Jedro

Ker tožena stranka na vlogo tožeče stranke ni odgovorila, navedbe tožene stranke iz njenega ugovora pa so bile zgolj pavšalne, je šteti, da tožena stranka ni zanikala dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka, nespornih dejstev pa ni potrebno dokazovati in če je dejansko stanje nesporno, se to sploh ne ugotavlja in sodišče sme odločiti v sporni zadevi brez naroka.

O nespornem dejanskem stanju je mogoče govoriti tedaj, ko dejstev ni potrebno ugotavljati na podlagi ocene dokazov, temveč se dejansko stanje opredeli s povzemanjem navedb strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 384/2012 z dne 23.10.2012 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 113/2012 z dne 4.1.2012 se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 4.358,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.671,60 EUR od 16.4.2011 dalje, od zneska 1.350,00 EUR od 24.8.2011 dalje, od zneska 147,00 EUR od 11.9.2011 dalje, od zneska 821,80 EUR od 1.10.2011 dalje, od zneska 308,00 EUR od 14.11.2011 dalje in od zneska 60,00 EUR od 14.11.2011 dalje, vse v 15 dneh. II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 749,71 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje. “ Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je sodišče prve stopnje, kljub navedbam tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi in predlaganim dokazom, ki bi jih sodišče moralo izvesti, odločalo brez naroka in ni izvedlo dokazov, temveč jih je zavrnilo brez obrazložitve, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339.člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (kršitev načela kontradiktornosti). Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Sodišče pa po toženi stranki predlaganega dokaza ni izvedlo niti ni obrazložilo razloga za zavrnitev, s tem pa je kršeno ustavno načelo pravice do enakega varstva pravic (22.člen Ustave RS).

Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo v sporni zadevi odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: tožeča stranka je s predlogom za izvršbo (po ugovoru tožba) vtoževala plačilo zneska 4.358,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po šestih računih, s katerimi zaračunava opravljene storitve čiščenja po naročilu tožene stranke na objektih H. D., H. H., gostinski lokal S. Š., v kopalnicah na objektu P. V., v dveh stanovanjih po gradbenih delih na objektu Stanovanje Š. V. in v lokala G. v Z., s tem da je s toženo stranko dogovorjena cena po m² in po dejanskih količinah; tožena stranka storitev ni nikoli reklamirala niti izstavljenih računov zavrnila: tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala, da je bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko, trdila pa je, da njene poslovne knjige izkazujejo bistveno manjši dolg do tožeče stranke, poleg tega pa je s tožečo stranko dogovorjeno, da se bo nesporna višina dolga poravnala v obliki medsebojne kompenzacije, ti dogovori pa so še vedno v teku, zato je predlog za izvršbo preuranjen in dolžnik s svojo izpolnitvijo ni v zamudi, poleg tega pa tožena stranka ponuja tožeči stranki alternativen način plačila v denarnem znesku, tožeči stranki pa je vse to poznano, saj je na to izrecno pristala; tožeča stranka je ugovore tožene stranke zavrnila in zanikala obstoj kakršnih koli dogovorov glede kompenzacije ali alternativnih načinov plačila, saj tožeča stranka ni ničesar naročila pri toženi stranki, da bi lahko bila dolžnik.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ker je o zadevi odločilo brez naroka, saj je narok bil izveden 23.10.2012 (zapisnik - listna številka 38-39 spisa), na katerega je bila tožena stranka pravilno vabljena in na narok ni pristopila, pritožba sama pa ne trdi, da ne bi prejela vabila za ta narok in sicer 25.9.2012, torej drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena skladno z določbo drugega odstavka 280.člena ZPP, ki določa, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Toženi stranki je od prejema vabila dne 25.9.2012 do naroka 23.10.2012 ostalo na razpolago več kot petnajst dni za pripravo na glavno obravnavo. Glavne obravnave se ni udeležila, čeprav ji je vabilo bilo pravilno vročeno (vročilnica pripeta k listni številki 37 spisa), glavna obravnava pa je bila izvedena in zgolj dejstvo, ker sama na narok ni pristopila, še ne utemeljuje pritožbenega očitka, da bi se sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10.točki drugega odstavka 339.člena ZPP.

Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo 8.točke drugega odstavka 339.člena ZPP, ker naj bi toženi stranki s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem priče, bila odvzeta pravica do polne izjasnitve v postopku.

Za zaključek, da je kršeno načelo kontradiktornosti, je potrebno pretehtati vse okoliščine konkretnega primera, in zgolj te pokažejo, če je očitek utemeljen. V obravnavani zadevi to načelo ni bilo kršeno iz več razlogov.

Tožena stranka se v zadevi po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi v postopku ni več izjasnjevala, čeprav ji je bila pravilno vročena dopolnitev tožbe tožeče s stranke z dne 4.6.2012 skupaj s posebnim sklepom z dne 6.6.2012 (vročen ji je bil 11.6.2012), s katerim je bila izrecno pozvana, da se izjasni o navedbah in predlaganih dokazih tožeče stranke, saj je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe obširno pojasnila poslovno sodelovanje s toženo stranko in ga dokazovala, hkrati pa zanikala zatrjevanja tožene stranke o dogovorih za poplačilo dolga tožene stranke s kompenzacijo ali alternativnim načinom plačila.

Četudi tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, še ne bi bilo mogoče trditi, da navedbe iz te vloge priznava in da jih je zato v smislu 214.člena ZPP ni potrebno dokazovati, če bi bile njene navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi konkretizirane in ne zgolj pavšalne. V primeru konkretiziranih ugovornih navedb, bi tožeča stranka s svojo vlogo odgovarjala na takšne konkretne navedbe in četudi tožena stranka ne bi izrecno prerekala teh kasnejših navedb tožeče stranke, bi v procesnem smislu bili v izenačenem položaju, saj je tožeča stranka s svojo kasnejšo vlogo le prerekala konkretne navedbe tožene stranke, ki pa s tem niso izgubile moč konkretnih trditev in na drugi strani zato sicer v nadaljevanju neprerekane trditve tožeče stranke niso dobile procesni status priznanih dejstev. Sodišče bi v takšni procesni situaciji moralo izvesti narok za glavno obravnavo, da bi ugotavljalo sporno dejansko stanje.

Toda pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke v ugovoru bile zgolj pavšalne, saj sploh ni zatrjevala, kakšen naj bi bil resničen dolg tožene stranke do tožeče stranke, ni zatrjevala konkretnih poslov, po katerih bi tožeča stranka postala dolžnik do tožene stranke in da bi šlo za denarno obveznost tožeče stranke niti rokovne zapadlosti teh poslov, tako da bi bilo mogoče izvesti pobot medsebojnih obveznosti, prav tako ni zatrjevala konkretnih oblik alternativnega plačila denarne obveznosti (morebitne asignacije, prevzemi dolga...) in ob takšnih pavšalnih ugovornih navedbah, bi potem, ko je tožeča stranka podala zares obširne in konkretizirane trditve v svoji dopolnitvi tožbe in tudi zanje predlagala dokaze, tožena stranka morala nanje konkretno odgovoriti, da se dejstva iz te vloge ne bi štela za priznana.

Ker tožena stranka na vlogo tožeče stranke ni odgovorila, navedbe tožene stranke iz njenega ugovora pa so bile zgolj pavšalne, je nedvomno ustvarjena procesna situacija po 214.členu ZPP, ko je šteti, da tožena stranka ni zanikala dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka, nespornih dejstev pa ni potrebno dokazovati in če je dejansko stanje nesporno, se to sploh ne ugotavlja in sodišče sme odločiti v sporni zadevi brez naroka skladno z določbo 488.člena ZPP.

O nespornem dejanskem stanju je mogoče govoriti tedaj, ko dejstev ni potrebno ugotavljati na podlagi ocene dokazov, temveč se dejansko stanje opredeli s povzemanjem navedb strank (primerjaj sklep VSL I Cpg 1392/1998 z dne 25.1.1999).

Že iz tega navedenega razloga sodišče prve stopnje sploh ni bilo dolžno razpisati naroka za glavno obravnavo in sploh ne bi kršilo določb postopka po 10.točki drugega odstavka 339.člena ZPP. Ker pa je glavno obravnavo razpisalo, pa je toženi stranki omogočilo, da se v postopku še izjasni, tako da je očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, neutemeljen. Vendar je tožena stranka s tem, ko na narok ni pristopila in morebiti podala konkretnih navedb zoper navedbe tožeče stranke, sprejela riziko, da bo v zadevi odločeno ob upoštevanju 214.člena ZPP, kar je bilo tudi storjeno in sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke dovolj obrazložilo (3.točka obrazložitve izpodbijane sodbe) s tem, ko je štelo ugovor tožene stranke za pavšalen in nekonkreten ali drugače povedano takih nekonkretnih trditev tožene stranke ni potrebno in jih ni mogoče dokazno ocenjevati. Tako ni z ničemer tožena stranka bila prikrajšana za polno izjasnitev v postopku in ji ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ko pazi na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na morebitno zmotno uporabo materialnega prava skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ugotovilo, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od teh kršitev določb pravdnega postopka, na nesporno dejansko stanje, ki ga je sicer tudi obširno obrazložilo in glede njega podalo jasne razloge, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je med pravdnima strankama bilo sklenjenih več podjemnih pogodb (za vsak objekt posebno naročilo, ker stranki nista zatrjevali obstoj neke krovne pogodbe o poslovnem sodelovanju) po 619.členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerih se je tožeča stranka po naročilu tožene stranke zavezala opraviti storitve čiščenja in jih je tudi izvedla, tožena stranka kot naročnik storitev, pa je to opravljeno delo dolžna plačati in ker tega ni storila, je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.358,40 EUR, s katerim se to plačilo vtožuje in to skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti terjatev v plačilo do plačila (378.člen OZ).

Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350.člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi zadeve, zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155.člena ZPP).