Jedro

Za škodo, ki jo je tožnica utrpela pri delu kot uslužbenka bencinskega servisa, ko jo je zaradi obračuna med gosti eden izmed gostov poškropil s solzilcem v oči, drugi pa je vanjo uperil nož, je podana tako objektivna (v konkretnem primeru je bilo delo ponoči na bencinskem servisu v bližini diskoteke nevarno) kot krivdna (tožena stranka ni poskrbela za ustrezne varnostne ukrepe) odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka). Višji tožbeni zahtevek v znesku 3.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2008 je zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 159,77 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti 1.332,00 EUR plačanih stroškov za izvedence in prič in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava ..., sklic št. ... v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo v zavrnilnem delu sodbe in glede odločitve o stroških postopka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporaba materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnici prisodi celotna vtoževana odškodnina, enako pa tudi v stroškovnem delu, tožnici pa nadalje prizna tudi stroške te pritožbe in jih naloži v plačilo oziroma povračilo toženi stranki, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna tožnici za škodo, ki jo je le-ta utrpela v posledici škodnega dogodka dne 29. 1. 2006. Tožnica je prepričana, da je njen tožbeni zahtevek gledano v celoti, kakor tudi specificiran po posameznih postavkah, nikakor ni bil previsok in je prepričana, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Po določbi 179. člena OZ je oškodovanec upravičen do denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, kakor tudi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in prestani strah, kadar stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Gre za nepremoženjsko škodo, ki po vsebini predstavlja satisfakcijo. Pravična je tista odškodnina, ki predstavlja zadoščenje. Tožnica je dne 29. 1. 2006 doživela grozo, strah in paniko in se je akutni strah kasneje pri njej razvil v posttravmatsko stresno motnjo, sodišče pa tožničin utrpeli in prestani strah glede na stopnjo ni pravilno ocenilo. Tožnica je doživela neposredno reakcijo na škodni dogodek, akutno stresno reakcijo, ki je zahtevala celo zdravstveno intervencijo in injekcijo pomirila. V začetku je doživela občutek življenjske ogroženosti, kasneje pa je sekundarni strah, vključno je bil prisoten za strah glede izida zdravljenja in je imela psihične težave. Glede telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, tožnica navaja, da je bila večkrat na pregledih pri osebnem zdravniku, v bolniškem staležu je bila od 30. 1. 2006 do vključno 8. 3. 2006, ves čas je imela predpisano zdravilo Helex, po 12. 10. 2006 pa je doživela podoben napad. Tako je prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prisodilo 1.000,00 EUR, pri čemer je poudariti, da se je pri tožnici razvila posttravmatska stresna motnja, kot ugotavlja izvedenka in kot so bile tožničine diagnoze, ki jih je postavil psihiater v psihiatričnem dispanzerju ZD .... Tožnica je imela težave z delom ponoči, pojavljala se je tesnoba na delovnem mestu, začasno je bila omejena tudi kakovost in učinkovitost tožničinega čustvenega in intelektualnega funkcioniranja. Glede stroškov sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica primorana k tožbi, ker je tožena stranka odklanjala temelj odškodninskega zahtevka. Pretežno se je pravdni postopek vodil zaradi ugotavljanja temelja zahtevka in v manjši meri glede višine. Sodišče bi moralo upoštevati 2. odstavek 154. člena ZPP glede odmere stroškov in ne napraviti zgolj matematičnega izračuna glede uspeha. Z navedenim bi se prerazporedilo stroškovno breme strank.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, kako je na potek dogodkov in odgovornost tožene stranke vplivalo dejstvo, da so bili v času škodnega dogodka v prostorih bencinskega servisa tožene stranke trije varnostniki družbe S., ki za toženo stranko opravljajo storitve varovanja in so tudi posredovali pri prepiru. Glede temelja je sodišče štelo, da je tožena stranka odgovorna po načelu krivdne in objektivne odškodninske odgovornosti. Toženi stranki ni mogoče očitati opustitve ustreznih ukrepov za zagotovitev varnostni in zaščite delavcev. Da je tožena stranka na področju zavarovanja zagotovila ustrezne ukrepe zavarovanja ljudi in premoženja in v okviru tega tudi za zaposlene na bencinskem servisu, je potrdil sodni izvedenec področja zasebnega varstva doc. dr. T.Č.. Tudi izvedenec B.D. ni ugotovil, da bi tožena stranka naredila kaj narobe ali kaj opustila na področju delovno-varstvenih predpisov. V času napada v gostinskem lokalu so bili tam trije varnostniki družbe S., ki opravljajo službo varovanja pri toženi stranki. Navadno bi se lahko tožnica umaknila, v kolikor bi pravilno ukrepala, tako kot sta to storila druga dva delavca. Sodba glede tega, da so bili v prostorih trije varnostniki, nima razlogov in s tem ne razlogov o odločilnih dejstvih. Podane so okoliščine za oprostitev odgovornosti tožene stranke iz 153. člena OZ, napad pa tudi ni bil usmerjen zoper tožnico. Tožena stranka je dolžna zagotoviti varnost delavcev, vendar potencialnega nasilja v njenih poslovnih prostorih nikakor ni mogoče v celoti preprečiti. Iz previdnosti tožena stranka ugovarja tudi glede višine prisojene odškodnine in sicer po vseh posameznih postavkah. Glede na mnenje izvedenke prof. dr. M.T. je dosojena odškodnina zaradi telesnih bolečin pretirana. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neutemeljena. Odškodnina za strah je prav tako previsoka, tako za primarni kot sekundarni strah. Sodišče bi moralo tožnici prisoditi obresti šele od odločitve sodišča, ne pa od dne, ko je naslovila odškodninski zahtevek na toženo stranko. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožnice in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, če je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo kot izhaja iz določbe 185. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo v spisu, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnice in prič M.M., F.A., M.N. ter prečitanju izpovedi R.M. v kazenski zadevi opr. št. Kpd 73/2007 z dne 18. 9. 2007 Okrajnega sodišča v Celju ter po izvedbi dokazov s sodnimi izvedenci s področja zasebnega varovanja in uporabe pooblastil na vseh področjih doc. dr. T.Č., dopolnilnega mnenja izvedenca ter s področja varstva pri delu B.D. ing. ter s področja psihiatrične stroke prof. dr. M.T. dr. med. in dopolnilnega izvedenskega mnenja ter zaslišanju izvedenke, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen po temelju in delno po višini. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo kot primerno odškodnino iz naslova neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanih 2.000,00 EUR 1.500,00 EUR, višji zahtevek v razliki 500,00 EUR je zavrnilo, za postavko utrpelega strahu je sodišče tožnici prisodilo od zahtevanih 2.990,00 EUR 1.500,00 EUR, razliko do vtoževane višine, ki znaša 1.490,00 EUR, je sodišče zavrnilo, za postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče od zahtevanih 3.000,00 EUR tožnici prisodilo 1.000,00 EUR, za razliko do zahtevane višine za znesek 2.000,00 EUR, je sodišče zavrnilo, skupaj od torej zahtevanih 7.990,00 EUR, je sodišče tožnici prisodilo odškodnino v višini 4.000,00 EUR, kar je bilo zahtevanega več in kar predstavlja znesek 1.990,00 EUR pa je zavrnilo.

Iz obširno in natančno izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica dne 29. 1. 2006 na delu v nočni izmeni skupaj s sodelavcema M.N. in R.M., pri čemer je bila nočna izmena od 19.00 zvečer do 7.00 ure zjutraj. Ponoči od približno 3.00 ure so v trgovinskem delu zaznali, da se nekaj dogaja. Eden od gostov je bil poškodoval, pritekel je v trgovino in povedal, da ga iščejo, za njim pa je priteklo pet ali šest fantov, ki so imeli palice, nože in solzivec. Gostje v baru so zbežali ven, pri čemer so bili v tistem trenutku na kavi tudi trije varnostniki, ki so bili oblečeni v uniforme. Sodelavec M.N. je poklical policijo, eden od fantov je bil poškodovan. Varnostniki so pojasnili, da so bili v baru na kavi, da niso bili zadolženi za varovanje oseb, ter da niso bili na službeni dolžnosti. V času škodnega dogodka v januarju 2006 na bencinskem servisu tudi niso imeli nobenega varovanja. Tožena stranka je poostrila varnostne ukrepe šele po škodnem dogodku v oktobru 2006, ko je bil poškodovan M.N., namestila je dodatno kamero v barskem delu in uredila prisotnost varnostnikov nočnem času v petkih, sobotah in nedeljah. Tožnica je uveljavljala odškodnino iz naslova objektivne odgovornosti ter krivdne odgovornosti.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 -103/2007 – ZDR) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Tožnica je uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi objektivne odgovornosti in krivdne odgovornosti. OZ v 149. členu ureja domnevo vzročnosti in določa, da za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno odgovornostjo se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, pri čemer na podlagi 150. člena OZ odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Za ugotavljanje, ali je šlo v konkretnem primeru za nevarno dejavnost, je sodišče v postopku izvedlo dokaz z izvedencem s področja zasebnega varstva in uporabe pooblastil na teh področjih doc. dr. T.Č., ki je podal svoje ugotovitve na podlagi ogleda delovnega mesta tožnice na bencinskem servisu tožene stranke. Ob navedenem je ugotovil, da je tožena stranka v smislu standardov in pravil stroke s področja zasebnega varovanja zagotovila ustrezne ukrepe za varovanje ljudi in premoženja, glede specifičnosti v zvezi z bližino diskoteke E. pa je povedal, da je potrebno organizirati varovanje z varnostniki le v primeru, kadar imajo družbe prireditev v okviru dejavnosti gostinskega obrata, ki nudi mehansko ali živo glasbo za ples oziroma družabni program. Sodišče je imenovalo tudi izvedenca s področja varstva pri delu B.D., ki j podal izvedeniško mnenje in izrecno opozoril na določbe Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 – 64/2001 – ZVZD) v zvezi z izdajo pisnih obvestil in navodil in povedal, da tožena stranka ni izdelala pisnega navodila, izdala je ustna navodila in z njimi seznanila delavce. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da delovno mesto prodajalec – delavec v lokalu na bencinskem servisu na splošno ni nevarna dejavnost, postane pa nevarna, ko pride prodajalec pri svojem delu v stik s fizično nasilno osebo, pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da se je tožnica zaradi fizičnega obračuna med gosti gostinskega lokala nehote znašla med skupino več nasilnih oseb, ki so se prerivale in pretepale, pri tem pa je eden od udeležencev pretepa tožnico poškropil s solzivcem v oči, v tožnico pa je eden od nasilnih gostov imel uperjen tudi nož. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ne more oprostiti odgovornosti na podlagi 153. člena OZ, glede na to, da so bili podobni izgredi na bencinskem servisu že predhodno in ni šlo za nek nepričakovan dogodek, torej ni mogoče uporabiti določil 153. člena OZ, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

Tožnica je uveljavljala tudi krivdno odgovornost, ki je sicer urejena v 135. členu OZ, ki določa, da je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s sprem. - ZVZD) ureja pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot to določa 1. člen ZVZD, pri čemer je skladno z določili 5. člena ZVZD delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe potrebne za zagotovitve varnosti in zdravja delavcev vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi, pri čemer je izvedenec iz varstva pri delu ugotovil, da tožena stranka ni izdelala pisnega navodila, izdala je ustna navodila in z njimi seznanila delavce, kar pa ni zadostno, tako da bi tožnici lahko karkoli očitali, da ni ravnala pravilno in s eni pravilno umaknila iz prostora, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Tako je tožena stranka ravnala v nasprotju z določili 8. člena ZVZD, ki določa, da ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Tako tožnici tudi ni mogoče očitati, da ni pravilno odreagirala ob dogodku in se umaknila, saj ni imela pisnih navodil, kako ravnati v primeru napada nasilnih oseb.

Pritožbo glede višine posameznih prisojenih postavk odškodnine iz naslovna nematerialne škode sta vložili obe stranki, tako tožnica kot tožena stranka. Tožnica uveljavlja, da je prisojena prenizka odškodnina, tožena stranka, pa v pritožbi navaja, da je sodišče tožnici previsoko odmerilo odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako pritožba tožene stranke kot tožnice neutemeljeni in se v celoti strinja s prisojeno odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino iz naslova neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 1.500,00 EUR, pri čemer je tožbeni zahtevek za 500,00 EUR zavrnilo. Sodišče je imenovalo izvedenko psihiatrične stroke, prof. dr. M.T., ki je podala izvedeniško mnenje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica večkrat obiskala zdravnika in tudi psihiatra, pri čemer je uživala tudi zdravila Sertalin več kot tri leta in pol, v času zdravljenja tudi zdravila Helex, ki jih je predpisala osebna zdravnica zaradi njene tesnobnosti, strahu in nespečnosti po škodnem dogodku. Za prestani strah je sodišče tožnici priznalo pravično odškodnino v višini 1.500,00 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek do višini 2.990,00 EUR zavrnilo. Tožnica se je močno prestrašila ob škodnem dogodku, šlo je za nagonski strah za življenje v veliki intenzivnosti, v nadaljevanju pa je tožnica doživljala tudi sekundarni strah glede izida zdravljenja. Sekundarni strah je bil intenziven in prisoten ves čas zdravljenja in se je začel zmanjševati šele v času psihiatričnega zdravljenja. Sodišče je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 1.000,00 EUR, pri čemer je za 2.000,00 EUR višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je imela zaradi dogodka posttravmatske motnje, omejena je bila približno leto dni po dogodku, pri čemer pa je imela v času zdravljenja moreče sanje, tesnobo, razburljivost, razdražljivost, itd.. Tako je v celoti prisojena pravična odškodnina v višini 4.000,00 EUR primerna glede na starost tožnice, ki je bila ob škodnem dogodku stara 30 let, da se je zdravila pri psihiatru ter da so posledice strahu v času zdravljenja izvenele. Tako je priznana pravična odškodnina v smislu določil 179. člena OZ, ki v 2. odstavku določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena priznate dobrine in namena te okoliščine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Denarna odškodnina je pravni standard in odmera pravične odškodnine pomeni uporabo materialnega prava in preizkus, ali odločitev pomeni ustrezno uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina je treba opraviti tudi iz izhodišča celotne prisojene odškodnine in to zlasti zato, ker je nekatere oblike nepremoženjske škode pogosto težko razmejiti. Prisojena odškodnina ne odstopa od sodne prakse v podanih primerih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče tožnici pravilno odmerilo tudi zakonske zamudne obresti na podlagi 378. člena OZ in sicer od dne, ko je tožnica naslovila tožbeni zahtevek na toženo stranko za plačilo odškodnino, to je od 20. 9. 2008 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določata, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za izvedbo postopka potrebni. Sodišče je pravilno pri tem ugotovilo, da je tožnica uspela v pravdi glede na vtoževano znesek v višini 50 %, torej je upravičena do povračila stroškov do te višine. Po pobotu stroškov obojih stroškov je tako tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 159,77 EUR. Glede na podani pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče pri odmeri upoštevati dejstvo, da je tožnica po temelju uspela v celoti, delno pa po višini, pritožbeno sodišče navaja, da ZPP ureja le stroške postopka v celoti in jih ne ločuje glede na temelj in glede na višino. Tako so stroški postopka enotni in sodišče uspeh v pravdi določi glede na celotni uspeh upoštevaje pri tem vtoževano višino odškodnine in prisojeno višino odškodnine. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče na način odmere posebej po temelju in posebej po višini prerazporediti stroškovno breme strank.

Ker ostale pritožbene navedbe obeh strank za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tako tožnice kot tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.