Jedro

Ker se na podlagi prvega odstavka 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno, jo vseeno „obravnava“ redno sodišče. Vendar zakon ni jasno določil po katerih procesnih pravilih odloča sodišče, ko presoja posamezna pravna vprašanja.

Po mnenju sodišča druge stopnje je ravnanje sodišča prve stopnje z najemnikovo odpovedjo pogodbe za poslovni prostor najbližje ravnanju v nepravdnemu postopku.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo naložilo predlagatelju povrnitev stroškov nasprotnega udeleženca za odgovor na predlog, kar niso skupni stroški. Potemtakem mora nasprotni udeleženec trpeti svoje stroške za odgovor na predlog in enako velja za predlagatelja za predlog.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijana odločitev o stroških v drugem odstavku izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da glasi: “Vsaka stranka krije svoje stroške.” Predlagatelj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavilo postopek. Tožeči stranki (v nadaljevanju: predlagatelj) je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki (v nadaljevanju: nasprotni udeleženec) stroške postopka 565,22 EUR. Ugotovilo je, da je predlagatelj 10. 9. 2013 v soglasju z nasprotnim udeležencem umaknil tožbo. Odločitev o pravdnih stroških je temeljila na prvem odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) .

2. Zoper odločitev o stroških v drugem odstavku izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo predlagatelj po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena ZPP . V pritožbi navaja, da je 8. 3. 2013 vložil takoimenovano odpovedno tožbo, s katero je uveljavljal odpoved najemne pogodbe z dne 22. 2. 2010. Ne tožbo v smislu postavitve tožbenega zahtevka, ampak tožbo kot začetek sodnega postopka zaradi odpovedi najemne pogodbe, urejenega v ZPSPP, ki ni vsebovala tožbenega zahtevka. Gre za tožbo, ki se jo je v praksi prijelo ime odpovedna tožba, in tudi v konkretnem primeru ni vsebovala predloga odločitve, ki naj jo sprejme sodišče, ampak je predlagatelj samo izjavil, da se odpove najemna pogodba in kaj sledi odpovedi. Kot v vseh drugih primerih tovrstnih tožb, bi morala biti aktivnost sodišča omejena le na vročitev tožbe najemodajalcu, nasprotnemu udeležencu, s čimer bi moralo biti končano sodelovanje sodišča pri odpovedi. Kaj šele da bi bil potreben kakršenkoli odgovor na tožbo, ki je že po naravi stvari irelevanten za odpovedno tožbo. Navedeno velja tudi, če je bilo sodišče tisto, ki je pozvalo nasprotnega udeleženca k vložitvi odgovora na tožbo. To ne spreminja pravne narave odpovedne tožbe, ki ne predvideva odgovora na tožbo. Nasprotnega udeleženca je zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, ki je vedela, da odgovor na tožbo ni potreben (kar izhaja tudi iz njenih navedb v odgovoru na tožbo).

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo nasprotnemu udeležencu po pooblaščeni odvetniški družbi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagatelj je bil najemnik poslovnega prostora, nasprotni udeleženec pa najemodajalec (drugi odstavek II. točke predloga z dne 5. 3. 2013; l. št. 2 spisa). V pritožbi utemeljeno izpostavlja dejanske okoliščine zadeve: (-) da je 8. 3. 2013 vložil takoimenovano odpovedno tožbo, s katero je uveljavljal odpoved najemne pogodbe z dne 2. 2. 2010, (-) da tožba ni vsebovala tožbenega zahtevka, (-) da ni vsebovala predloga odločitve, ki naj jo sprejme sodišče, (-) da je samo izjavil, da se odpove najemna pogodba in kaj sledi odpovedi. Utemeljeno podaja tudi svoje materialnopravno razlogovanje, da bi morala biti aktivnost sodišča omejena le na vročitev tožbe najemodajalcu, nasprotnemu udeležencu, s čimer bi moralo biti končano sodelovanje sodišča pri odpovedi (1).

6. Torej se z vložitvijo “tožbe” oziroma predloga najemnika sploh ni začel postopek v pravem pomenu besede, ki bi mu sledila meritorna odločitev sodišča (ustavitve postopka v prvem odstavku izreka predlagatelj ne izpodbija). Ni se začel pravdni postopek po 179. členu ZPP. A ker se na podlagi prvega odstavka 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) pogodba o najemu poslovnih prostorov odpoveduje sodno, jo vseeno „obravnava“ redno sodišče. Vendar zakon ni jasno določil po katerih procesnih pravilih odloča sodišče, ko presoja posamezna pravna vprašanja.

7. Po mnenju sodišča druge stopnje je ravnanje sodišča prve stopnje z najemnikovo odpovedjo pogodbe za poslovni prostor najbližje ravnanju v nepravdnemu postopku. V praksi se pogosto dogaja, da zakon za neko zadevo določi, da spada v sodno pristojnost, ne pove pa izrecno, da se obravnava v nepravdnem postopku. Na to je opozoril že Juhart, ki je ob tem izrazil mnenje, da se v takem primeru zaradi podobnosti z zadevami, ki nedvomno spadajo v nepravdni postopek, sklepa na nepravdni postopek. Zato Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v drugem odstavku 1. člena dopušča možnost, da se po njegovih določbah obravnavajo tudi druge zadeve, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku (najemnikovo odpoved pogodbe za poslovni prostor ni mogoče obravnavati v pravdnem postopku). Taka ureditev nalaga večje breme sodni praksi, ki si bo morala pri odločanju o tem, ali naj se neka zadeva obravnava v nepravdnem postopku, pomagati s kriteriji, ki so jih izoblikovale teorije (2). Teorije o razmejitvi med pravdnim in nepravdnim postopkom med drugim razlagajo, da naj bi se v nepravdnem postopku pravna razmerja ustanavljala, spreminjala oziroma ukinjala (tu najemnikova odpoved najemne pogodbe) in da naj bi bila vloga nepravdnega sodišča predvsem preventivna. Po teoriji spora naj bi se v nepravdnem postopku obravnavale tako imenovane nesporne zadeve (med strankama ni bilo spora glede odpovedi)(3). Zato je za odločanje o spornih stroških najprimernejša uporaba določb ZNP po drugem odstavku 1. člena tega zakona.

8. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. Drugi in tretji odstavek tega člena govorita o skupnih stroških (4). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo naložilo predlagatelju povrnitev stroškov nasprotnega udeleženca za odgovor na predlog, kar niso skupni stroški. Potemtakem mora nasprotni udeleženec trpeti svoje stroške za odgovor na predlog in enako velja za predlagatelja za predlog. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim drugim odstavkom pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je le uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 158. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi predlagatelja in spremenilo izpodbijano odločitev o stroških v drugem odstavku izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 37. členom ZNP).

9. Iz enakih materialnopravnih razlogov predlagatelj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).

Op. št. (1):Tako: sklep VSL I Cpg 123/2011, ki se sklicuje tudi na teorijo (A. Veselič, J. Juhart).

Op. št. (2):Prim.: D. Wedam-Lukić, ZNP s komentarjem, stran 11, 12. Op. št. (3):D. Wedam-Lukić, isto tam.

Op. št. (4):D. Wedam-Lukić, navedeno delo, stran 43.