Jedro

Odškodnina, ki je bila tožniku priznana za psihične bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je po oceni revizijskega sodišča ob upoštevanju uveljavljenih standardov v sodni praksi primerna. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentove navedbe, da njegova stopnja invalidnosti z vidika nematerialne škode ni bila ustrezno denarno ovrednotena, niso utemeljene. Stopnja invalidnosti ni samostojni temelj za priznanje nematerialne škode. Ta stopnja lahko pomembno vpliva na duševne bolečine oškodovanca, vendar pa so duševne bolečine odvisne tudi od številnih drugih okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je primerna tudi odškodnina, ki je bila revidentu priznana za telesne bolečine, zato je njegovo revizijo zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika za plačilo odškodnine tako, da je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 560.707,40 SIT s pripadki. Višji znesek je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri delu, ko je 23.8.1990 prekladal tramiče. Utrpel je poškodbo četrtega prsta desne roke (zmečkanino končnega členka). Zaradi poškodbe je trpel telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Utrpel je tudi škodo zaradi izgube na dohodku v času zdravljenja.

Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo. Zavrnilo je tožnikovo zahtevo, da naj se mu odmeri višja odškodnina, glede stroškov postopka pa je tožniku priznani znesek 184.800,00 SIT zvišalo na znesek 260.429,00 SIT s pripadki. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je skupni znesek odškodnine, ki je bila prisojena tožniku, ustrezen. Ob upoštevanju izvedeniških mnenj je bila višina škode za telesne bolečine, skaženost ter za strah sorazmerno visoko odmerjena, odškodnina za triodstotno invalidnost pa razmeroma nizko.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno in dovoljeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer v reviziji ponavlja pritožbene navedbe. Tožnik izpodbija omenjeno pravnomočno sodbo, s katero mu je bilo ugodeno le glede stroškov, v ostalem pa je bila pritožba zavrnjena. Po njegovi oceni sta mu sodišči odmerili prenizko odškodnino za telesne bolečine. Zahteval je 350.000,00 SIT, priznano pa mu je bilo le 200.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je bila priznana odškodnina v višini 250.000,00 SIT, čeprav je izvedenec dr. P. ugotovil pri njem tri odstotno invalidnost. Za en odstotek invalidnosti je bil tako priznan le znesek okoli 80.000,00 SIT, čeprav povprečje priznanih odškodnin znaša 120.000,00 SIT. Drug sodni izvedenec, to je dr. K., je ugotovil celo petodstotno invalidnost predlagatelja, zato bi bilo treba tožniku priznati vsaj štiriodstotno invalidnost, torej povprečje ocene invalidnosti med dvema izvedencema. Revident predlaga, da revizijsko sodišče sodbo spremeni, mu prizna višjo odškodnino in temu ustrezno korigira odločitev o stroških postopka, h katerim prišteje tudi stroške revizije. Pri tem naj upošteva, da je tožnik pred vložitvijo tožbe vložil odškodninski zahtevek, ki pa ga pritožbeno sodišče kljub drugačni praksi ni upoštevalo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju:ZPP ) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Nasprotna stranka v odgovoru na revizijo ocenjuje, da revizijske navedbe niso utemeljene. Pravno relevantno v tej zadevi je le izvedeniško mnenje dr. P., ki ga je določilo sodišče. Mnenje dr.

K. je tožeča stranka pridobila pred sprožitvijo sodnega postopka in mu je tožena stranka oporekala. Tožena stranka ocenjuje, da odškodnina, ki je bila priznana tožniku, nikakor ni bila prenizka.

Revizija ni utemeljena.

Po določilih 155. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99) je škoda zmanjšanje premoženja, preprečitev njegovega povečanja ter povzročitev telesnih in duševnih bolečin in strahu drugemu. Oškodovancu pripada odškodnina za negmotno škodo, če stopnja bolečin in strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo. Višina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine, ne sme pa biti priznana tako, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Revident pri zatrjevanju zmotne uporabe materialnega prava pritožbenemu sodišču očita, da v sodnem postopku pri odmeri odškodnine za psihične bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bilo upoštevano izvedeniško mnenje dr. K., ki je drugačno od mnenja dr. P., ki ga je določilo sodišče. Z izpodbijanjem izvedenčevega mnenja ter stopnje ugotovljene invalidnosti revident izpodbija obstoj dejstev, ki so elementi v sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, kar po določilih 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno. Odškodnina, ki je bila tožniku priznana za psihične bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je po oceni revizijskega sodišča ob upoštevanju uveljavljenih standardov v sodni praksi primerna. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentove navedbe, da njegova stopnja invalidnosti z vidika nematerialne škode ni bila ustrezno denarno ovrednotena, niso utemeljene. Stopnja invalidnosti ni samostojni temelj za priznanje nematerialne škode. Ta stopnja lahko pomembno vpliva na duševne bolečine oškodovanca, vendar pa so duševne bolečine odvisne tudi od številnih drugih okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je primerna tudi odškodnina, ki je bila revidentu priznana za telesne bolečine, zato je njegovo revizijo zavrnilo.