Jedro

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 191. člena ZGO-1 se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja presoja le, ali so izpolnjeni zahtevani pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja po določbah ZGO.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 10. 2004, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 5. 4. 2004. S to odločbo je prvostopni upravni organ investitorju B.B. izdal gradbeno dovoljenje za legalizacijo počitniške hiše z ograjo na tam navedenem zemljišču parc. št. .., k.o. A. (1. točka izreka gradbenega dovoljenja).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pritrjuje odločitvi in stališču tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se (tožničini) ugovori nanašajo na lokacijsko dovoljenje, ki je postalo pravnomočno dne 28. 1. 2003 in jih zato v tem postopku ni mogoče upoštevati. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se namreč presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja po določbah Zakona o graditvi objektov – ZGO, med drugim tudi, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan skladno s pogoji lokacijskega dovoljenja (41. člen ZGO), pri čemer tožnica morebitne neusklajenosti v tožbi niti ni zatrjevala. Njeno soglasje ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja investitorju v smislu 41. člena ZGO. Drugi tožbeni ugovori pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi.

3. Drugotožeča stranka (revident) v reviziji (prej pritožbi) navaja, da postopek za legalizacijo sporne gradnje ni bil pravilno voden, saj bi bilo potrebno najprej legalizirati obstoječi objekt, nato zaprositi za njegovo razširitev, ne pa nadaljevati s črno gradnjo in kasneje voditi postopka legalizacije. Enako se je zgodilo tudi z dovozno cesto v dolžini 500 m in javno razsvetljavo na drugih parcelah, navedenih v reviziji (prej pritožbi). Tudi ta poseg je treba obravnavati po zakonu o gradnji objektov in zahteva vsa soglasja vseh prizadetih ter tudi gradbeno dovoljenje.

4. Odgovor na pritožbo (sedaj revizijo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Obravnavana zadeva se nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja investitorju B.B. za legalizacijo počitniške hiše. S 1. 1. 2003 je začel veljati Zakon o graditvi objektov – ZGO-1, ki je v prvem odstavku 191. člena določil, da se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona ter postopki za izdajo gradbenega dovoljenja, ki so se začeli po uveljavitvi tega zakona in temeljijo v lokacijskih dovoljenjih, izdanih na podlagi Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor - ZUN, končajo po določbah Zakona o graditvi objektov – ZGO. V tej zadevi je bilo na podlagi ZUN dne 17. 12. 2002 investitorju izdano lokacijsko dovoljenje, ki je postalo pravnomočno dne 28. 1. 2003, zato so bile pravilno uporabljene določbe ZGO. Kot je pravilno tožnikoma pojasnilo že prvostopno sodišče, se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja presoja le, ali so izpolnjeni zahtevani pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja po določbah ZGO. Ta je v 36. členu določal, katera dokazila mora investitor predložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila projektna dokumentacija izdelana skladno z določbami ZGO in s pogoji pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, čemur revident niti ne nasprotuje. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

9. Ugovorov glede dostopa in dovoza do parc. št. .. ter javne razsvetljave na parc. št. .., .. in .., vse k.o. A., ki jih revident ponavlja v reviziji, ni mogoče upoštevati, saj se ne nanašajo na izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo počitniške hiše na parc. št. .., temveč gre za razloge lokacijske narave oziroma za zadeve, za rešitev katerih je v primeru spora, skladno z dogovorom med tožnico in investitorjem z dne 25. 11. 2002, pristojno sodišče splošne pristojnosti. Vse druge revizijske navedbe se nanašajo na dejansko stanje, ki ga v reviziji ni mogoče uveljavljati, zato se revizijsko sodišče do njih tudi ni opredelilo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.