Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine po drugem odstavku 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. V konkretnem primeru je pomembna okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in je hotela ugotoviti razloge za njegov neprihod na delo od 11. 3. 2013 dalje, vendar je bilo to neuspešno, saj tožnik pošte ni dvigoval. V teh okoliščinah, zlasti ker tožnik ni bil dosegljiv na številko telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu in ni dvigoval nobenih pošiljk, stika s pa tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko njegovega osebnega zdravnika, je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil vabljen na zagovor.

Tožnika od 11. 3. 2013 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil tožene stranke (delodajalca), čeprav bi to moral in mogel storiti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2013; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 11. 3. 2013 ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, mu za obdobje od 11. 3. 2013 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vsa zapadla bruto nadomestila plače v višini 783,66 EUR mesečno, odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožniku izplačati neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto nadomestila plače dalje, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 11. 3. 2013 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške po sodni odmeri, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo in vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe. Navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo v ponovljenem sodnem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je zaključilo, da je tožena stranka pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poskušala s tožnikom vzpostaviti stik na različne načine, zato mu ni bila dolžna zagotoviti zagovora pred izredno odpovedjo. Sodišče pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., čeprav bi njeno zaslišanje lahko odločilno prispevalo k razjasnitvi ključnih okoliščin in bi potrdilo ali ovrglo trditev tožene stranke, da si je s tožnikom prizadevala stopiti v stik na različne načine. Toženka sploh ni poskušala vročiti vabila na zagovor tožniku in ni poskušala tožnika seznaniti z očitano kršitvijo za izredno odpoved, takšno postopanje pa je opravičevala, češ da je bil tožnik za toženo stranko nedosegljiv, kar pa ne drži. Pisno vabilo in opozorilo z dne 12. 3. 2013 tožnik nikoli ni prejel. Verjetno vzrok temu leži v dejstvu, da imata skupaj z očetom en poštni nabiralnik, ki ga redno prazni oče in je očitno tožnikov oče tisti, ki pisma tožniku ni predal dalje. Zato tožniku ni moč očitati, da se na pisanje ni odzval namenoma. Dopis toženke je bil tudi sicer povsem nepotreben. Navedbe toženke, da je pismo z dne 12. 3. 2013 poslala zato, da bi preprečila neupravičen izostanek 5 dni zaporedoma, da je ravnala dobronamerno in je bila tožniku pripravljena celo nuditi pomoč, so neresne in neresnične. Kar zadeva telefonski klic neposrednega vodje B.B. na telefonsko številko tožnika, je tožnik pojasnil, da je imel svoj telefon v okvari in ni bil nanj dosegljiv tudi že v mesecu januarju 2013. Morda ga je tožena stranka res klicala, vendar ker je bil telefon v okvari, tožniku pa ni mogoče očitati, da se je tožene stranke izogibal. Tožena stranka bi lahko po 11. 3. 2013 poslala kakšnega svojega delavca na dom tožnika in mu vročila vabilo na zagovor, pa tega ni storila, časa za to pa je imela več kot dovolj. Prav tako ni izkazano, da naj bi toženka v stik s tožnikom poskušala stopiti preko njegovega osebnega zdravnika ali sestre. S svojo sestro A.A. tožnik ne govori, ni govoril in se videl z njo več let, tako da je jasno, da se z njo ni pogovarjal nič o vrnitvi na delo in o prenehanju bolniškega staleža. Sodišče samo zaključuje, da tožnik dejansko ni vedel, da ima od 11. 3. 2013 bolniški stalež odprt samo za štiri ure. Neutemeljen je zato očitek sodišča tožniku, da bi se lahko podrobno pozanimal o svojem bolniškem staležu. Tožnik je namreč izpovedal, da je bil s strani osebnega zdravnika obveščen, da ima podaljšan bolniški stalež in da dobi domov pisno odločbo. Odločbo ZZZS je tožnik prejel šele konec marca 2013, takrat pa je poskušal s toženo stranko rešiti nastalo situacijo. Tožnik se ni izogibal toženki, je bil dosegljiv zanjo na naslovu svojega prebivališča in bi toženka tožniku bila dolžna omogočiti zagovor, ker tega ni storila, je izredna odpoved tožniku nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A., ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta priča naj bi potrdila ali ovrgla trditev tožene stranke, da si je s tožnikom prizadevala vstopiti v stik na različne načine. Sodišče prve stopnje je zaslišanje te priče utemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni odločilnega pomena, ali je ta priča s tožnikom govorila ali ne, saj je tožena stranka poskušala priti v kontakt s tožnikom na različne načine, vendar ji ni uspelo. Zaključilo je, da so ti poskusi več kot dovolj, da se lahko oceni, da je tožena stranka naredila vse, kar je bilo možno, vendar tožnik za toženo stranko ni bil dosegljiv. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga ustrezno obrazložilo, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi izvedba tega dokaza ne bi bila niti smiselna niti potrebna, zlasti pa ne bi pripomogla k odločitvi sodišča v tem delovnem sporu.

7. Po določbi 3. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so v obravnavani zadevi obstajale okoliščine po drugem odstavku 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da mu res omogoči zagovor. V konkretnem primeru je pomembna okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnikom in najprej razčistiti razloge za njegov neprihod na delo od 11. 3. 2013 dalje, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 12. 3. 2013, vendar je bilo to neuspešno, saj tožnik pošte ni dvigoval. V teh okoliščinah, zlasti, ker tožnik ni bil dosegljiv na številko telefona, ki jo je sam sporočil delodajalcu, ni dvigoval nobenih pošiljk, stika s tožnikom ni bilo mogoče vzpostaviti niti preko njegovega osebnega zdravnika, je bilo od tožene stranke dejansko neupravičeno pričakovati, da bo tožniku zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana izredna odpoved ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil vabljen na zagovor.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ali so podani razlogi za izredno odpoved po 3. alineji 111. člena ZDR, ta pa so predvsem naslednja: - da je tožnik dne 22. 1. 2013 poklical predpostavljenega B.B. in mu sporočil, da se je poškodoval; - da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela in sicer od 22. 1. 2013 do 10. 3. 2013; - da je bil tožnik z odločbo ZZZS z dne 5. 3. 2013 od 11. 3. 2013 do 2. 4. 2013 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času za 4 ure dnevno (B4); - da je tožnik od 11. 3. 2013 dalje ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca; - da je tožnik izpovedal, da je bil na bolniškem staležu in mu je bil ta že z odločbo ZZZS podaljšan, zato je mislil, da mu bo podaljšan tudi vnaprej in dne 11. 3. 2013 ni šel na delo, prav tako pa mu je zdravnik povedal, da bo imel bolniško podaljšano in da bo odločbo prejel po pošti. Pojasnil je, da ima pri vročanju pošiljk težave, saj živi z očetom, s katerim ni v najboljših odnosih, zato včasih pravočasno ne dobi kakšne pošiljke oz. obvestila o pošiljki; - da sta direktorica kadrovskega sektorja (C.C.) in neposredno nadrejeni (B.B.) poskušala vzpostaviti stik s tožnikom tako, da sta ga poklicala na telefonsko številko, ki jo je tožnik sam posredoval toženi stranki, vendar na tej številki ni bil dosegljiv. Prav tako je tožena stranka poskušala stopiti v kontakt s tožnikom tako, da je poslala na tožnikov dom delavca D.D., vendar neuspešno in da ga je z dopisom z dne 12. 3. 2013 povabila na razgovor in mu ponudila pomoč z namenom nadaljevanja delovnega razmerja, vendar se tožnik ni odzval in vabila ni dvignil. Tožena stranka je poskušala vzpostaviti kontakt s tožnikom tudi preko osebnega zdravnika, vendar tudi to ni bilo uspešno; - da je tožena stranka tožniku dne 2. 4. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalje), ker tožnika od 11. 3. 2013 ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi če tožnik res ni vedel, da mu je bil podaljšan bolniški stalež samo za štiri ure od 11. 3. 2013 dalje v odločbi z dne 5. 3. 2013 (s katero naj bi se seznanil konec marca 2013), ni pokazal interesa, da bi se sploh pozanimal o svojem bolniškem staležu oz. se posvetoval o svojem statusu pri toženi stranki. Ni sprejemljiva razlaga tožnika, da je bil mnenja, da mu bo bolniški stalež podaljšan, saj mora vsak zaposleni ravnati s stopnjo skrbnosti, te pa tožnik zagotovo ni pokazal. Dejstvo je, da tožnik dejansko prebiva na naslovu, na katerem mu je tožena stranka pisanje vročala. V kolikor bi tožnik resnično želel sprejeti pisanja, bi zagotovo lahko ugotovil, da je dobil obvestilo o prejeti pošiljki v zvezi z odločbo ZZZS z dne 5. 3. 2013 že v začetku marca 2013, saj jo je tožena stranka prejela 6. 3. 2013. Glede na to, da je bil v bolniškem staležu in pretežni del dneva doma, je tudi lahko videl in vedel, kdaj prihaja poštar in si prizadeval, da bi pošiljko sprejel, saj ga je po njegovih navedbah zdravnik obvestil, da bo prejel odločbo po pošti. Tožnikova ravnanja v zvezi s sprejemanjem oz. ne sprejemanjem pošte oz. poštnih pošiljk kažejo na to, da ni pokazal osnovne skrbnosti, da bi se podrobno pozanimal o svojem bolniškem staležu. Tožnikova dolžnost je bila, da od 11. 3. 2013 pride na delo in dela štiri ure oz. se drugače dogovori s toženo stranko, vendar tega ni storil. Nenazadnje ni izkazal, da bi s toženo stranko kontaktiral konec marca 2013, ko naj bi bil po njegovih navedbah seznanjen z odločbo ZZZS z dne 5. 3. 2013. Predpostavljeni B.B. je izpovedal, da ga tožnik po 22. 1. 2013 ni več klical in je to bil zadnji kontakt s tožnikom in tožnik te izpovedbi priče ni nasprotoval ali jo prerekal (l. št. 39). Vse navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je pritožba tožnika neutemeljena in da je posledično tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).