekrških (ZP-1), objavljenem v poročevalcu št. 39 z dne 17.4.2002. op. št. 3: Primerjaj Sodba Okrožnega sodišča Novo Mesto z dne 26.1.1971, Gž 335/70, Poročilo o sodni praksi VS SRS št. I/71, tč. 6.