Jedro

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, in enega od nadaljnjih pogojev. To pa ne velja za vse vrste začasnih odredb. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, se v sodni praksi izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. V odločbi Up-275/97 je Ustavno sodišče postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe na prepoved razpolaganja, obremenitve ali odtujitve skupno 264 ton sladkorja, z obrazložitvijo, da verjetnost terjatve ni podana in tudi ni izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga spremembo sklepa, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Nasprotuje ugotovitvi, da družba M. v trenutku prenosa lastninske pravice na tožnico ni imela posesti spornega sladkorja in da je ni mogla prenesti nanjo. Lastninska pravica na sladkorju je lahko prešla na tožnico z izročitvijo dne 28. 2. 2010, ki je bila izvedena s posestnim konstitutom. Izročitev sladkorja je sledila veljavno sklenjeni pogodbi, pri čemer je blago kljub prenosu lastninske pravice na tožnico po dogovoru še naprej ostalo v posesti družbe M. To potrjuje dejstvo, da je bila na naročilnici navedena pariteta FCO B. in dodaten dogovor, da bo družba M. za tožnico organizirala prevoz blaga iz skladišča B. na tožničin naslov. Družba M. je naročilo tožnice, ki izhaja iz naročilnice, sprejela, s čimer je bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Tožnica in ta družba sta na osnovi pogodbe tudi sestavili in podpisali zapisnik o prevzemu sladkorja v skladišču B., ki ga sodišče prve stopnje zmotno tolmači. Šlo je za fiktivno tradicijo, pri čemer je z besedo prevzem v zapisniku mišljena izročitev. Napačno je tako stališče, da sta se M. in tožnica dogovorili, da do izročitve pride v trenutku, ko bo družba M. dostavila blago v skladišče tožnici. Sladkor je bil izročen na lokaciji skladišča B., tožnica in M. pa sta se nadalje le še dogovorili za prevoz blaga. Ne drži tudi, da ni podala trditev o nastajanju težko nadomestljive škode, saj te izhajajo iz V.a točke predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnica je v III. točki predloga tudi navedla in slikovno prikazala, da gre za blagovno znamko „X.“, kar pomeni, da gre za sladkor, ki ga ni mogoče nadomestiti. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, ko trditev o nastanku težko nadomestljive škode ni presojalo, nepravilna pa je tudi razlaga, da prepoved odtujitve in obremenitve ne bi dosegla namena zavarovanja terjatve.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, in enega od nadaljnjih pogojev1. To pa ne velja za vse vrste začasnih odredb. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika in so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, se v sodni praksi izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi. V odločbi Up-275/97 je Ustavno sodišče postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena, kot je poudarilo sodišče, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda2. Ko je presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu in nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. Po mnenju Ustavnega sodišča to narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke (toženca). Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi tožencu zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnik zahteval izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankama. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le (v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov), če so kumulativno izpolnjene predpostavke, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, če te škode ni mogoče odvrniti drugače, kot le z izdajo takšne začasne odredbe, in če začasna odredba ne bi nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti.3

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je presodilo, da tožnica poleg verjetnosti terjatve ni izkazala niti težko nadomestljive škode, torej predpostavke po 2. alineji 272. člena ZIZ, z utemeljitvijo, da v zvezi s to predpostavko ni podala konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša. Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je trditve, ki utemeljujejo nastajanje težko nadomestljive škode, podala v predlogu za izdajo začasne odredbe pod točko V.a, a to ne drži, saj so v tej točki predvsem trditve, s katerimi utemeljuje verjetnost obstoja terjatve. Po oceni pritožbenega sodišča niso odločilne niti trditve o sladkorju določene blagovne znamke, saj gre za stvar, ki je nadomestljiva s stvarjo iste kvalitete z isto ali drugo znamko. Da bi šlo za omejeno izdajo oziroma pridelavo sladkorja, tožnica niti ne trdi, zato gre pri sladkorju v obravnavani zadevi za generično stvar, ki je ni težko nadomestiti. Tožnica tako ni zadostila trditvenemu bremenu za nastanek težko nadomestljive škode, ki je ni mogoče odvrniti drugače, kot z izdajo predlagane začasne odredbe, zato je izpodbijani sklep že iz tega razloga pravilen.

8. Iz predloga za začasno odredbo in tožbe (ter naročilnice in zapisnika o prevzemu sladkorja) verjetno izhaja, da se je sporni sladkor, ki je predmet prenosa in je v lasti družbe M. v času sklenitve kupoprodajne pogodbe in zapisnika o prenosu lastninske pravice in prevzemu sladkorja nahajal v skladišču B. in ga torej prodajalec premičnin ni imel v neposredni posesti. SPZ v takšnih situacijah omogoča prenos posesti s prenosnika, ki ni (neposredni/dejanski) posestnik stvari, z izročitvijo listine (drugi odstavek 60. člena SPZ) ali z izročitvijo na dolgo roko (četrti odstavek 60. člena SPZ). Verjetnost prenosa posesti na tožnico (kot eden izmed pogojev, da bi lastnik s svojim vrnitvenim zahtevkom v okviru 92. člena SPZ lahko uspel) in s tem verjetnost, da je nanjo prešla lastninska pravica na sladkorju, bi tako v luči navedenega lahko bila podana.

9. Ker pa tožnica za izdajo ureditvene začasne odredbe ni izkazala težko nadomestljive škode kot ene izmed kumulativno zahtevanih predpostavk, je bil njen predlog pravilno zavrnjen. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Upnik mora na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. 2 Ustavno sodišče RS je izdajo regulacijske začasne odredbe sicer vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009 id). 3 Glede omenjeno odločbo US.