Jedro

Tožnika bi glede na to, da izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila terjata od toženca (polovični solastni del spornih nepremičnin, na katerem je vknjižen kot lastnik je pridobil od svojega očeta z darilno pogodbo po že opravljenih vlaganjih tožnikov), morala izkazati, da se je oče zavezal, da jima prepusti (vlaganjem) odgovarjajoči del svojega solastnega dela spornih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se zavrneta tožbena zahtevka, ki se glasita: „Tožena stranka B. B., EMŠO ..., je dolžan izstaviti naslednje zemljiškoknjižno dovolilo: - B. B., EMŠO ..., dovoljuje, da se pri nepremičninah ID znak 001, parc. št. 29/I, k.o. X in ID znak 002, parc. št. 29/2, k.o. X vknjiži lastninska pravica v korist imetnika V. B., EMŠO ..., do 1092/10000. Tožena stranka B. B., EMŠO ..., je dolžan izstaviti naslednje zemljiškoknjižno dovolilo: - B. B. EMŠO ..., dovoljuje, da se pri nepremičninah ID znak 001, parc. št. 29/I, k.o. X in ID znak 002, parc. št. 29/2, k.o. X vknjiži lastninska pravica v korist imetnika V. B., EMŠO ..., do 1092/10000“ - v V. točki izreka tako, da sta dolžna tožnika toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 665,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. Tožnika sta dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 432,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri nepremičninah parc. št. 29/1 k.o. X in parc. št. 29/2 k.o. X vknjižila lastninska pravica v korist V. V. do 1092/10000 in v korist V. B. do 1092/10000 (I. in II. točka izreka), zavrnilo tožbena zahtevka, da sta tožnika solastnika nepremičnin parc. št. 29/1 k.o. X in parc. št. 29/2 k.o. X poleg že vknjiženih vsak do 25/100 še vsak do 1092/10000 nepremičnin (III. točka izreka), s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek tožeče stranke za uveljavljanje izključne lastninske pravice na delu parc. št. 29/1 k.o. X v 1. in 2. pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2011 (IV. točka izreka), in toženi stranki naložilo, da tožnikoma povrne stroške postopka v višini 6.970,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (točke I., II. in V. Izreka) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v ugodilnem delu zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Za ugotovitev popolnega in pravilnega dejanskega stanja bi bilo treba ugotoviti kdaj in v kakšni obliki je bil sklenjen dogovor o gradnji in povečanju solastniških deležev na stari (obstoječi) hiši, stoječi na parc. št. 29/1 k.o. X. Zaradi vlaganj v letih 1977 in 1978, ko je bil edini lastnik parc. št. 29/1 k.o. X sedaj pokojni oče J. B., ni obstajala potreba po spremembi solastniških deležev. Za vlaganja po sklenitvi darilne pogodbe, to je od 14. 2. 1979 dalje, pa je toženec že v odgovoru na tožbo pojasnil, da je pok. oče J. B. tožnikoma izrecno dovolil le izgradnjo mansardnega stanovanja za njune lastne potrebe in nič drugega. Po navedbah tožnikov naj bi adaptacijo v staro hišo, to je v celotno neizdelano podstrešje opravila v letu 1979, priča K.B., ki sta jo tožnika predlagala v dokaz obstoja dogovora o spremembi solastniških deležev (sodišče je posebej prepričala), je bila takrat dve leti. Druge zaslišane priče M. in I. B., L. in M. B., B. K. V. Z. in P. M. niso bile predlagane v smeri ugotovitve obstoja dogovora med očetom in tožnikoma o spremembi solastniških deležev na obstoječi hiši in brunarici ter o spremembi solastniških deležev na parc. št. 29/2 k.o. X. Prvostopenjsko sodišče je te priče zasliševalo izven postavljene trditvene podlage, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 2. člena ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Prvostopenjsko sodišče pa prezre pisno izjavo priče P.B., ki vseskozi živi na domačiji in je v dobrih odnosih z obema bratoma in svakinjo, da ji ni poznan način in obseg pridobivanja lastninske pravice posameznih solastnikov na predmetnih nepremičninah. Enako velja tudi glede priče P.M. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pravne argumentacije o tem, kdaj in v kakšni obliki naj bi bila sklenjena dogovora o gradnji in povečanju solastniških deležev na novi zgradbi (prizidku), stoječi na parc. št. 29/1 k.o. X, in na parc. št. 29/2 k.o. X. Toženec se sklicuje na navedbe tožeče stranke v pritožbi proti sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn 22511/2010 z dne 17. 9. 2010 (priloga B73), v katerem je tožeča stranka sama zapisala, da je sodišče zavzelo zmotno stališče, da je dogovor zavezovalni pravni posel, ki je podlaga za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ker takih navedb v tožbi ni. Obstajal je torej samo dogovor o skupni gradnji in še to le glede neizdelanega podstrešja na stari hiši, ne pa tudi dogovor o spremembi višine solastnih deležev na nepremičninah parc. št. 29/1 k.o. X in parc. št. 29/2 k.o. X. Brez podlage je zaključek sodbe, da darovalec J. B. ob sklenitvi darilne pogodbe 1. 4. 1999 ni več mogel razpolagati s celotnim polovičnim deležem predmetnih nepremičnin. Slednji je bil zemljiškoknjižni lastnik, pri nepremičninah ni bila zavedena nobena plomba, toženec se je zanesel na podatke zemljiške knjige. Tožnika slabe vere nista zatrjevala, dobra vera pa se domneva. Ker je prvostopenjsko sodišče odločalo mimo trditvene podlage, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 2. člena ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožnika proti tožencu nista vložila izbrisne tožbe, ki po izrecni določbi 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) ni dovoljena proti dobrovernim osebam. Prizidek h stanovanjski hiši na parc. št. 29/1 je nelegalna gradnja, kar bi narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka že iz tega razloga. Zaključek sodišča, da ima prvotožnik še vedno možnost za legalizacijo je zmoten, saj za legalizacijo potrebuje soglasje solastnika zemljišča. Upravni postopek je bil z izdajo zavrnilne sodbe dokončno in pravnomočno končan. Sodba tožencu naloži izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za parc. št. 29/1 k.o. X za neko imaginarno nepremičnino, ki bi morala biti že porušena. O ugovoru aktivne legitimacije, ker je edini investitor prvotožnik, sodba nima razlogov, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ne pojasni pravilnosti izračuna višine solastniškega deleža, to je 1092/10000. Toženec ni prejel nobene vloge s pojasnilom matematičnega izračuna uveljavljenega solastniškega deleža in tudi sodba nima o tem dokazne ocene. Toženec ne prereka izdelave nadstropja v stari hiši, ki predstavlja polovico podarjene parc. št. 29/1 k.o. X. Materialnopravno zmotno pa je upoštevanje ureditve bivalnih površin v nadstropju (v trisobno stanovanje), ne da je upoštevana vrednost vlaganj v pritlične prostore, ki jih je uredil toženec in s čimer se je nedvomno povečala vrednost celotne nepremičnine. Sicer pa črno gradnjo predstavlja tudi izdelava nadstropja in podstrehe na obstoječi stari hiši. Ker izvedenka pooblaščenke toženca na ogled ni povabila in je bil ogled opravljen brez njene navzočnosti, je kršena pravica do enakega varstva pravic, kar predstavlja relativno kršitev določb postopka. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je zastaran (zastaralni rok tako po ZOR kot OZ je 10 let), sicer pa bi tožnika zemljiškoknjižno stanje lahko uredila s pokojnim očetom. Tega očitno nista storila zato, ker sta vedela, da oče na spremembo višine deležev ne bo pristal. Svoje obligacijske pravice ne moreta uresničiti v obliki stvarnopravnega zahtevka v tej pravdi. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj je uspeh tožnikov v pravdi kvečjemu polovičen.

3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa sta le ugodilni in stroškovni del sodbe. Tožnika se zoper zavrnilni del sodbe nista pritožila.

6. Tožnika s (v pritožbi) še spornima tožbenima zahtevkoma (I., II. točka izreka sodbe) od toženca zahtevata izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za povečanje solastnega deleža (vsak od tožnikov je solastnik do ene četrtine) nepremičnin parc. št. 29/1 in 29/2 k.o. X (v nadaljevanju: sporne nepremičnine). Tožbo gradita na trditvah, da je do povečanja njunega solastnega dela spornih nepremičnin prišlo zaradi vlaganj, ki sta jih opravila v sporne nepremičnine, na katerih je toženec solastnik do ene polovice. Uveljavljata, da sta z gradnjo pridobila originarno lastninsko pravico na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o gradnji na tujem svetu (24., 25. člen ZTLR). Hkrati zatrjujeta, da je za vlaganja in lastništvo spornih nepremičnin obstajal dogovor z J. B. (očetom prvotožnika in toženca), ki je bil v času vlaganj solastnik predmetnih nepremičnin do ene polovice.

7. Toženec se uveljavljenima zahtevkoma upira z zanikanjem obstoja dogovora o povečanju solastninskega deleža in s sklicevanjem, da je vse, kar sta tožnika zgradila nelegalna gradnja, pri čemer za prizidek na parc. št. 29/1 k.o. X že obstaja tudi odločba Ministrstva za okolje in prostor, ki tožeči stranki nalaga, da ga poruši. Obstajalo je le soglasje očeta (zemljiškoknjižni lastnik je bil samo pokojni oče), da si tožnika uredita mansardno stanovanje. V primeru obstoja dogovora za višji solastni delež bi tožnika to lahko uredila z očetom za časa njegovega življenja. Sicer pa sta bila s pogodbo (potrditvi toženca odplačno) v letu 1999, s katero je bil tožencu izročen očetov solastni (polovični del) seznanjena in nista nasprotovala.

8. Utemeljenost (še spornih) tožbenih zahtevkov je treba presojati po določbah ZTLR, ker je do vlaganj prišlo pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pravilno je stališče sodbe, da je ob zatrjevanem dogovoru (s solastnikom) o lastništvu spornih nepremičnin izključena uporaba določb ZTLR o gradnji na tujem svetu. Po utrjeni sodni praksi, kot pravilno obrazloži že sodba (16. točka), samo dejstvo, da je solastnik v nepremičnino v solastnini vložil več, še ne pomeni, da bi se mu avtomatično povečal solastniški delež, ampak se morajo za tak učinek solastniki vselej posebej dogovoriti. Do povečanja solastnega deleža z vlaganji (nastati mora nova stvar) mora obstajati izrecen dogovor (s solastnikom) o lastništvu.

9. Sodba ugotovi „obstoj dogovora tožeče stranke z J. B. o tem, da bo tožnikoma pripadlo vse, kar bosta sama zgradila“ (27. točka obrazložitve), ki ga pravno opredeli kot „dogovor solastnikov o povečanju solastniških deležev zaradi vlaganj“. Zavzame stališče, da darovalec J. B. ob sklenitvi darilne pogodbe 1. 4. 1999 ni mogel več veljavno razpolagati s celotnim polovičnim deležem predmetnih nepremičnin (ni imel razpolagalne sposobnosti), ker je privolil v to, da tožeči stranki postaneta lastnika spornih nepremičnin tudi v višini, kolikor sta z vlaganji povečala vrednost nepremičnin in je bilo torej tako razpolaganje neučinkovito (28. točka obrazložitve). Zaključi, da je bil toženec seznanjen z vlaganji tožnikov, zato ni mogel biti v dobri veri, da je od očeta J. B. lahko veljavno pridobil tudi solastninski delež, ki ustreza povečani vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tožnikov.

10. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da sta tožnika na podlagi darilne pogodbe z dne 14. 2. 1979, sklenjene z očetom prvotožnika (in toženca) J. B. kot darovalcem, pridobila solastniška deleža na dveh nepremičninah parc. št. 29/1 in 29/2 k.o. X (ob sklepanju darilne pogodbe nepremičnini v vl. št. ... k.o. X, sestavljeni iz parc. št. 68 – stavbišče s hišo v katastrski izmeri 101 m2 in parc. št. 29 – sadovnjak v katastrski izmeri 583 m2) vsak do ene četrtine; - da je toženec svoj (polovični) solastniški delež pridobil na podlagi darilne pogodbe z dne 1. 4. 1999, sklenjene z istim darovalcem; - da so v času sklenitve darilne pogodbe 14. 2. 1979 na predmetnih nepremičninah stali trije objekti – prvi je bila stanovanjska hiša, drugi hiša, v kateri je bila garaža, shramba, drvarnica in manjša garaža, na dvorišču pa je stala brunarica; - da sta tožnika v letih 1977 in 1978 izdelala del fasade, stopnice, balkonsko ograjo in opaž na fasadi, nove tlake, omete in instalacije v garaži in shrambi, prizidek k obstoječi stanovanjski hiši, v katerem so bile izdelane stopnice v (prej neuporabljeno) klet, v novem prizidku pa je bil prostor za peč s centralno kurjavo. V samem pritličju sta ojačala in izdelala protipotresne stebre, povezovalno vez na obstoječi betonski plošči nad armirano betonsko ploščo nad očetovo kuhinjo in vežo. Podrla sta obstoječo streho in podstrešne sobe ter izdelala kompletno zgornjo etažo in podstrešje, v celi hiši sta izdelala centralno ogrevanje, kupila radiatorje, peči, cevi in dimnik, leta 1981 izdelala fasado in opaže na fasadi, leta 1985 obložila stene v pritličju in cokel s silikatno opeko ter za vse plačala izvajalce. Vsa dela so bila financirana z bančnimi krediti, prihranki in denarjem od popoldanskega dela prvega tožnika; - da sta v dogovoru z J. B. leta 1991 izključno z lastnimi sredstvi zgradila novo zgradbo na dvorišču (prizidek), ki je zgrajen v treh etažah – klet, pritličje in neizdelano podstrešje; - da sta leta 1995 zgradila novo brunarico, kjer so drvarnica, prostor za shranjevanje orodja in prostor za druženje; - da je obstajal dogovor tožnikov z J. B. o tem, da bo tožnikoma pripadlo vse, kar bosta sama zgradila.

11. Zaključek sodbe (28. točka obrazložitve), da je J. B., ki je z vlaganji tožnikov soglašal, privolil v to, da tožnika postaneta lastnika spornih nepremičnin v višini, kolikor sta z vlaganji povečala vrednost nepremičnin, bi (lahko) vzdržal, če ne bi J. B. (po opravljenih vlaganjih tožnikov) razpolagal s svojim (solastnim) polovičnim deležem. Če nekdo z nepremičnino razpolaga, ni mogoče govoriti o soglasju za pridobitev (so)lastninske pravice v večjem obsegu. Povedano drugače, nadaljnje razpolaganje J. B. vzbuja dvom v pravilnost takega zaključka. Tožnika bi glede na to, da izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila terjata od toženca (polovični solastni del spornih nepremičnin, na katerem je vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik je pridobil od svojega očeta z darilno pogodbo v letu 1999), morala izkazati, ne le da je J. B. privolil, da postaneta tožnika lastnika tistega kar zgradita, temveč, da se je zavezal, da jima prepusti (vlaganjem) odgovarjajoči del svojega solastnega dela spornih nepremičnin. Slednje je kot ključno izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 44/2007.(1) V njej je zavzelo stališče, da tožnik ima proti tožencu zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ker razpolaga z veljavnim pravnim poslom, s katerim se je odtujitelj zavezal nanj prenesti lastninsko pravico na nepremičnini, toženec pa je ob sklenitvi posla in vknjižbi vedel, da je odsvojitelj že pred tem razpolagal z nepremičnino in lastninsko pravico na njej prenesel na drugo osebo.

12. Ob ponujeni trditveni podlagi tožnikov pritožbeno sodišče ne vidi podlage za zaključek sodbe, da je J. B. „izgubil razpolagalno sposobnost za razpolaganje z delom, ki bi ustrezal povečani vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj tožnikov“. Predmetna zadeva tudi ni primerljiva z zadevo II Ips 102/2007 z dne 10. 9. 2009,(2) na katero se sklicuje sodba. V njej je zavzeto stališče, da je tožnica upravičena zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede nepremičnine, ki je bila predmet obveznosti toženkine pravne prednice, ker toženka, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica, tožnici, ki je po tožbenih navedbah dejanska lastnica, onemogoča polno izvrševanje njene lastninske pravice.

13. Določba 212. člena ZPP strankam nalaga, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek oziroma s katerimi izpodbijajo izpovedbe in dokaze nasprotnika. Pomembna je zato ponujena trditvena in dokazna podlaga. Pomanjkljivih trditev izpovedbe strank in prič ne morejo nadomestiti.

14. Pritrditi je pritožbi, da je bil J. B. ob sklenitvi darilne pogodbe leta 1999 zemljiškoknjižni solastnik do ene polovice spornih nepremičnin, spričo česar je bil upravičen z njim razpolagati. Tožnika, čeprav je toženec izpostavljal (VI. točka odgovora na tožbo, 8. točka pripravljalne vloge z dne 21. 1. 2011), da bi v primeru dogovora višji solastni delež tožnika lahko uredila že s sedaj pokojnim J. B., nista ponudila trditev, zakaj tega nista storila. Tožnika nista prerekala trditev toženca (list. št. 66 spisa), da sta bila z darilno pogodbo, s katero je J. B. tožencu leta 1999 podaril svoj polovični solastni del spornih nepremičnin, seznanjena in nista ponudila trditev, zakaj je nista izpodbijala. Tožnika tudi nista ponudila trditev, zakaj nista priglasila izločitvenega zahtevka v zapuščinskem postopku po J. B. in sta višji solastni delež na spornih nepremičninah začela uveljavljati šele v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnine, v katerem sta bila napotena na pot pravde in sta 28. 6. 2010 vložila predmetno tožbo.

15. Po povedanem, tudi če se upošteva obstoj dogovora z J. B., kot ugotovi sodba (pritožba vztraja, da dogovora o lastništvu ni bilo in da je oče J. B. tožnikoma dovolil le gradnjo mansardnega stanovanja za njune lastne potrebe), po oceni pritožbenega sodišča tožnika z zahtevkom (zoper toženca) ne moreta uspeti.

16. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje zavrnitev še spornih zahtevkov (že po temelju). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbena zahtevka (I. in II. točka izreka sodbe) zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

17. O drugih pritožbenih trditvah se pritožbeno sodišče zato ne izreka, ker so glede na spremenjeno odločitev brezpredmetne.

18. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnika s tožbo nista uspela, zato sta dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) ti stroški znašajo 665,00 EUR. Upoštevaje 36. člen ZOdvT je nagrada za postopek po tar. št. 3100 335,40 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 309,60 EUR (po utrjeni sodni praksi se priznava nagrada le za en narok), pavšalni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR), kar sta tožnika dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Toženec, ki je s pritožbo uspel, je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V skladu z ZOdvT, upoštevaje 36. člen ZOdvT ti stroški znašajo 432,80 EUR (nagrada za pravno sredstvo po tar. št. 3210 412,80 EUR, pavšalni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR), kar sta dolžna tožnika plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti o dolgovanih stroških temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): V njej gre za zahtevek tožnika (sporno nepremičnino je imel v posesti na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z A.R.) za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper toženca (sporno nepremičnino je A.R. kasneje podarila tožencu, ki se je v zemljiško knjigo vpisal).

Op. št. (2): V njej tožnica (z menjalno pogodbo z dne 14. 1. 1983 je pridobila dogovorjeno nepremičnino v uporabo in posest, zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja se v zemljiško knjigo ni vknjižila) zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper toženko, ki je izposlovala vknjižbo pravice uporabe glede sporne nepremičnine v svojo korist in je v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica.