Jedro

Zaradi kršitve pravil ZUP o vročanju je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe. V zadevi je bil namreč poziv k izjavi poslan tožniku osebno, čeprav je prošnjo za BPP vložil po odvetniku. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu; v tem primeru se šteje, da je dokument vročen stranki takrat, ko je vročen njenemu pooblaščencu. Res je sicer, da po podatkih upravnih spisov pooblastilo, navedeno kot priloga, vlogi za BPP ni bilo priloženo, kar pa ne daje podlage za to, da se vloga obravnava kot vloga stranke, ki nima pooblaščenca. Glede na določila 55. člena ZUP je namreč v takšnem primeru organ dolžan pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo, in če pomanjkljivost v danem roku ni odpravljena, vlogo zavreči.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 909/2014 z dne 31. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje ter kot oprostitev plačila stroškov postopka v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. P ... zaradi odškodnine po škodnem dogodku z dne 9. 11. 2009. (v I. točki izreka) in odločila, da tožnik šest mesecev od prejema te odločbe ne more vložiti nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v II. točki izreka).

Odločitev je utemeljena z ugotovitvijo, da je tožnik v svoji prošnji navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njegove družine, kar v skladu s petim odstavkom 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izključuje pravico do brezplačne pravne pomoči in narekuje odločitev, ki izhaja iz izreka. Iz uradoma pridobljenih podatkov (bančni izpiski banke NLB d.d) namreč izhaja, da ima tožnikova žena A.A. odprta dva varčevalna računa, in sicer za kratkoročno postopno varčevanje in za postopno varčevanje in torej prihranke, ki jih tožnik v svoji vlogi ni navedel. Tožniku je bila zato s pozivom na odpravo pomanjkljivosti z dne 13. 6. 2014 dana možnost, da v 5-dnevnem roku prošnjo dopolni in se opredeli do ugotovljenih dejstev oziroma pojasni, zakaj jih v svoji prošnji ni navedel. Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je bil tožniku poziv po pooblaščenki B.B. vročen 19. 6. 2014, vendar se nanj v danem roku in niti kasneje ni odzval. Tožeča stranka se z odločbo ne strinja. Toži zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Na prvem mestu poudarja, da B.B. ni pooblaščenka tožnika, ne živi z njim na istem naslovu in mu zato ni jasno, na kakšni podlagi je bil poziv vročen osebi, ki v prošnji ni navedena, niti ni zanjo izkazano pooblastilo za zastopanje. Tožnik poziva posledično ni nikoli prejel in je bil z njim seznanjen šele hkrati s prejemom izpodbijane odločbe. Njegov pooblaščenec v pravdni zadevi in v postopku uveljavljanja brezplačne pravne pomoči je odvetnik C.C., ki je kot tožnikov pooblaščenec dne 15. 3. 2013 vložil tožbo in prošnjo za dodelitev BPP. Tožena stranka bi zato morala v skladu s pravili o vročanju po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pisanje vročiti pooblaščenemu odvetniku in ne neki tretji osebi. Zaradi napačnega vročanja poziva tožnik pravice do izjave v postopku izdaje odločbe ni imel, posledično pa je ostalo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da odvetniška pisarna pooblastila vlogi ni priložila. Zato je bil poziv poslan tožniku (in ne odvetniški pisarni), ki v prošnji naslova za vročanje ni navedel, na naslov, ki je kot naslov za vročanje naveden v Centralnem registru prebivalstva. Poziv je prevzela pooblaščenka B.B., ki jo je tožnik pooblastil za prevzem pisma. Poštni uslužbenec je pristnost pooblastila ugotovil na podlagi osebne izkaznice.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da je bil poziv k izjavi poslan tožniku osebno. Skladnost take vročitve z določbami 85. in drugega odstavka 89. člena ZUP je relevantna le, če stranka v postopku nastopa sama, brez pooblaščenca. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vroča njemu. V tem primeru se šteje, da je dokument vročen stranki takrat, ko je vročen njenemu pooblaščencu.

V tem pogledu iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tožbe in podatkov upravnih spisov sledi, da je tožnik prošnjo oziroma predlog za brezplačno pravno pomoč vložil po odvetniku C.C. Iz upravnih spisov nadalje sledi, da pooblastilo, navedeno kot priloga, vlogi ni bilo priloženo. Vendar pa navedeno ni podlaga za to, da se vloga obravnava kot vloga stranke, ki nima pooblaščenca. Glede na jasna zakonska določila 55. člena ZUP je v primeru, kot je obravnavani, organ dolžan pooblaščenca pozvati, da v določenem roku predloži pooblastilo, če pomanjkljivost v danem roku ni odpravljena, pa vlogo zavreči. Zaradi kršitve pravil o vročanju po določbah ZUP je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi dejstev, s katerimi stranka ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izjaviti pred izdajo odločbe.

Ker gre za bistveno kršitev pravil postopka, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in (ob upoštevanju DDV) drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07,107/13).

Sodišče je zadevi odločilo na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).