Jedro

Ker ZBPP nima posebnih določb glede ravnanja z vlogami strank, je v skladu z drugim odstavkom 34. člena navedenega zakona organ za brezplačno pravno pomoč dolžan ravnati po določbah ZUP. Pri tem pa je vezan tudi na uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi sklepa navaja, da je prosilec dne 8. 6. 2017 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod opr. št. P 124/2016. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP mora organ preizkusiti, če se o isti upravni zadevi že vodi postopek ali če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka pridobila kakšne pravice ali so bile naložene kakšne obveznosti, ali če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenilo. Tožena stranka je ugotovila, da je prosilec ponovno vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za isto zadevo, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Stranki je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenili. Iz podatkov uradne evidence je namreč razvidno, da je prosilec lastnik nepremičnin, katerih skupna vrednost znaša 18.098,29 EUR, s tem pa presega znesek 14.042,88 EUR, določen v 27. členu ZSVarPre. Morebitne vknjižene hipoteke in zaznambe izvršbe na nepremičninah pa ni mogoče upoštevati kot zakonsko izjemo pri ugotavljanju materialnih pogojev. Ker se torej dejansko stanje v zadevi ni spremenilo, je tožena stranka novo prošnjo prosilca zavrgla kot nedovoljeno.

2. Tožnik v tožbi navaja, da pravno podlago za dodelitev brezplačne pravne pomoči predstavlja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Navedeni zakon je v razmerju do ZUP specialni predpis, zato mora sodišče pri odločanju prvenstveno uporabiti določbe ZBPP. Tožena stranka pa se je v izpodbijanem sklepu sklicevala le na določbo 34. člena ZBPP, kar pa ni dovolj. Iz sklepa namreč ni razvidno, kako je organ uporabil navedeni predpis. Prav tako je v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči treba izhajati iz vsebine in smisla, ne pa odločati na podlagi formalizma. Organ si tako mora prizadevati na ugotovitev dejanskega stanja in tudi prosilca pozvati k dopolnitvi vloge, česar pa ni storil. Iz vloge prosilca je bilo jasno, da je na prestajanju zaporne kazni, kar pove, da nepremičnin ne more uporabljati, temveč je le formalni lastnik nepremičnin. Na nepremičninah pa je tudi "prodajna zapora". V tej smeri tožena stranka ni storila ničesar, da bi razjasnila dejansko stanje, s tem pa ni postopala v skladu z ZUP. Sicer pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni konkretizirala postopka, v katerem je tožnik vložil enako zahtevo, zato ni mogoče preveriti oziroma preizkusiti na katero prejšnjo vlogo meri tožena stranka. Prav tako ni skladno z namenom zakonodajalca, da se pri odločitvi o pravici do brezplačne pravne pomoči upošteva le formalno lastništvo nepremičnin, ne pa dejanska možnost lastnika nepremičnin za pridobitev denarnih sredstev. Tožnik je obsojen na dolgoletno zaporno kazen, tako da še vrsto let ne bo imel nobenih dohodkov, prav tako z nepremičninami ne more ustvarjati nobenih koristi niti ne more z njimi razpolagati zaradi vpisanih hipotek. Sicer pa tudi, če bi uspel prodati vse nepremičnine, ne bi imel dohodka, saj je njegov dolg večji od optimalno možne kupnine. Tako mu formalno lastništvo nepremičnin ne zagotavlja možnosti sodnega varstva pravic, zato sklicevanje sodišča na pasivno lastništvo ni upoštevno in je v nasprotju z ZBPP. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Prav tako prosi za oprostitev plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

6. Brezplačna pravna pomoč se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (2. člen). V postopku dodeljevanja brezplačne pravne pomoči pa pristojni organ postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), kolikor ZBPP ne določa drugače (drugi odstavek 34. člena).

7. V primeru, ko se postopek začne na zahtevo stranke, mora organ zahtevo najprej preizkusiti, ali je materialno pravni zahtevek mogoče obravnavati in reševati v upravnem postopku. Tako mora organ v skladu s 129. členom ZUP ugotoviti, ali so izpolnjeni prepisani pogoji za uvedbo upravnega postopka, torej da gre za upravno zadevo, da je vloga vložena v predpisanem roku, da tožnik v vlogi uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, da o zadevi ni bilo že pravnomočno odločeno. V kolikor torej gre za kakšno situacijo določeno v 129. členu ZUP, organ zahtevo zavrže in je ne obravnava po vsebini.

8. Iz predloženega upravnega spisa konkretne zadeve ter pridruženega spisa Bpp 232/2017 je razvidno, da je tožnik dne 8. 6. 2017 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravdno zadevo P 124/2016, ki se vodi na Okrožnem sodišču na Ptuju. Iz upravnega spisa Bpp 232/2017 pa izhaja, da je tožnik prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zadevo P 124/2016 vložil že 25. 4. 2017 ter da je organ za brezplačno pravno pomoč njegovo prošnjo z odločbo z dne 10. 5. 2017, ki je postala pravnomočna dne 13. 6. 2017, zavrnil zaradi neizpolnjevanja finančnega pogoja v zvezi z lastništvom nepremičnin, katerih lastnik je po uradnih evidencah tožnik.

9. Predmetni zahtevek se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot je bilo ugotovljeno tudi v postopku pod opr. št. Bpp 232/2017. Tudi materialna podlaga, na katero tožnik opira predmetni zahtevek, se ni spremenila. V takšnem primeru pa je pristojni organ za BPP, kot je že obrazloženo v tej sodbi, dolžan uporabiti določbe ZUP, in sicer določbo 129. člena, ki v 4. točki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, ter se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

10. Glede na obrazloženo sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pri odločanju prvenstveno uporabiti določbe ZBPP kot specialnega predpisa v primerjavi z ZUP. Materialno podlago za dodelitev brezplačne pravne pomoči res predstavlja ZBPP, pri čemer pa že navedeni predpis glede postopkovnih pravil za situacije, ki niso izrecno urejene v tem zakonu, napotuje na ZUP. Ker ZBPP nima posebnih določb glede ravnanja z vlogami strank, je zato v skladu z drugim odstavkom 34. člena navedenega zakona organ za brezplačno pravno pomoč dolžan ravnati po določbah ZUP. Pri tem pa je tudi po presoji sodišča pravilno uporabil določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

11. Ker je organ za BPP iz procesnih razlogov zavrgel tožnikovo vlogo, tako ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavo, zato so tožnikovi tožbeni ugovori, da bi morala tožena stranka v odločanju iskati vsebino in ne odločati formalistično, brezpredmetni. Prav tako niso relevantni ugovori glede tožnikovih možnosti uporabljati nepremičnine, katerih formalni lastnik je, kakor tudi v zvezi s vknjiženo hipoteko. Tožnik namreč ne zanika, da je še vedno lastnik nepremičnin, katerih ocenjene vrednost po GURS znaša 18.098,22 EUR, torej da je dejansko stanje še vedno enako, kot je bilo ob zavrnitvi vloge v zadevi Bpp 232/2017 dne 10. 5. 2017. 12. Tožnik v tožbi tudi ugovarja neobrazloženost izpodbijanega sklepa, ker v njem ni navedeno, na katero prejšnjo zadevo se vloga tožnika nanaša, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje le na zahtevo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek P 124/2016, o kateri je že bila izdana zavrnilna odločba. Tožena stranka pri tem res ni navedla konkretne številke zadeve, vendar je na podlagi upravnega spisa Bpp 232/2017 sodišče ugotovilo, da se je ta postopek prav tako nanašal na dodelitev brezplačne pravne pomoči za zadevo P 124/2016, enako kot v obravnavnem primeru. Prav tako je tožnik v tisti zadevi, enako kot v tem postopku, prosil za dodelitev odvetnika A.A. Novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je toženi stranki posredoval prav odvetnik A.A. in sicer po izrecnem naročilu in zaprosilu prosilca. Iz navedenih okoliščin tako ni slediti navedbi tožnika, da ne more vedeti, kateri prejšnji postopek je bil mišljen v izpodbijanem sklepu. Zaradi navedenega omenjena pomanjkljivost v obrazložitvi ni take narave, da odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato sodišče zavrača navedeni ugovor.

13. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

14. Tožnik je v tožbi zaprosil tudi za oprostitev plačila sodnih taks. O navedenem predlogu sodišče ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči sodne takse ne plačajo (10. člen Zakona o sodnih taksah).