Jedro

Pravica do materialnih pogojev za sprejem pod določenimi pogoji pripada prosilcu, dokler mu je kot prosilcu dovoljeno ostati na ozemlju države članice oziroma to pravico uveljavljati (načeloma) pridobi z vložitvijo prošnje in traja do izvršljivosti odločitve pirstojnega organa o prošnji. Drugo vprašanje pa je, do kdaj prošnjo za finančno pomoč za nastanitev na zasebnem naslovu lahko oziroma kdaj jo mora uveljavljati, da ni prepozno. Nesporno je, da zakonodajalec ni predpisal, da lahko upravičenec do finančne pomoči vlogo za njeno odobritev poda samo dokler še ima status prosilca.

Prosilec ne sme biti "niti za začasno obdobje" po vložitvi prošnje izključen iz zaščite minimalnih standardov za sprejem. Zato v obravnavani zadevi ne more biti odločilno zgolj to, da tožnik ob podaji prošnje za finančno pomoč ni bil več prosilec, kar sicer med strankama ni sporno, ampak je bistveno, ali se je njegova prošnja za finančno pomoč, če je bila podana v razumnem časovnem okviru po ponovni odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za bivanje na zasebnem naslovu nanašala na obdobje, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito in je v tistem obdobju izpolnjeval pogoje za pravico iz 3. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-425/2006/226 (1313-07) z dne 3. 1. 2017 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 78. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla vlogo A.A., državljana Srbije, začasno nastanjenega na naslovu ..., Ljubljana, za dodelitev finančne pomoči. 2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je A.A. dne 16. 8. 2016 pri Sektorju za nastanitev, oskrbo in integracijo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju SNOI) vložil prošnjo za razselitev zunaj azilnega doma, ki mu je bila odobrena 11. 10. 2016. Finančna pomoč se v skladu z prvim odstavkom 23. člena Pravilnika o spremembah Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 68/11 in 42/12, v nadaljevanju Pravilnik) dodeli na podlagi vloge za uveljavljanje finančne pomoči. SNOI je omenjeno vlogo prejel 30. 11. 2016, torej v času, ko A.A. ni bil več prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Odločba o zavrnitvi njegove prošnje je dne 23. 11. 2016 postala pravnomočna. Glede na navedeno tožnik od 23.11.2016 ni več prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in mu posledično tudi ne pripada finančna pomoč.

3. V tožbi tožnik pravi, da je tujec brez statusa (trenutno z dovolitvijo zadrževanja po 73. členu ZTuj). Uveljavlja, da je izpodbijani akt tako očitno zgrešen, da vzbuja sum namernega šikaniranja stranke z namernimi postopkovnimi napakami, da ne bi bilo treba meritorno odločati o zakonsko pripadajoči finančni pomoči, zato bi bilo za ohranitev vsaj minimalne stopnje korektnosti potrebno, da tožena stranka zmanjša nastajajočo škodo vsaj tako, da zavrženje vloge sama nadomesti z meritorno odločbo. Šele meritorna odločba (tudi če je v celoti ali delno zavrnilna) stranki omogoča učinkovito sodno varstvo njenih zakonskih pravic - v upravnem sporu zoper procesno zavrženje vloge namreč sodišče, če ugotovi nezakonitost zavrženja, ne more drugega kot odpraviti nezakonito odločitev o zavrženju in toženi stranki zadevo vrniti v meritorno odločanje - s tem pa bi bil dosežen zelo verjetni šikanozni namen tožene stranke, da se tudi s takimi nezakonitimi procesnimi manevri čimbolj zavleče izplačilo tožniku zakonsko pripadajoče finančne pomoči, nujne za golo preživetje.

4. Že naslov vloge, ki jo je podal tožnik, se je glasil: „Zahteva za nadaljevanje izplačevanja finančne pomoči razseljenemu prosilcu“ - torej ne za začetek, ampak za nadaljevanje izplačevanja finančne pomoči. A.A. je bila z odločbo št. 2142-425/2006/210 z dne 11. 10. 2016 odobrena nastanitev na zasebnem naslovu, kar pa mu je bilo odobreno že poprej (v postopku, ki je bil sicer končan s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 361/2014 z dne 18. 12. 2014, vročeno 11. 3. 2015, vendar se zdaj po razveljavitvi te sodbe na Ustavnem sodišču nadaljuje). Zato je pooblaščenec že v vlogi z dne 16. 8. 2016 ("vloga za razselitev na zasebni naslov) zapisal: "Ker je bil v trenutku prenehanja statusa z odločbo pristojne komisije razseljen na zasebni naslov (takrat ...), je treba zdaj vzpostaviti enak status kot takrat". Enak status pa pomeni ne le nadaljevanje prekinjenega statusa prosilca za azil in nadaljevanje prekinjenega statusa "razseljenega na zasebni naslov", ampak tudi nadaljevanje njegove upravičenosti do finančne pomoči za življenje zunaj azilnega doma, ne da bi za to moral vlagati posebno prošnjo.

5. Tožnik ob tem posebej opozarja na določbo petega odstavka 83. člena ZMZ-1, po kateri ministrstvo prosilcu, ki mu je bila odobrena razselitev, dodeli finančno pomoč. Temu prosilcu je bila razselitev odobrena že dvakrat, pri čemer je drugo odobritev, po vrnitvi v status prosilca za azil treba šteti le za nadaljevanje ali potrditev prve. V omenjeni zakonski določbi pa je jasno rečeno, da prosilcu, ki mu je bila odobrena razselitev, ministrstvo (če izpolnjuje v zakonu določene pogoje) dodeli finančno pomoč. Tudi ta mu je bila že dodeljena - in tudi do njenega nadaljnjega izplačevanja je upravičen za ves čas, odkar se njegov postopek odločanja o prošnji za azil nadaljuje. Tožnik poudarja, da nujno potrebuje finančno pomoč za sprotno življenje. Meni, da je določbo 2. odstavka 78. člena ZMZ-1, po kateri pravice iz 1. odstavka prosilec pridobi z vložitvijo prošnje, treba (po smiselni interpretaciji neusklajenosti med 78. in 83. členom ZMZ) razumeti tako, da gre tu za prošnjo za razselitev in ne za posebno (samostojno) prošnjo za finančno pomoč. Zatrjuje neusklajenost med 78. in 83. členom ZMZ-1, ki naj bi bila v tem, da med pravicami prosilcev v 78. členu pravica do razselitve sploh ni navedena (ampak je smiselno zajeta le v "pravici do prebivanja v RS" iz prve alinee), medtem ko iz zgoraj citiranih določb 5. odstavka 83. člena ZMZ-1 jasno izhaja, da prosilcu, ki mu je bila odobrena razselitev, ministrstvo (če izpolnjuje v zakonu določene pogoje) dodeli finančno pomoč; da bi mu bila razselitev odobrena, pa mora vložiti prošnjo za razselitev (čeprav ta v 78. členu ZMZ-1 ni izrecno omenjena). Po tožnikovi razlagi teh zakonskih nejasnosti bi ministrstvo moralo ob odobritvi razselitve (na podlagi vložene prošnje) hkrati odločiti tudi o tem, ali prosilec izpolnjuje tudi pogoje za dodelitev finančne pomoči, tako kot policija z eno odločbo odloči ne le o dovolitvi zadrževanja po 73. členu ZTuj, ampak hkrati tudi o prosilčevi upravičenosti do denarne socialne pomoči iz 75. člena ZTuj.

6. Glede na to, da je tožnik že od septembra, ko je zadnjič (za avgust) prejel denarno socialno pomoč na podlagi takratne dovolitve zadrževanja po 73. členu ZTuj, brez sredstev za preživljanje, ki mu po zakonu pripadajo, prosi za hitro odločitev.

7. Glede navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da A.A. od 23. 11. 2016 ni več prosilec za mednarodno zaščito in da mu zato tudi ne pripada finančna pomoč, tožnik poudarja, da to drži le od 23. 11. 2016 naprej, ne pa do takrat. Zakaj mu je le-to po zakonu, saj pravilnik v to ne sme posegati, pripadala do takrat, je bilo v vlogi jasno utemeljeno, izpodbijana odločba pa se do njenih argumentov in predlogov, še posebej do izrecnega predloga o ločenem odločanju o primarnem in podrejenem zahtevku v skladu z 207. členom ZUP sploh ni opredelila, kar pomeni po eni strani bistveno kršitev pravil postopka, hkrati pa tudi napačno uporabo materialnega prava.

8. Ker je v drugem odstavku obrazložitve zapisano, da tožnik od 23. 11. 2016 ni več prosilec za mednarodno zaščito v RS in mu posledično tudi ne pripada finančna pomoč, je po mnenju tožnika treba šteti, da je izpodbijani akt meritorna odločba o tem, ali prosilcu finančna pomoč pripada ali ne, in ne procesni sklep o tem, da bi bila njegova vloga formalno nedopustna in da se zato zavrže. Zato tožnik meni, da bi v izreku torej smiselno moralo pisati, da se vloga zavrne in ne da se zavrže. Temu naj bi lahko sledila le odprava nezakonite odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki - in s tem še nadaljnje odlaganje izplačevanja zakonsko pripadajoče finančne pomoči, čemur se v nastalem položaju ni mogoče izogniti, razen če bi tožena stranka ravnala po 273. členu ZUP in s tem vsaj za nekaj mesecev skrajšati čas ugotavljanja, od katerega datuma naprej v tem specifičnem primeru enoinpolletne prekinitve statusa prosilca za azil, ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča spoznana za nezakonito, tožniku (že poprej z odločbo MNZ zakonito "razseljenemu") pripada (prav tako že poprej odobrena) finančna pomoč za "razseljene", to je bodisi od vrnitve v status prosilca za azil ali šele od ponovne formalne odobritve bivanja na zasebnem naslovu, ki pa se je v resnici nadaljevala neprekinjeno ves čas iz razlogov, ugotovljenih že ob prvi odobritvi.

9. Dokler je bil tožnik še prosilec za azil, je prejemal za vso svojo "osnovno oskrbo", vključno s stanarino, le okrog 130 (namesto 260) evrov mesečno - v času, ko leto in pol statusa prosilca ni imel in je bil formalno "v postopku odstranjevanja iz države", pa je po 75. členu ZTuj prejemal polno finančno pomoč za "osnovno oskrbo" (zdaj že okrog 290 evrov) - nato pa za nekaj mesecev, ko je bil z odločbo Ustavnega sodišča vrnjen v status prosilca za azil, doslej ni prejel sploh ničesar. Kljub jasni sodbi Upravnega sodišča št. I U 775/2014-38 z dne 29. 10.2014, da je bilo to zmanjšanje finančne pomoči na polovico nezakonito, tožena stranka še danes izplačuje skrajno redkim “razseljenim” le polovico zakonito pripadajočega zneska; tožniku pa za nekaj mesecev ponovne vrnitve v status prosilca za azil še tega noče priznati.

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik dne 23.11.2016 ni več prosilec za mednarodno zaščito. Tožeča stranka je prvič vložila vlogo za nastanitev na zasebnem naslovu 15. 4. 2010, istega dne pa je vložila tudi vlogo za uveljavljanje finančne pomoči. K obema je priložila tudi najemno pogodbo za stanovanje na naslovu ... Tožena stranka je dne 3. 5. 2010 izdala odločbo, s katero je vlogi za nastanitev na omenjenem naslovu po ogledu stanovanja tudi ugodila. Tožena stranka je tako, pred odobritvijo razselitve morala preveriti, kakšni so pogoji za bivanje v stanovanju, kar je tudi storila. Šele po tem, ko je imenovana komisija ugotovila, da so pogoji za bivanje primerni, je lahko vlogi za nastanitev na zasebnem naslovu tudi ugodila. Tožeča stranka je nato dne 14. 12. 2010 ponovno vložila vlogo za nastanitev na zasebnem naslovu ... ter vlogo za uveljavljanje finančne pomoči. Po ponovnem preverjanju dejanskega stanja (med drugim tudi ali nova nastanitev izpolnjuje ustrezne pogoje za bivanje), je tožeča stranka izdala odločbo, s katero je bila tožniku nastanitev na zasebnem naslovu ponovno ugodena. Tožeča stranka je 16. 8. 2016, po tem ko je Ustavno sodišče dne 16. 6. 2016 izdalo sodbo št. Up-213115-27, s katero je odpravilo zgoraj navedeno sodbo Vrhovnega sodišča ponovno vložila vlogo za razselitev na zasebni naslov. Pred odločitvijo je tožena stranka ponovno preverila, ali so tožniku na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje, ki je poleg dveh drugih pogojev pogoj za odobritev razselitve na zasebni naslov. Slednje določa 1. točka 83. člena ZMZ-1. Po ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi trije omenjeni pogoji, je ponovno izdala odločbo, št. 2142-42512006/210 (1313-04) z dne 11. 10. 2016, s katero je vlogi za razselitev ugodila, in sicer na podlagi 1. in 3. točke 83. člena ZMZ-1. Tožnik vloge za finančno pomoč takrat ni vložil. Le to je prvič vložil 30. 11. 2016, ko pa dejansko ni bil več prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, zato je tožena stranka vlogo zavrgla. Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik od dne 18. 12. 2014, ko je bila izdana sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 361/2014, do 16. 6. 2016, ko je bila izdana sodba Ustavnega sodišča (več kot leto in pol), tujec z dovoljenjem zadrževanja v Republiki Sloveniji. V tem času pa bi lahko prišlo do sprememb dejanskega stanja (do tega je tudi dejansko prišlo, saj je tožnik spremenil naslov bivanja, potrebno pa je bilo preveriti tudi ali je tožnikovo zdravstveno stanje še takšno, da je potrebno njegovi vlogi za razselitev ugoditi), zato se nikakor ni moglo avtomatično vzpostaviti enak status, kot ga je imel tožnik, preden je Vrhovno sodišče potrdilo odločbo tožene stranke, s katero je tožniku zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, kot to zahteva tožnik v tožbi, temveč je bilo treba preverjati obstoj predpisanih pogojev. Tožeča stranka se sklicuje na 5. točko 83. člena ZMZ-1. Iz slednjega je razvidno, da morata biti oba pogoja kumulativno izpolnjena. Ne zadostuje zgolj dejstvo, da je bila tožeči stranki odobrena razselitev na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZMZ-1, temveč tudi, da nima lastnih sredstev za preživljanje ali mu preživljanje ni zagotovljeno kako drugače ter nima zagotovljene brezplačne nastanitve ali na podlagi drugega predpisa ni določen drug zavezanec za plačilo. Dejstvo je, da tožeča stranka v vlogi za uveljavljanje finančne pomoči navede, ali ima oz. nima zagotovljene brezplačne nastanitve, brezplačne prehrane ter brezplačne oskrbe z oblačili, obutvijo in sredstvi za osebno higieno, vendar tožena stranka pred vložitvijo vloge za uveljavljanje finančne pomoči ne more vedeti ali, tožeča stranka dejansko potrebuje finančno pomoč. Vlogo za uveljavljanje finančne pomoči pa je tožnik vložil šele 30. 11. 2016, ko dejansko ni imel več statusa prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar je tudi razlog za zavrženje njegove vloge, s katero je uveljavljal finančno pomoč.

11. Tožba je utemeljena.

12. Čeprav ureditev pravic prosilcev za mednarodno zaščito med njihovim sprejemom v državah članicah sicer spada v okvir prava EU, pa je ureditev materialnih pogojev za sprejem, vključno z nastanitvijo, ter njene modalitete, pretežno prepuščena državam članicam.1 Finančna pomoč kot alternativa materialnim pogojem za sprejem v naravi je omenjena v členu 2(g) Direktive o sprejemu, sicer pa finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu Direktiva o sprejemu podrobneje ne ureja.

13. Z vidika prava EU je za obravnavani spor bistveno to, da tudi pravica do materialnih pogojev za sprejem pod določenimi pogoji pripada prosilcu, dokler mu je kot prosilcu dovoljeno ostati na ozemlju države članice2 oziroma to pravico uveljavljati (načeloma) pridobi z vložitvijo prošnje in traja do izvršljivosti odločitve pristojnega organa o prošnji.3 Drugo vprašanje pa je, do kdaj prošnjo za finančno pomoč za nastanitev na zasebnem naslovu lahko oziroma kdaj jo mora uveljavljati, da ni prepozno. Tega pa pravo EU niti ZMZ-1 ne urejata.

14. Narava pravice do finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu iz 3. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ-1, kadar se uresničuje večkrat v določenih zaporedjih na istem ali drugem zasebnem naslovu, je taka, da če so v določenem obdobju izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev te pravice in upravičenec to upravičenje v časovnih okvirih podaljšuje, potem le-ta lahko pripada upravičencu tudi za nazaj, ko je bil nastanjen na zasebnem naslovu glede na to, da pristojni organ na podlagi prošnje za finančno pomoč v primeru nastanitve na zasebnem naslovu preverja izpolnjevanje pogojev, tudi če gre zgolj za podaljševanje dovoljenja za nastanitev na zasebnem naslovu in za podaljševanje dodeljevanja finančne pomoči. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do časovnega zamika pri uresničevanju zakonske pravice do finančne pomoči v primeru zakonite nastanitve prosilca na zasebnem naslovu, tako da bi bil upravičenec v določenem obdobju, čeprav je zakonito bil nastanjen na zasebnem naslovu, in je v relevantnem obdobju izpolnjeval pogoje za finančno pomoč, nedopustno izključen iz te finančne pomoči, čeprav je v danem obdobju imel status prosilca. Nesporno pa je oziroma tožena stranka tega niti ne zatrjuje, da zakonodajalec ni predpisal, da lahko upravičenec do finančne pomoči vlogo za njeno odobritev poda samo dokler še ima status prosilca.

15. Tudi po interpretaciji Sodišča EU, ki temelji na primarnem pravu iz določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, prosilec ne sme biti „niti za začasno obdobje“ po vložitvi prošnje izključen iz zaščite minimalnih standardov za sprejem.4

16. Zato v obravnavani zadevi ne more biti odločilno zgolj to, da tožnik ob podaji prošnje za finančno pomoč ni bil več prosilec, kar sicer med strankama ni sporno, ampak je bistveno, ali se je njegova prošnja za finančno pomoč, če je bila podana v razumnem časovnem okviru po ponovni odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za bivanje na zasebnem naslovu nanašala na obdobje, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito in je v tistem obdobju izpolnjeval pogoje za pravico iz 3. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ-1. 17. Pravilne uporabe teh bistvenih okoliščin pa sodišče v konkretnem primeru ne more presoditi z vidika zakonitosti, ker te okoliščine ne izhajajo iz zelo skope obrazložitve izpodbijanega akta; tožena stranka jih na podlagi relevantnih navedb v tožbi omenja šele v odgovoru na tožbo, iz katerega je mogoče razbrati, da naj bi tožnik status prosilca spet pridobil dne 16. 6. 2016, ko je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Up-213/2015-27, vlogo za razselitev na zasebni naslov je podal dne 16. 8. 2016, ta pa mu je bila odobrena dne 11. 10. 2016, dne 23. 11. 2016 pa nesporno ni več imel statusa prosilca, vlogo za finančno pomoč pa je vložil dne 30. 11. 2016. Ob tem bo v ponovnem postopku potrebno upoštevati tudi to, da iz 1. odstavka 23. člena Pravilnika izhaja, da se samo prosilcu, ki mu je odobrena razselitev zunaj azilnega doma, pod določenimi pogoji na podlagi vloge za uveljavljanje finančne pomoči dodeli finančna pomoč. Gre torej za dve vlogi, pri čemer vloga iz 23. člena Pravilnika lahko oziroma mora slediti vlogi za razselitev na zasebni naslov iz 12. člena Pravilnika. Podzakonski predpis torej ne določa, da morata biti ti dve vlogi podani istočasno, jasno pa je, da samo po tem, ko je vlogi za razselitev odobreno, je mogoče odločati še o vlogi za finančno pomoč. Iz vloge za razselitev na zasebni naslov z dne 16. 8. 2016 je celo razvidno, da je v njej pooblaščenec uveljavljal, da je „treba vzpostaviti enak status kot takrat“ - preden mu je prenehal status prosilca.

18. Tožena stranka bi torej tožnika pred izdajo izpodbijanega akta morala zaslišati, ali pa mu dati možnost, da se pisno izreče oziroma opredeli do omenjenih specifičnih dejstev in okoliščin konkretnega primera, ki so pomembna za odločitev (1. odstavek 9. člena ZUP), kar je sicer tudi bistveni element splošnega pravnega načela v pravu EU do obrambe oziroma do izjave. „Obveznost spoštovanja pravice do izjave naslovnikov odločb, ki pomembno vplivajo na njihove interese, načeloma velja za upravne organe držav članic, kadar sprejemajo ukrepe, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, tudi če upoštevana ureditev take formalnosti izrecno ne določa.“5 Med tem splošnim pravnim načelom pravice do obrambe in izjave v postopku odločanja o mednarodni zaščiti in tem istim načelom v postopku odločanja o pravicah na podlagi Direktive o sprejemu ne more biti nobene bistvene razlike. Sodišče EU je namreč omenjeno izpeljavo pravice do izjave in obrambe v zvezi s postopkovnimi določbami o odločanju o subsidiarni zaščiti v zadevi M. preneslo iz drugega pravnega področja in sicer iz področja odločanja o vrnitvi tujca, ki nezakonito biva na območju EU.

19. V zadevi M. se je namreč Sodišče EU sklicevalo na predhodni sodbi v zadevah Boudjlida in Mukarubega iz področja Direktive o vračanju 2008/115.6 V zadevi Mukarubega je Sodišče EU na primer odločilo, da ta pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da „koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejemom vsake odločitve, ki bi lahko negativno vlivala na njene interese,“7 in da se pristojnemu organu „omogoči, da učinkovito upošteva celoto upoštevnih elementov /.../. Namen pravila je med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi s svojim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino.8 Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba podala, ter skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.9

20. Vendar pa Sodišče EU tudi poudarja, da pravica do izjave ni absolutna, ampak je lahko omejena „pod pogojem, da te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih uresničuje zadevni ukrep, in da glede na želeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic.“10

21. V obravnavani zadevi je bila omejitev pravice do izjave oziroma obrambe pred izdajo izpodbijanega akta prekomerna oziroma nesorazmerna, saj je tožnik kot izhaja iz poziva tožene stranke št. 2142-425/2006/217 (1313-07) z dne 6. 12. 2016 po elektronski pošti na standardnem obrazcu podal vlogo za pridobitev finančne pomoči skupaj z nekaterimi dokazili, kot na primer najemno pogodbo z dne 27. 11. 2014 z aneksom z dne 13. 11. 2015, s katerim se je njena veljavnost podaljšala do 30. 11. 2016. Tožena stranka tožnika po njegovem pooblaščencu ni obvestila o zanjo pravno relevantni okoliščini, na katero je oprla kasneje izdano odločbo, da ker ni več prosilec, ne more pridobiti finančne pomoči, ampak ga je pozvala, da mora v roku 3 dni dopolniti vlogo z veljavno najemno pogodbo, drugače bo organ primoran finančno pomoč zmanjšati za 15%. Tožena stranka torej ni dala tožniku dovolj učinkovite možnosti, da bi se izrekel o pravno relevantnih dejstvih tega specifičnega primera o tem, ali je v določenem obdobju, ko je tožnik zopet pridobil status prosilca, izpolnjeval pogoje za finančno pomoč, četudi bi šlo za ugotavljanje pravno relevantnih okoliščin za nazaj.

22. Tožena stranka je torej kršila splošno pravno načelo prava EU, to je pravico do izjave oziroma obrambe tožnika preden je izdana upravna odločba, kar se povezuje z določilom 1. odstavka 9. člena ZUP; posledično je nepopolno ugotovila dejansko stanje, poleg tega pa je tudi nepravilno razlagala in uporabila določbo 3. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ-1, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (razen v uvodu) niti ne omenja. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., 4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Člen 18 Direktive 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu) ureja modalitete materialnih pogojev za sprejem. 2 Člen 3(1) Direktive o sprejemu. 3 Določilo 2. odstavka 78. člena ZMZ-1. 4 Mutatis mutandis: C-179/11, Cimade, 27. 9. 2012, odst. 56. 5 C-560/14, M., 9. 2. 2017, odst. 25. 6 Za takšno kontekstualno interpretacijo pravice do izjave se je Sodišče EU odločilo kljub stališču, da je treba „obstoj kršitve pravice do obrambe presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine njegovega sprejetja in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 54; glej tudi: C-560/14, M., 9. 2. 2017, odst. 33). 7 Ibid. odst. 47. 8 Ibid. odst. 47. 9 Ibid. odst. 48. Glej tudi: C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 34-42. 10 C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 53; C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 43.