Jedro

Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1, saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Obnova kot izredno pravno sredstvo pa je že po svojem bistvu namenjena spremembi dokončno oziroma pravnomočno urejenih upravnopravnih razmerij, pri katerih pravic ali pravih interesov strank (oziroma javnega interesa) ni mogoče varovati v novem upravnem postopku oziroma v drugem sodnem postopku.

Ker je inšpektor s tem procesnim sklepom torej ustavil inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Zato tudi revident kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, št. 06122-533/2013/21 z dne5. 3. 2014. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka inšpekcijske zadeve številka 06122-533/2013 tega organa, ustavljenega s sklepom v obliki zapisa o ustavitvi postopka na koncu zapisnika gradbenega inšpektorja številka 06122-533/2013/3 z dne 12. 3. 2013. Tožena stranka je z odločbo organa druge stopnje, št. 0612-296/2013-7-00641130 z dne 2. 8. 2014, tožnikovo pritožbo zoper navedeni prvostopenjski akt zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, revident ni izkazal. 7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazana neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje, da Vrhovno sodišče revizijo sprejme v vsebinsko obravnavo (2. točka drugega dostavka 83. člena ZUS-1), izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

8. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse. Pri tem kot pomembni zastavlja vprašanji razlage in uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP): „Ali določba tretjega odstavka 261. člena v zvezi z drugim odstavkom 229. člena ZUP velja tudi za prijavitelja v inšpekcijskem postopku, ki je od inšpekcijskega organa prejel obvestilo, da ni pogojev za ukrepanje inšpekcije in za nadaljevanje postopka in ki se ga torej lahko šteje kot akt o ustavitvi postopka, pri čemer prijavitelj ni bil drugače obveščen, da je bil inšpekcijski postopek dejansko ustavljen na podlagi drugega upravnega akta,“ ter „Ali se za prijavitelja v inšpekcijskem postopku, ki je od inšpekcijskega organa znotraj roka, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, prejel obvestilo, da ni pogojev za ukrepanje inšpekcije in za nadaljevanje postopka in ki se ga torej lahko šteje kot akt o ustavitvi postopka, šteje, da mu odločba (na podlagi katere je inšpekcijski organ dejansko ustavil postopek) ni bila vročena in bi za vročitev pravice do pritožbe zoper to odločbo moral v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahtevati vročitev te odločbe, skupaj s predlogom stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca?“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa z vprašanji, ki se nanašata zgolj na uporabo upravnega postopka uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1 (1), saj se v postopku revizije ne presojajo kršitve pravil upravnega postopka, temveč zgolj kršitve materialnega prava in pravil ZUS-1. Na podlagi zatrjevanja kršitev pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, pa revizije ni mogoče dovoliti (2). Iz tega domnevno izvirajoče kršitve pravil ZUS-1 pri odločanju sodišča prve stopnje pa revident v vsebini zastavljenih vprašanj ni ustrezno utemeljil, da bi s tem navedene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje postale del zastavljenega pravnega vprašanja. Zato teh ugovorov revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

10. Ob navedenem pa Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je v predmetnem primeru osrednje vprašanje dovoljenosti obnove zoper sklep, s katerim je pristojni gradbeni inšpektor ustavil postopek. Ta sklep pa ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, še posebej pa ne zgolj pobudnika takega postopka. Navedeni sklep po zakonski ureditvi ZUP (135. člen) in Zakona o inšpekcijskem nadzoru (28. člen) temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni potrebno. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Obnova kot izredno pravno sredstvo pa je že po svojem bistvu namenjena spremembi dokončno oziroma pravnomočno urejenih upravnopravnih razmerij, pri katerih pravic ali pravih interesov strank (oziroma javnega interesa) ni mogoče varovati v novem upravnem postopku oziroma v drugem sodnem postopku. Temu je sledil tudi zakonodajalec, saj iz 260. člena ZUP jasno izhaja, da je obnova upravnega postopka mogoča samo zoper dokončno odločbo, obnove zoper sklep pa ni mogoče dovoliti. S tem pa so tudi stališča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo vloženega predloga za obnovo postopka za pravilno odločitev nebistvena, prav tako pa tudi ugovori revidenta, ki navedeno vprašanje obravnave pravočasnosti predloga povezujejo s pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

11. Ker je inšpektor s tem procesnim sklepom torej ustavil inšpekcijski upravni postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem aktom ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke ali stranskega udeleženca. Zato tudi revident kot pobudnik inšpekcijskega postopka oziroma morebitni stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju. Z uveljavljanjem pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi postopka bi lahko zgolj postavljal trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka - v nasprotju s presojo pristojnega inšpektorja - utemeljeno v javnem interesu, javnega interesa pa pobudnik oziroma (morebitni) stranski udeleženec v postopku ni legitimiran uveljavljati in varovati. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi (5. člen ZIN), ali pa je ob zasebnem interesu tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja. Zato so tudi vprašanja uveljavljanja ustavne pravice stranke do udeležbe v tako zaključenem postopku, pa tudi možnosti drugih pravnih sredstev zoper navedeni procesni sklep, za odločitev v predmetni zadevi nebistvena.

12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Tako Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 1233/2004 z dne 24. 5. 2007 in nadaljnji sodni praksi.

(2) O tem Vrhovno sodišče npr. v sklepu X Ips 368/2014 z dne 23. 3. 2016.