Jedro

Sprememba Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, ni bila sprejeta na protipraven način.

Ker Resolucija o normativni dejavnosti ni zakon, njeno nespoštovanje nima pravnih posledic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je trdila, da je lastnica dveh sočnih elektrarn. Za njihovo delovanje daje podporo Republika Slovenija, ki je tožena stranka. Z naložbo v sončno elektrarno je tožeča stranka po lastnih trditvah začela že, ko je glede višine podpore veljala še "Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije" v besedilu, kot ga je dobila z objavo v Ur. l. št. 43/2012. Tožena stranka ji je sicer dodelila podporo. Njeno višino je odmerila glede na besedilo prej navedene uredbe, kot je bilo spremenjeno v Ur. l. št. 90/2012. Tožeča stranka naj bi najkasneje 30. 11. 2012 imela pričakovano pravico do višine podpore, kot bi ji ta pripadala glede na besedilo uredbe, kakršno je veljalo po objavi v Ur. l. št. 43/2012. Tožena stranka naj bi ravnala protipravno, ker je bila Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije sprejeta brez obveščanja javnosti. Nekateri investitorji pa naj bi bili s strani Agencije za energijo celo obveščeni, da se višina podpore v letu 2012 ne bo spremenila.

2. Od tožene stranke je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi zakonodajne protipravnosti tožene stranke. Ta naj bi nastala pri sprejemanju spremembe Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, kot je bila objavljena v Ur. l. št. 90/2012. Zahtevala je skupaj 4.227,47 EUR in zakonske zamudne obresti.

3. Tožena stranka je navajala, da njeno ravnanje pri sprejemu Uredbe št. 90/2012 ni bilo protipravno. Ugovarjala je zastaranje zahtevkov.

4. Prvostopenjsko sodišče je vse zahtevke zavrnilo. Po njegovi presoji tožena stranka pri sprejemanju navedene uredbe ni ravnala protipravno, zato ni odškodninsko odgovorna. Pri tem se je sklicevalo na odločbo VS RS v zadevi z opr. št. X Ips 293/2014, ki je morala odločiti tudi o zakonodajni protipravnosti ravnanja tožene stranke. Odškodninski zahtevek naj bi tudi zastaral. 5. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi najprej navaja razloge za to, da njen zahtevek ni zastaral. V nadaljevanju pritožbe pa navaja še, da se naj bi VS RS v odločbi z opr. št. X Ips 293/2014 ne spuščalo v presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke. Sicer pa naj bi bila glede tega prvostopenjska sodba tudi neobrazložena. Vrhovno sodišče naj bi v svoji odločbi ničesar ne obrazložilo s tem, ali je bil kršen 9. člen Poslovnika Vlade RS. Ravnanje tožene stranke naj bi bilo tudi v nasprotju z Resolucijo o normativni dejavnosti. Ta določa, da naj bi sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov trajalo od 30 do 60 dni. Prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni bila javnost o nameravani spremembi uredbe obveščena vsaj 30 dni pred njeno predvideno uveljavitvijo. Prav tako ni ničesar obrazložilo v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Agencija 23. 11. 2012 enemu od investitorjev preko elektronske pošte sporočila, da spremembe podpore v letu 2012 niso predvidene.

6. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP. Tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Odškodninski zahtevki tožeče stranke in obrestni zahtevki so neutemeljeni, kot je odločilo že prvostopenjsko sodišče. 7. Pravni temelj za odmero podpore proizvajalcem elektrike v sončnih elektrarnah je Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije. Ta uredba je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 39/2009, potem pa večkrat spremenjena. Spor se nanaša predvsem na spremembo navedene uredbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 90/2012 z dne 30. 11. 2012 (v nadaljevanju: Uredba št. 90). Sprememba je začela veljati 1. 12. 2012. Z njo so se podpore znižale. Prej, v času med 7. 6. 2012 in 1. 12. 2012 so se podpore obračunavale na temelju spremembe uredbe, kot je bila objavljena v Ur. l. št. 43/2012 z dne 8. 6. 2012 (v nadaljevanju: Uredba št. 43).

8. Tožeča stranka je bila na električno omrežje priključena šele 21. 12. 2012, torej že po sprejemu in uveljavitvi Uredbe št. 90. Podpora ji je bila odmerjena 4. 6. 2013 v skladu s to uredbo (in ne v skladu z Uredbo št. 43). Zaradi nižje podpore, kot bi jo lahko prejela po Uredbi št. 43 je tožeča stranka menila, da ji je nastala škoda. Uredba št. 90 je bila po njenem mnenju sprejeta v nepravilnem postopku.

9. Pravni temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke je lahko le 1. odstavek 26. člena Ustave RS. Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki je v zvezi z dejavnostjo državnega organa, in če je bilo ravnanje državnega organa protipravno.

10. Uredbo št. 90 je sprejela Vlada RS, ki je nedvomno državni organ RS (glej npr. 110. člen Ustave RS), sprejemanje uredb pa je njena dejavnost. 11. Tožena stranka ni odgovorna zato, ker ravnanje Vlade RS ni bilo protipravno. Pritožbena navedba, da VS RS v tej odločbi z opr. št. X Ips 293/2014 ni odločilo o protipravnosti ravnanja tožene stranke, ne drži. Prav to je VS RS v obrazložitvi te zadeve (r. št. 12 do 15) storilo. Ugotovilo je, da je Vlada Uredbo št. 90 izdala na podlagi določbe devetega odstavka (v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa veljavnega) 64.n člena EZ. VS RS je navedlo, da Poslovnik v 2. odstavku 9. člena določa, da predlagatelj predpisa povabi strokovno in drugo javnost k sodelovanju pri pripravi predpisa s splošnim vabilom, kateremu je priložen osnutek predpisa, na spletnih straneh. V skladu s šestim odstavkom 9. člena Poslovnika pa se javnosti ne povabi k sodelovanju pri pripravi predlogov predpisov v primerih, ko po naravi stvari to ni mogoče (ukrepi, ki se sprejemajo po nujnem postopku, ukrepi, ki morajo biti sprejeti in uveljavljeni nemudoma, z določenim začetkom veljavnosti brez predhodne seznanitve javnosti). Nadaljnje izjeme od sodelovanja javnosti določa 7. odstavek 9. člena Poslovnika. Poslovnik torej po presoji VS RS predvideva, da se v določenih primerih javnosti ne povabi k sodelovanju pri pripravi predlogov predpisov, in tako je v tej zadevi bilo. Protipravnosti VS RS pri takšnem ravnanju ni ugotovilo. Pristavilo je zgolj, da revident ne zatrjuje, da bi bil Poslovnik vlade v nasprotju z ZVRS.

12. Tožena stranka je v postopku navajala, da je minister predložil gradivo Vladi RS zaradi nujnosti. Da je gradivo predložil minister, tega tožeča stranka ni zanikala. Takšno ravnanje ministra je bilo v skladu s 1. odstavkom 11.a členom Poslovnika Vlade. Da je sodelovanje javnosti mogoče izključiti, je že bilo obrazloženo, polje proste presoje je pri tem zelo široko. Da je bila zadeva nujna, je tožena stranka trdila (odgovor na tožbo, str. 10). Če minister ne obrazloži, zakaj je zadeva nujna, tako da sodelovanje javnosti pri obravnavi ni mogoče, minister s tem krši Poslovnik Vlade (2. odstavek 11.a člena Poslovnika Vlade R). Krši svojo dolžnost, ki obstaja le v razmerju do Vlade RS, ne pa tudi do tretjih, med katere sodi tudi tožeča stranka. Če Vlada RS sprejme predpis, predpis zgolj zato ni protipraven.

13. Ravnanje tožene stranke pa ni bilo protipravno še iz drugega razloga. Poslovnik Vlade je akt, ki ga sprejme Vlada RS in po pravni hierarhiji aktov ni nadrejen Uredbi št. 90. Je organizacijski predpis, ki ureja notranje delovanje Vlade RS kot dela državne uprave in njenih delov. Od tega akta lahko Vlada odstopi z drugim aktom, če je to takšen akt, da ga sprejme sama, pri tem pa njeno ravnanje prav zato ni protipravno. Prav Uredba št. 90 pa je bila takšen akt, saj jo je sprejela Vlada RS. S tem ko jo je sprejela, se je tudi odločila, da sodelovanje javnosti v tej zadevi ni bilo mogoče. Na to je očitno mislilo tudi VS RS v že prej navedeni odločbi, v kateri protipravnega ravnanja tožene stranke pri tem ni ugotovilo.

14. Ker Resolucija o normativni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 95/2009) ni zakon, njeno nespoštovanje nima pravnih posledic. Ne drži, kar trdi pritožba, namreč da navedena Resolucija določa, da naj sodelovanje javnosti pri pripravi predpisov traja od 30 do 60 dni. To je zgolj priporočilo, kar resolucija izrecno tudi zapiše (glej pod 2. "Smernice za sodelovanje s strokovno in z drugimi zainteresiranimi javnostmi").

15. Pritožnica ima prav, da prvostopenjska sodba ni ničesar obrazložila v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Agencija za energijo 23. 11. 2012 enemu od investitorjev sporočila, da spremembe podpore v letu 2012 niso predvidene. Sicer pa ni niti jasno, kaj želi s takšno trditvijo tožeča stranka glede protipravnosti sploh dokazati. Če se naj bi takšna protipravnost dogodila, potem se ni v postopku sprejemanja Uredbe št. 90. 16. Agencija za energijo sporočila (priloga AS27) ni poslala tožeči stranki, temveč neimenovanemu drugemu investitorju. V razmerju do tožeče stranke ni ravnala protipravno že iz tega razloga. Poleg tega Agencija za energijo investitorju zgolj odgovorila, da se "Spremembe ... v tem letu ne pričakujejo." Izrazila je pričakovanje, zagotovila pa s tem ni še ničesar. Če se je pričakovanje izjalovilo, pa to še ne pomeni, da je bilo ravnanje Agencije za energijo protipravno.

17. Obstaja še drugi razlog, zaradi katerega tožeča stranka ne more zahtevati odškodnine od tožene stranke. Odškodninsko odgovornost za protipravnost se razteza le na tiste posledice, ki so nastale zaradi protipravnega ravnanja. Namen obveščanja javnosti o nameravani spremembi predpisov je kvečjemu v tem, da se javnost pripravi na morebitno spremembo predpisov, Vlada RS pa seznani z mnenjem državljanov o načrtovanih spremembah. Sprememb predpisov posameznik pač ne more preprečiti. Za morebitne spremembe uredbe in podpore pa je ves čas obstajal pravni temelj v 64.n členu Energetskega zakona. Uredba sama je bila spremenjena večkrat že pred 30. 11. 2012 in tudi še po tem. Republika Slovenija bi bila lahko odgovorna, če bi tožeča stranka zaradi opustitve obvestitve javnosti o nameravani spremembi predpisov ravnala na zase škodljiv način, pa bi z uspehom lahko ravnala drugače, če bi bila o nameravani spremembi predpisov obveščena. Tega pa tožeča stranka niti ni trdila. Svojo odločitev o gradnji sončne elektrarne je namreč sprejela še pred uveljavitvijo Uredbe št. 90; kdaj, ni navedla. Zaključila jo je šele, ko je Uredba št. 90 že veljala. Kako drugače bi bila ravnala, in kaj bi bila lahko dosegla, pa ni, če bi tožena stranka (po njenem mnenju) javnost pravilno obvestila o nameravani spremembi Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, že iz njenih trditev ni bilo razvidno.

18. Ker tožeča stranka nima odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko, ta niti ni mogel zastarati. Zato tudi ni potrebe po odgovoru na pritožbene navedbe, kolikor so se te nanašale na zastaranje.

19. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).