Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o ničnosti obeh odložnih pogojev sklepalo brez dokaznega postopka in po prosti presoji, saj je o ničnosti pogojev pravilno sklepalo na podlagi določila 1. odstavka 60. člena OZ, ki določa ničnost pogodbe, v kateri je postavljen odložen ali razvezen pogoj, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pri tem pa je podrobno obrazložilo, zakaj sta navedena odložna pogoja v nasprotju s prisilnimi predpisi (ker predstavljata kršitev določila 2. odst. 6. člena OZ in 2. odstavka 11. člena ZOdv) ter moralnimi načeli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna nositi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.994,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2006 dalje do prenehanja obveznosti, v 15 dneh od prejema sodbe (1. točka izreka). V 2. točki izreka je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.994,78 EUR v obdobju od 7.5.2003 do 8.3.2006 zavrnilo. V 3. točki pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 126,87 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper 1. in 3. točko sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1). Predlaga razveljavitev prve in tretje točke izreka sodbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter naložitev pritožbenih stroškov tožeči stranki. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni moč očitati tožnici, da ni sama doprinesla k nastali situaciji, ker številke svojega računa ni pravočasno sporočila toženi stranki zgolj zaradi dejstva, ker je le-ta ni pozvala, da mora ta podatek posredovati takoj in je tudi ni opozorila na morebitne posledice, v kolikor ne bo ravnala tako. Tožena stranka na posledice ravnanja tožeče stranke ni mogla opozoriti, saj jih ni mogla predvideti. Ni namreč običajno, da Z. d.d. ravna na način, kot je ravnala v predmetnem primeru, in dosojeni znesek nakaže direktno na poslovni račun odvetnika, ne da bi se predhodno posvetovala s pooblaščencem pravdne stranke. Glede na dejstvo, da je naslovno sodišče zavzelo stališče, da sta oba odložna pogoja v dogovoru z dne 9.3.2006 v nasprotju z moralnimi načeli, nedopustna in končno nična, pri tem pa kljub predlaganim dokazom s strani obeh pravdnih strank ni izvedlo dokaznega postopka, v katerem bi lahko raziskalo okoliščine, v katerih je bil sklenjen dogovor med pravdnima strankama in ozadje dogovora oz. vzrok za to, zakaj sta pravdni stranki v dogovor vnesli določili, ki ju naslovno sodišče šteje za nični, se pravzaprav ta odločitev sodišča ne da ustrezno preizkusiti, sodišče pa na nedopustnost obeh odložnih pogojev sklepa zgolj na podlagi osebnega stališča sodeče sodnice oz. sodišča. Sodišče bi v dokaznem postopku, v katerem bi zaslišalo pravdni stranki ter predlagane priče, lahko ugotovilo, da je dogovor dejansko sestavljala tožeča stranka. Tedaj je že zastopala njena sedanja zastopnica, torej pravni strokovnjak. Dogovor sta sklepala med seboj dva pravna strokovnjaka, zato stališče naslovnega sodišča, da je tožena stranka s tem tožečo stranko spravila v neenakopraven položaj, ne vzdrži. Prav tako bi tekom tega dokaznega postopka sodišče lahko ugotovilo, kakšna jamstva za izpolnitev svoje obveznosti je poleg tega dogovora tožeči stranki ponujala tožena stranka, pa jih le-ta ni hotela sprejeti, zaradi česar sta pravzaprav sklepali ta dogovor. Naslovno sodišče glede svojega stališča, da vezanost izpolnitve na nastop dejstva (deblokada poslovnega računa), ki ni povsem neodvisno od volje tožene stranke, ni izvedlo dokaznega postopka v smeri ugotavljanja aktivnega ravnanja tožene stranke v zvezi s poplačilom terjatve, zaradi katere ima na podlagi izvršilnega postopka s strani DURS blokiran svoj poslovni račun. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da tožeča stranka ni vtoževala zneska 2.994,77 EUR iz naslova dogovora z dne 9.3.2006, temveč je tožeča stranka vložila tožbo na podlagi zatrjevane odškodninske odgovornosti. Trditvam tožeče stranke, da je tožbo vložila iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke, sledi tudi vtoževanje zakonitih zamudnih obresti ter tudi dejstva, da je naslovno sodišče kot stranskega intervenienta obveščalo Z. d.d., pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo poklicno odgovornost. V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe sodišče ni zavzelo stališča glede trditev tožeče stranke, zavzelo je zgolj stališče glede dogovora z dne 9.3.2003, glede katerega pa sta obe pravdni stranki zatrdili, da ni sporno, kar bi moralo sodišče ustrezno upoštevati kljub temu, da na ničnost pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje zgolj zaradi dejstva, ker je tako osebno stališče naslovnega sodišča, ne da bi katerakoli izmed strank zatrjevala, da je katerokoli izmed določil pisnega dogovora z dne sporno in ga izpodbijala, ne more brez izvedenega postopka enostavno po prosti presoji sklepati, da sta oba odložna pogoja nična, prav tako ne more samo od sebe sklepati, da tožena stranka kot odvetnica ni ravnala v skladu z načeli odvetniške poklicne etike ter zadostno skrbnostjo in v skladu s pravili stroke, saj bi v primeru, da bi to zatrjevala tožeča stranka ali izpostavilo naslovno sodišče, tožena stranka lahko dokazovala z odločbo disciplinske komisije odvetniške zbornice Slovenije, izdane na zahtevo tožeče stranke na podlagi katere je disciplinska komisija prve stopnje zadevo obravnavala pod številko 321/05 in v tem postopku je bila tožena stranka oproščena vseh obtožb. Sodišče prve stopnje na podlagi spisne dokumentacije ne more sklepati na ničnost obeh odložnih pogojev ter ne more odločiti, da med pravdnima strankama sklenjen dogovor z dne 9.3.2006 učinkuje od dneva njegove sklenitve ter ugoditi tožbenem zahtevku tožeče stranke na podlagi sklenjenega dogovora, predvsem zaradi dejstva, ker je temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je odločilo izven tožbenega okvira in napačno obrazložilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni podala odgovora.

Pritožba je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 9.3.2006 sklenili pisni dogovor (priloga A1), v katerem je tožena stranka izrecno priznala svoj dolg do tožeče stranke iz naslova dosojene odškodnine (2. odst. 2. člen dogovora) ter se ta denarni znesek zavezala tožeči stranki zavezala izplačati v 30-ih dneh po deblokadi računa tožene stranke skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. odst. 2. člena dogovora). V 3. členu dogovora sta pravdni stranki ugotovili, da predmetni dogovor sklepata zato, ker DURS kljub izrecnim zahtevam, da na račun tožene stranke nakazana sredstva vrne tožnici, teh sredstev ne vrne z obrazložitvijo, da gre za sredstva, ki so po davčnem postopku predmet rubeža. Pravdni stranki sta v dogovoru določili rok izpolnitve obveznosti tožene stranke (30 dni), ki sta ga vezali na dva odložna pogoja, in sicer na deblokado poslovnih računov tožene stranke ter neuspešno tožničino izterjavo njej pripadajočih denarnih sredstev od banke, zavarovalnice ali DURS. Sodišče prve stopnje je presodilo oba odložna pogoja in ugotovilo, da sta določili 1. odstavka 2. člena dogovora A1, v katerem je določeno, da bo tožena stranka sredstva iz naslova odškodnine izplačala (v določenem roku) po deblokadi računa ter določilo 2. odst. 3. člena dogovora, po katerem naj bi tožena stranka tožeči sredstva izplačala le, v kolikor jih ne bi izterjala neposredno od DURS, zavarovalnice ali A., upoštevaje določilo 1. odst. 60. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ)(2), nična.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne more po prosti presoji brez izvedenega dokaznega postopka sklepati na ničnost obeh odložnih pogojev, ne da bi katerakoli izmed strank spornost določil zatrjevala in izpodbijala, saj v skladu z določilom 92. člena OZ sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o ničnosti obeh odložnih pogojev napačno sklepalo brez dokaznega postopka in po prosti presoji. Sodišče je ničnosti pogojev pravilno utemeljilo na podlagi določila 1. odstavka 60. člena OZ, ki določa ničnost pogodbe, v kateri je postavljen odložen ali razvezen pogoj, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Pri tem je podrobno obrazložilo, zakaj sta navedena odložna pogoja v nasprotju s prisilnimi predpisi (ker predstavljata kršitev določila 2. odst. 6. člena OZ in 2. odstavka 11. člena Zakona o Odvetništvu) ter moralnimi načeli. Takšne razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sklenjeni dogovor z dne 9.3.2006 učinkuje od dneva sklenitve, kar je v skladu z določilom 88. člena OZ, ki v drugem odstavku določa, da ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega. Nerelevantne so tudi navedbe pritožbe, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, v katerem bi raziskalo okoliščine, v katerih je bil dogovor sklenjen in vzrok, zakaj sta stranki pogoja v dogovor vnesli. Okoliščine sklepanja dogovora ne morejo spremeniti dejstva, da je bil dogovor med pravdnima strankama sklenjen, sploh pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Presojo vsebine tega dogovora pa je pravilno opravilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni ravnala v skladu s poklicno etiko ter z zadostno skrbnostjo. Pri tem je navedlo, katera pravila je toženka s svojim ravnanjem kršila (kršitev določila 2. odst. 6. člena OZ in 2. odstavka 11. člena Zakona o Odvetništvu), zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje ravnanje toženke sklepalo po prosti presoji. Pritožbene navedbe v zvezi z odločbo disciplinske komisije odvetniške zbornice Slovenije pod številko 321/05 pa v skladu z določilom 337. člena ZPP predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ne more na podlagi spisne dokumentacije sklepati na ničnost obeh pogojev, saj je presoja določb dogovora pravno vprašanje (iura novit curia). Dogovor pa predstavlja listino, ki je dokaz, katerega presojo je v skladu z določilom 8. člena ZPP pravilno opravilo prvostopenjsko sodišče. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je temelj tožbenega zahtevka tožeče stranke odškodninska odgovornost. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala odškodninske odgovornosti tožene stranke, pač pa obstoj mandatnega razmerja. Tudi na glavni obravnavi dne 22.10.2008 je tožnica navedla, da je bilo med njo in toženko vzpostavljeno pooblastilno razmerje, iz tega naslova je toženka prejela denar, ki ni bil njen in ga tožnici, kot je bilo navedeno na pooblastilu, ni izročila. Tudi navedbe, da zatrjevano odškodninsko odgovornost potrjuje dejstvo, da je sodišče prve stopnje o pravdi kot stranskega intervenienta obveščalo Z. d.d., pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo poklicno odgovornost, niso utemeljene, saj je prvostopenjsko sodišče Z. d.d. o pravdi obvestilo na izrecno zahtevo tožene stranke podane na glavni obravnavi ( glej list. št. 29, točka 5 in ponovno list. št. 30, točka 6). Na pravilnost materialnopravne presoje pa takšno procesno ravnanje ne more vplivati.

Pritožba ne sprejema odločitve sodišča, da tožnica s svojim ravnanjem (nepravočasno sporočilo o številki poslovnega računa) ni prispevala k nastalemu položaju. Ta pritožbena graja je neutemeljena že zato, ker navedeni okoliščini na obveznost tožene stranke, temelječe na sklenjenem pisnem dogovoru z dne 9.3.2006, ne vplivata.

Ker niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnost, se v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu z določilom 165. člena ZPP v zvezi z določilom 154.člena ZPP nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008. (2) Uradni list št. 83/2001 do št. 40/2007.