Jedro

Določbo 149. člena ZOFVI je potrebno razlagati s sistematično metodo razlage, torej v povezavi z določbami drugih področnih predpisov, in ne le z jezikovno metodo razlage.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.10.1999, s katero je ta zavrnila predlog tožnika za napredovanje v naziv mentor.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik predlaga napredovanje po zadnjem odstavku 9. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96 in 33/00, v nadaljevanju Pravilnik o napredovanju). Navedlo je, da je v predlogu za napredovanje tožnika v naziv mentor predlagatelj štel, da je tožniku dovoljeno opravljati delo vzgojitelja po določbi 149. člena ZOFVI. Navedlo je, da v obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da tožnik nima izobrazbe, predvidene v 2. odstavku 99. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/96 in 23/96), sporno oziroma neraziskano pa je ostalo vprašanje, ali je tožnik izpolnil pogoje za opravljanje svojega dela v zavodu, v katerem je zaposlen kot vzgojitelj ter ali mu je glede na določbo 1. odstavka 146. člena ZOFVI v njem dovoljeno opravljati vzgojno-izobraževalno delo po določbah novega zakona. Ker navedena okoliščina ni bila v zadostni meri raziskana, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega spora in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da tožnika prehodna določba 149. člena ZOFVI ne ščiti in zato ne izpolnjuje pogojev za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v zavodu za otroke s posebnimi potrebami, kjer je zaposlen. V skladu z zakonsko dikcijo 149. člena ZOFVI se šteje, da imajo za učitelja oziroma vzgojitelja v organizacijah za usposabljanje pridobljeno specialno pedagoško izobrazbo tisti delavci, ki so opravljali strokovni izpit na področju izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. V primeru tožnika ne gre za tak primer, saj je tožnik opravil strokovni izpit pred izpitno komisijo za učitelje razrednega pouka v osnovnih šolah in ne pred komisijo za učitelje in vzgojitelje v organizacijah za usposabljanje. Po njenem mnenju tožnik v času od uvedbe upravnega postopka do izdaje zavrnilne odločbe ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela v zavodu, kjer je zaposlen.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ni vložil pritožbe, ker tožena stranka v izpodbijani odločbi ni povsem nedvoumno ugotovila, da tožniku zakon ne dovoljuje opravljati dela vzgojitelja. Navaja še, da gre v obravnavanem primeru za razlago zakonske določbe 149. člena ZOFVI, ki jo tožena stranka razlaga preozko. Zakon, kot je veljal v času odločanja tožene stranke, namreč ni določil, da bi bila uporaba določbe 149. člena ZOFVI kakorkoli odvisna od tega, pred katero komisijo je strokovni delavec opravljal strokovni izpit. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

Po 4. odstavku 105. člena ZOFVI določi pogoje, način in postopek strokovnega izobraževanja in usposabljanja ter napredovanja v nazive minister. Na podlagi citirane zakonske določbe je bil izdan Pravilnik o napredovanju, ki v 2. členu določa, da lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci iz 1. člena tega pravilnika, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno dejavnost na področju osnovnošolskega in osnovnega glasbenega izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja, srednjega splošnega izobraževanja in višjega strokovnega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja v domovih za učence in v dijaških domovih ter vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami (strokovni delavci), ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, in izpolnjujejo posebne pogoje, določene s tem pravilnikom. V skladu s citiranim členom lahko oseba napreduje torej kot nekdo, ki izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ali pa kot nekdo, ki nima ustrezne izobrazbe, pa mu zakon dovoljuje opravljati vzgojno-izobraževalna dela v šoli.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi odločitev tožene stranke pravilna, zanjo pa je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge. Izobrazbene pogoje za strokovne delavce v šolah in zavodih za izvajanje programov vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami določa ZOFVI v 99. členu. V skladu z 2. odstavkom 99. člena morata imeti učitelj in vzgojitelj izobrazbo, predpisano za vzgojitelje šol in specialno pedagoško izobrazbo. Prehodna določba 149. člena ZOFVI sicer določa, da imajo učitelji, svetovalni delavci in strokovni delavci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona opravili strokovni izpit po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja, pridobljeno pedagoško, specialno pedagoško oziroma pedagoško-andragoško izobrazbo, vendar je po presoji pritožbenega sodišča citirano določbo ZOFVI potrebno razlagati s sistematično metodo razlage, torej v povezavi s določbami drugih področnih predpisov, ki so veljali v času odločanja, in ne zgolj z jezikovno metodo razlage. Po ureditvi, ki je veljala v času, ko je tožnik opravljal strokovni izpit, so se v skladu s Pravilnikom o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list SRS, št. 20/80, v nadaljevanju Pravilnik o pripravništvu) strokovni izpiti opravljali pred različnimi izpitnimi komisijami, oblikovanimi po posameznih podpodročjih, med katerimi je bila tudi izpitna komisija za učitelje in vzgojitelje v organizacijah za usposabljanje (7. točka 2. odstavka 9. člena Pravilnika o pripravništvu). Kot je pravilno obrazložila že tožena stranka, bi le tak strokovni izpit tožniku po določbi 149. člena ZOFVI nadomestil manjkajoči izobrazbeni pogoj. Ker tožnik strokovnega izpita ni opravljal pred navedeno komisijo, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje tožene stranke, da tožnik ni izpolnil pogoja pridobljene specialno pedagoške izobrazbe in zato ne izpolnjuje pogojev za napredovanje strokovnega delavca po 2. členu Pravilnika o napredovanju. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, naj sodišče toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka. Sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe o stroških ni odločilo, čeprav je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da, ker je v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, samo odločilo o stroških. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.