Jedro

V konkretni zadevi o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti ni bilo le pravnomočno odločeno po temelju, to je v pravdi (o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti s sodbo še ne more biti pravnomočno odločeno, ker trenutek plačila vnaprej ni znan oziroma določen), marveč je o višini te terjatve s pravnomočnim sklepom z dne 24.6.2002, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo, odločilo izvršilno sodišče, ki je pri tem na dan plačila oziroma prisilne izterjave (24.2.2003) upoštevalo vsa relevantna pravila, ki so tedaj urejala višino zamudnih obresti, upoštevaje ob tem tedanjo celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti. Takrat pa pravilo ne ultra alterum tantum, ki je bilo vsebovano v določbi 376. čl. OZ, za konkreten primer ni veljalo, pač pa se je zanj uporabljala določba 277. čl. ZOR (glede na določilo 1060. čl. OZ), ki je dopuščala tek zamudnih obresti tudi po tem, ko so te že presegle glavnico.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) s p r e m e n i tako, da se predlog dolžnika za nasprotno izvršbo z dne 8.3.2003 tudi v tem delu zavrne in se razveljavi odločitev o stroških postopka glede nasprotne izvršbe.

Dolžnik mora v roku 8 dni upniku povrniti 1.291,51 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora upnik v roku 15 dni plačati dolžniku 281.302,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2003 ter stroške postopka glede nasprotne izvršbe v znesku 1.031,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje. Višji dolžnikov zahtevek za nasprotno izvršbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper ugodilni del tega sklepa se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih določb pritožil upnik po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagal sodišču druge stopnje, da napadeni sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da sta sporni razlika med nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska glavnice 7.829.831,10 SIT za čas od 1.1.2002 do 24.2.2003 in prisojene zakonske zamudne obresti od zneska 281.302,42 EUR. Obligacijski zakonik (OZ), ki je začel veljati 1.1.2002, je v 1060. čl. določal, da se njegove določbe ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Glede na to, da je razmerje med strankama nastalo v obdobju pred uveljavitvijo OZ, je potrebno vprašanje obrestovanja ultra alterum tantum presojati po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Čeprav je Ustavno sodišče z odločbo z dne 2.3.2006 delno razveljavilo določilo čl. 1060 OZ, to ne vpliva na konkretno razmerje. V tej zvezi je treba namreč upoštevati določbo 44. čl. Zakona o Ustavnem sodišču, v kateri je predpisano, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru pa je bila odločba Ustavnega sodišča objavljena 27.3.2006, pri čemer je bilo o upnikovi terjatvi pred tem že pravnomočno odločeno v pravdi. Prav tako je pred tem postal pravnomočen tudi sklep o izvršbi v konkretni izvršilni zadevi, pa tudi sama izvršba je bila realizirana že 24.2.2003, torej pred objavo citirane ustavne odločbe. Ustavno sodišče tedaj ni moglo in moralo poseči v pravnomočno razmerje med strankama, zato tudi sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Na dan 24.2.2003 je potrebno za konkretno razmerje v celoti uporabiti določila ZOR, ki prepovedi ultra alterum tantum ni poznal. Ustavno sodišče s svojo odločbo določbe čl. 1060 tudi ni odpravilo, marveč zgolj delno razveljavilo, kar pomeni, da učinkuje razveljavitev šele od objave odločbe dalje. Sodišče prve stopnje je prav tako brez kakršnekoli pravne podlage dolžniku priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 281.302,42 EUR za čas od 25.2.2003 naprej. S tem je sodišče prekršilo določbo 4. odst. 68. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Dolžnik je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo in predlagal sodišču druge stopnje, da pritožbo upnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba upnika je utemeljena: Izpodbijani del napadenega sklepa sodišča prve stopnje se nanaša na natečene zakonske zamudne obresti od glavnice 7.829.831,10 SIT za čas od 1.1.2002 (uveljavitev OZ) do 24.2.2003 (bančni prenos v konkretni izvršbi zarubljenih denarnih sredstev iz dolžnikovega računa v skupnem znesku 335.926.678,70 SIT) v višini 67.411.311,75 SIT oziroma sedaj 281.302,42 EUR, pri čemer tudi ni nobenega dvoma, da je šlo v konkretni sodni izvršbi (izvršba na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 8.6.2000 kot izvršilnega naslova) za prisilno izterjavo pravnomočno dosojene denarne terjatve (7.829.831,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1990 naprej do plačila) in izvršilnih stroškov (89.573,94 SIT) na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi (opr. št. Ig z dne 24.6.2002). Sodišče prve stopnje se je v okviru odločanja o predlogu za nasprotno izvršbo (vrnitev denarnega zneska v višini 281.302,42 EUR) postavilo na stališče (glede na to, da so zamudne obresti na dan 1.1.2002 že krepko presegle glavnico), da je treba tudi v konkretnem primeru upoštevati prepoved ultra alterum tantum (kljub temu, da sta bila tako izvršilni naslov kot sklep o dovolitvi izvršbe pravnomočna že daleč pred tem, ko je Ustavno sodišče izdalo odločbo št. U-I-300/04), in sicer iz razloga, ker o dolžnikovi terjatvi po nasprotni izvršbi še ni bilo odločeno na dan delne razveljavitve 1060. čl. OZ. Takšno pravno stališče pa je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno, saj bi bilo treba obravnavano problematiko presojati skozi pravno situacijo na dan 24.2.2003, ko je bila v sodnem izvršilnem postopku izvedena prisilna izterjava pravnomočno dosojene upnikove terjatve.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (ki je začela veljati 27.3.2006 z objavo v Uradnem listu RS, št. 28/06) razveljavilo določilo 1060. čl. OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. čl. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To odločbo je Ustavno sodišče sprejelo po obravnavani prisilni sodni izterjavi spornega dela natečenih zamudnih obresti, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča ključnega pomena pri materialnopravni presoji zadeve v okviru predmetne pritožbe. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po 44. čl. Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) sicer ne uporablja za razmerja, nastala pred tem dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, pri čemer pa je Ustavno sodišče že sprejelo stališče (odločba št. Up-202/96 z dne 30.9.1999, odločba št. Up-295/97 z dne 13.10.1999), da učinkuje razveljavitev zakona tudi na pravnomočno urejena pravna razmerja, če je bila zoper posamični akt pravočasno vložena ustavna pritožba. V konkretni zadevi pa o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti ni bilo le pravnomočno odločeno po temelju, to je v pravdi (o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti s sodbo še ne more biti pravnomočno odločeno, ker trenutek plačila vnaprej ni znan oziroma določen), marveč je o višini te terjatve s pravnomočnim sklepom z dne 24.6.2002, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo, odločilo izvršilno sodišče, ki je pri tem na dan plačila oziroma prisilne izterjave (24.2.2003) upoštevalo vsa relevantna pravila, ki so tedaj urejala višino zamudnih obresti, upoštevaje ob tem tedanjo celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti. Takrat pa pravilo ne ultra alterum tantum, ki je bilo vsebovano v določbi 376. čl. OZ, za konkreten primer ni veljalo, pač pa se je zanj uporabljala določba 277. čl. ZOR (glede na določilo 1060. čl. OZ), ki je dopuščala tek zamudnih obresti tudi potem, ko so te že presegle glavnico. Izvršba je bila v konkretni zadevi torej opravljena že pred uveljavitvijo spredaj omenjen ustavne odločbe z dne 2.3.2006, in sicer v skladu s takratno veljavno zakonsko ureditvijo, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno pripominja, da v celoti soglaša s prepričljivimi pravnimi argumenti prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na način oziroma metodo obračunavanja zamudnih obresti v določenem časovnem razdobju in s tem povezanim vprašanjem konformne ali linearne metode obrestovanja. Iz tega razloga po oceni pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo po 1. odst. 67. čl. ZIZ, kar velja tudi glede izpodbijane odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 281.302,42 EUR od 25.2.2003 naprej, saj je po določilu 4. odst. 68. čl. ZIZ izvršilno sodišče v okviru nasprotne izvršbe upravičeno odločati zgolj o vrnitvi tistega, kar je upnik z izvršbo (neupravičeno) dobil. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in napadeni sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je predlog dolžnika za nasprotno izvršbo tudi v tem delu zavrnilo in hkrati razveljavilo odločitev o stroških postopka glede nasprotne izvršbe (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče je upniku, ki je s pritožbo uspel, priznalo naslednje izdatke: za sestavo pritožbe 2300 odvetniških točk, za materialne stroške pavšal v višini 2% oziroma 1% in 20% DDV na odvetniško nagrado ter 1.586,00 EUR za sodno takso za pritožbo, skupaj torej 1.291,51 EUR.