Jedro

Zaradi nedvoumnega teksta dogovora toženec neutemeljeno zahteva naj se ugotovi drugačna pogodbena volja. Po določbi 2. odst. 99. čl. ZOR se pri spornih določilih v pogodbah ni treba držati dobesednega pomena, sicer se določila pogodbe po 1. odst. 99. čl. ZOR uporabljajo tako, kot se glasijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec M.D. dolžan plačati tožeči stranki znesek 19.193.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je 1.12.1998 dalje do plačila. Odločilo je, da je kupoprodajna pogodba z dne 1.12.1997, overjena pri notarki 24.12.1997, sklenjena med tožencema, v razmerju do tožeče stranke neučinkovita do zneska, potrebnega za izpolnitev terjatve tožeče stranke iz 1. točke izreka te sodbe. Drugi toženi stranki je za izterjavo terjatve tožeče stranke po 1. točki te sodbe naložilo, da je dolžna dovoliti izvršbo na nepremičnino parc. št. 3335/1 k.o. Š., vpisano v vl. št. 992. Tožencema je tudi naložilo, da sta dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.734.894,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prvi toženec M.D. 14.8.1997 zavezal kot porok plačati neplačani del zneska, ki ga je tožeči stranki dolgovala družba T.T., če ta družba v dveh mesecih od dneva, ko bi morala plačati svoje obveznosti, tega ne bi storila. Ugotovilo je, da sta toženca kmalu po tem datumu, ko je prvi toženec prevzel poroštvo, to je 1.12.1997 glede ene polovice nepremičnine, ki je bila last prvega toženca, sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero je prvi toženec odtujil svoj solastninski delež na stanovanjski hiši in s tem oškodoval upnika, zato je tožeča stranka utemeljeno na podlagi 1. odst. 280. čl. ZOR izpodbijala to razpolaganje. Druga toženka je bližnja sorodnica prvega toženca (njegova teta), zato bi morala ona dokazati, da pri tej odtujitvi premoženja ni bilo oškodovalnega namena oz. da za oškodovalni namen dolžnika ni vedela.

Zoper sodbo sta toženca vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, da je napačno presodilo pravne posledice listin, ki so bile predložene. Pri tem gre predvsem za dve listini, to je dva zapisnika, ki ju je oba zapisala tožeča stranka s svojo dikcijo, predvsem pa s posebnim namenom vsiliti v podpis tožencu nekaj, kar ni bilo njegova volja. Sodišče pri odločanju ne bi smelo spregledati, da je prvi toženec zrelih let, da je podjetnik že nekaj časa in da zato gotovo ve, kakšna je obveznost lastnika družbe in kakšna je osebna zaveza. Predstavniki tožeče stranke so za vsako ceno hoteli dobiti jamstvo prvega toženca, vendar ta takšnega jamstva ni želel dati. Družba T.t. se je zavezala poplačati dolg iz tekočega poslovanja, njen lastnik, to je prvi toženec pa se osebno ni ničesar zavezal. Zapisnik je podpisal samo kot direktor družbe, ne pa kot osebno jamstvo. Ker se je družba zavezala poplačati obveznost, bi bilo osebno jamstvo prvega toženca tudi nepotrebno in brezpredmetno. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo dejstev in motivov na strani tožeče stranke. Družba T.t. bi plačevala svoje obveznosti, če bi ji tožeča stranka omogočila poslovanje, dejansko pa se je odločila posel peljati preko druge, njej ugodnejše družbe, to je J.S. in iz tega razloga je T.t. zašel v težave in svojih obveznosti ni mogel plačati. Sodišče bi moralo dejstva presojati in ovrednotiti v tej luči. Dejstvo je, da drugega zapisnika prvi toženec ni podpisal, ker mu je bilo jasno, kakšne namene ima tožeča stranka, da sili tudi prvega toženca k podpisu zapisnika. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje zato, ker je napačno ocenilo voljo prvega toženca o podpisu spornega zapisnika, s podrobnostmi dogovarjanja se sploh ni ukvarjala, tako da je ostalo neocenjeno bistvo odnosov med pravdnima strankama, ki je pripeljalo do podpisa zapisnika. Ker je napačno ugotovilo dejansko stanje, je v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da naj bi prvi toženec bil osebno zavezan k vračilu navedenega denarnega zneska. V sodbi niso ocenjene bistvene okoliščine tega spora, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ko je sodišče odločalo o kupoprodajni pogodbi, pa je tudi prezrlo, da je bila ta pogodba sklenjena že 1.12.1997, tožba pa vložena šele več kot leto dni kasneje, to je 1.12.1998. Drugo dejstvo, ki ga je sodišče spregledalo je to, da je bila kupnina plačana že preden je bila zapisana kupoprodajna pogodba, torej je pomenila ta kupoprodajna pogodba samo formaliziranje tega, kar je bilo že realizirano. Plačila na račun nakupa te nepremičnine so bile izvedene že bistveno prej, preden je prišlo do zamude pri plačilu s strani družbe T.t.. Če bi sodišče zaslišalo drugo toženko, bi lahko ugotovilo ta dejstva. Po mnenju pritožbe pa sicer vednost druge toženke, kaj se dogaja z družbo tožnika, nima nikakršne zveze. Dejstvo je, da je druga toženka izročala prvemu tožencu denarna sredstva, v zameno za to pa je želela imeti nepremičnino, kar je bilo dogovorjeno že od vsega začetka in je kupoprodajna pogodba pomenila le formalizacijo tega dogovora. V čem naj bi bilo prikrajšanje upnika zaradi te pogodbe, sodišče ni pojasnilo. Druga toženka je pojasnila, zakaj se ni mogla udeležiti obravnave 6.1.2006. Iz J. je poslala faksirano sporočilo, da bo predvidoma tam ostala še 6 mesecev. Če bi bilo njeno zaslišanje potrebno, bi sodišče vsekakor moralo obravnavo preložiti. Ne vzdrži tudi stališče izpodbijane sodbe, da je v kupni pogodbi dogovorjena solastnina, saj to nima nobenega posebnega pomena. Odgovor, zakaj je bilo tako dogovorjeno, je preprost, ker tedaj še ni bila vpeljana etažna lastnina v takšni meri, da bi se vknjižila druga toženka kot etažna lastnica. Ker tožena stranka meni, da so v izpodbijani sodbi elementi, ki govorijo v njeno škodo bistveno precenjeni, je odločitev nesprejemljiva in nepravilna. Šlo je za manipulacijo v gospodarskih odnosih in vse to bi moralo sodišče oceniti. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Torej dejansko predlaga spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni ugotovilo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh bistvenih okoliščinah tega spora, obrazložitev sodbe je jasna, konsistentna in utemeljuje izrek te sodbe. Pritožba, ki trdi drugače, je v tem delu povsem pavšalna.

Tudi dejansko stanje je bilo v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno. Za presojo obveznosti prvega toženca je odločilna vsebina zapisnika z dne 14.8.1997 (dokaz A3), iz katerega nedvoumno izhaja, da je bil prvi toženec na sestanku dne prisoten kot fizična oseba in kot direktor družbe T.t.. Obveznost, ki jo je prevzel, pa je v 2. točki dogovora tudi zapisana tako jasno in se v celoti sklada z vsebino ostalega teksta dogovora, da ne more po razumnih merilih vzbuditi dvoma kakšno obveznost je prvi toženec s sklenitvijo tega dogovora prevzel. Kot fizična oseba se je zavezal poravnati dolg tožeči stranki, če ga ne bo poravnalo podjetje, katerega direktor je bil, do 31.12.1998, v nadaljnjih dveh mesecih. Tudi iz nadaljnjega teksta, kjer je zapisano, da preneha poroštvo M.D., če bo v roku iz 1. točke tega dogovora družba T.t. ponudila kakšno drugo obliko zavarovanja plačila oz. odplačila 3/4 zneska iz 1. točke, sledi nedvoumen sklep, da je prvi toženec prevzel poroštvo. Ob tako jasnem zapisu dogovora, pritožbene navedbe, v katerih toženec pojasnjuje, da je podjetnik že kar nekaj časa in da je zrelih let ter ve, kakšne obveznosti so obveznosti lastnika družbe in kakšna je osebna zaveza, govorijo prej v škodo pritožnika kot v njegovo korist. Zaradi nedvoumnega teksta dogovora, pa prvi toženec tudi neutemeljeno zahteva naj se ugotovi drugačna pogodbena volja. Po določbi 2. odst. 99. čl. ZOR se pri spornih določilih v pogodbah ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu, sicer se določila pogodbe po 1. odst. 99. čl. ZOR uporabljajo tako, kot se glasijo. V konkretni zadevi glede na jasno, nedvoumno in vsebinsko konsistenten zapis dogovora, pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče iskati pravo voljo prvega toženca. Sicer pa se je sodišče prve stopnje tudi s tem ukvarjalo in izvedlo dovolj obsežen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo vse udeležence, ki so sodelovali pri sklepanju tega dogovora in ki so vsi potrdili, da je dejansko bil sestanek sklican in dogovor podpisan zato, ker je tožeča stranka pogojevala nadaljnjo sodelovanje s firmo, katere direktor je bil toženec, s poroštvom prvega toženca. Tekom tega postopka je bil glavni ugovor prvega toženca, da tega zapisnika ni podpisal v svojem imenu. Sodišče prve stopnje pa je tudi ta njegov ugovor pravilno zavrnilo, saj tako uvod zapisnika, kjer je navedeno, v kakšnem svojstvu je bil prisoten prvi toženec, kot konsistentna vsebina celotnega zapisnika in lastnoročni podpis prvega toženca nedvoumno dokazujejo, da je prvi toženec prevzel obveznost, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščine, zakaj je družba T.t. zašla v težave, in motivi na strani tožeče stranke, zakaj je prav od prvega toženca zahtevala poroštvo, pa za rešitev tega spora, niso pomembni, zato se sodišču prve stopnje s temi okoliščinami, ki jih posebej izpostavlja pritožba, ni bilo potrebno ukvarjati.

Neutemeljena je tudi pritožba v delu, kjer izpodbija odločitev glede druge toženke. Ker je druga toženka bližnja sorodnica prvega toženca, je sodišče prve stopnje pogoje za izpodbijanje pravilno presojalo po 2. tč. 281. čl. ZOR. V takem primeru pa je po 285. čl. ZOR rok za vložitev tožbe triletni, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožba vložena šele leto dni kasneje. Tožba je bila vložena vsekakor znotraj roka iz 285. čl. ZOR, ki velja za toženca.

Pritožbene navedbe, da naj bi druga toženka že pred formalnim prepisom oz. sklenitvijo pogodbe plačala oz. odplačevala kupnino iz te pogodbe, nimajo kakšnega pomena, ki bi vplival na odločitev v tem sporu, saj v nobenem primeru ni mogoče šteti, da bi bila pogodba realizirana prej, preden je bila formalno zapisana, ker ni sporno, da druga toženka nepremičnine še sedaj ni prevzela v posest, saj ne živi v tej stanovanjski hiši. Ker gre za teto prvega toženca, je sodišče prve stopnje pravilno tudi izhajalo iz domneve oškodovalnega namera. Res ni preložilo obravnave, ki je bila 6.1.2006, čeprav je druga toženka opravičila svoj izostanek s te obravnave, vendar zaradi tega tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni kršilo postopka, niti dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno. Druga toženka je bila tekom tega postopka zaslišana kot stranka, kaj novega bi lahko povedala, če bi jo sodišče še enkrat zaslišalo, pritožba ne pojasni, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Okoliščina, da je bila dogovorjena v pogodbi solastnina, pa tudi nima kakšnega posebnega pomena pri obrazložitvi v izpodbijani sodbi in je zgolj navržena kot dodaten argument, zato tudi polemika pritožbe s temi razlogi sodbe ni pomembna, saj je bistveno za odločitev o tem, da tožeča stranka utemeljeno izpodbija odplačno razpolaganje prvega toženca to, da je bila odsvojitev solastninskega deleža prvega toženca kronološko izvedena prav v času, ko se je prvi toženec že lahko zavedal nevarnosti, da bo tožeča stranka segla po njegovem premoženju. Pa tudi ostale okoliščine sklepanja tega pravnega posla je sodišče prve stopnje pravilno presodilo kot takšne, ki kažejo, da je bilo to dejanje storjeno prav zaradi tega, da se prvi toženec izogne obveznosti, ki jo je prevzel napram tožeči stranki.

Ker je odločitev v izpodbijani sodbi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, saj je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, v postopku pa tudi ni prišlo do kakšne absolutne kršitve, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).