Jedro

Utemeljitev očitka kršitve pravice do izvedbe dokaza v zahtevi za varstvo zakonitosti mora obsegati vsaj navedbe, da je bil posamezen dokaz predlagan oziroma kdaj ter navedbo vsebine utemeljitve dokaznega predloga.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila obsojena B.U. in I.P. spoznana za kriva storitve kaznivih dejanj povzročitve lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obema obsojencema je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vlagajo zagovorniki obsojenega B.U. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec meni, da ni utemeljena. Zagovorniki in obsojenec se o odgovoru niso izjavili.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče se v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Preizkus obstoja uveljavljane kršitve je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oziroma konkretiziran. Da bi vložnik zadostil tej obveznosti, mora zato poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP predvsem navesti konkretno vsebino očitka, to je okoliščine oziroma ravnanje, ki v posamezni zadevi tvori uveljavljano kršitev pravne narave (primerjaj tudi sodbo I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008).

6. V skladu s 3. alinejo 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica do izvedbe dokazov v njegovo korist. Po ustaljenih merilih presoje (primerjaj zlasti odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, temveč mora ugoditi dokaznemu predlogu, če je dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba njegov obstoj in pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

7. Kršitev pravice do izvedbe dokaza v korist obdolženca iz 3. alineje 29. člena Ustave je v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati v okviru razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Kršitev navedene pravice ni podana, če dokaz v postopku sploh ni bil predlagan in če je sodišče pravilno presodilo, da zgoraj navedena merila v dokaznem predlogu niso bila izkazana. Utemeljitev očitka mora v zahtevi za varstvo zakonitosti zato obsegati vsaj navedbe, da je bil posamezen dokaz predlagan oziroma kdaj (npr. datum naroka za glavno obravnavo oziroma vloge) ter navedbo vsebine utemeljitve dokaznega predloga. Kadar stranka predlaga dokaz šele v pritožbi, pa mora v skladu s četrtim odstavkom 369. člena ZKP navesti tudi razloge, zakaj ni bil predlagan prej (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-109/04 z dne 11.4.2006). Če vložnik teh okoliščin v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navede, Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP ni dolžno samo preizkušati ali ni bila morda kje v postopku storjena takšna kršitev, na kakršno se splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom dispozitivnosti tega izrednega pravnega sredstva.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da so se zagovora obsojenih B.U. in I.P. ter izpovedbe prič bistveno razlikovale in da bi zato sodišče moralo zaslišati tudi druge priče, ki so bile prisotne ob medsebojnem poškodovanju obsojenih, to je dekle M.G., O. in Š. Z zaslišanjem teh prič bi se sodišče lahko prepričalo, da je bil v tej zadevi napadalec le soobsojeni I.P. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je bila prekršena pravica obdolženca do obrambe. Povzete navedbe ne vsebujejo niti trditve, da so bili oziroma kdaj so bili ti dokazi predlagani. To pomeni, da v utemeljitvi očitka ni navedb o tem, čemu je bil dokaz predlagan (katera dejstva naj bi se z izvedbo zaslišanj dokazovala), ali je sodišče o tem odločilo in zakaj je odločitev sodišča napačna. Vrhovno sodišče v fazi odločanja o izrednem pravnem sredstvu ne presoja relevantnosti in verjetnosti uspeha dokaza samega po sebi, temveč preizkuša pravilnost presoje sodišča, ki je o dokaznem predlogu dolžno odločiti in svojo odločitev obrazložiti (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Očitka kršitve pravice do izvedbe dokaza v korist obrambe zato v tej zadevi ni mogoče preizkusiti. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi sodišče lahko dejansko stanje z zaslišanjem navedenih prič ugotovilo drugače, pa sama po sebi pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Neutemeljene so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po vsebini uveljavljani očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva utemeljuje z navedbami, da bi bilo potrebno ugotoviti, kdo izmed obsojenih je konflikt začel oziroma kdo je bil napadalec in kdo se je branil. Vendar pa gre pri tem zgolj za nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča, da sta obsojenca v medsebojnem obračunavanju poškodovala drug drugega. Gre za zaključek dejanske in ne pravne narave, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno izpodbijati.

10. Enako velja glede navedb, da je sodišče protispisno zaključilo, da so v izpovedbi priče V.U. netočnosti in protislovja. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Pri povzetem očitku ne gre za uveljavljanje navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč za izpodbijanje obrazložene ocene verodostojnosti izpovedbe priče, kar ni dovoljeno (drugi dostavek 420. člena ZKP). Podobno velja glede navedb, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedbo C.Š. in zmotno zaključilo, da je potrdila zagovor I.P. Na enak pritožbeni očitek je sodišče druge stopnje pravilno odgovorilo (konec 2. in začetek 3. strani sodbe), da izpovedba navedene priče ni napačno povzeta. Kolikor pa se zahteva ne strinja z dokazno oceno, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Za uveljavljanje tega nedovoljenega razloga gre tudi pri navedbah, da sodišče neutemeljeno ni verjelo obsojenčevemu bratu V., da je kljub nelogičnostim nekritično verjelo soobsojenemu I.P. in da bi moralo sodišče tudi glede na naravo poškodb zaključiti, da je bil obsojeni B.U. v tej zadevi le žrtev.

11. Uveljavljane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Ta razlog zahteva za varstvo zakonitosti s sklicevanjem na 427. člen ZKP v sklepnem delu uveljavlja tudi izrecno. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da določba 427. člena ZKP pooblašča Vrhovno sodišče, da v primerih, ko ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o odločilnih dejstvih, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo, ne daje pa pravice strankam, da same izpodbijajo odločbo na tej podlagi. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega B.U. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.