Jedro

Zavrnitev izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo - legalizacijo stanovanjskega objekta, ker ni izpolnjen pogoj iz prostorsko ureditvenih pogojev o odmiku od parcelne meje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo obeh tožnikov zoper odločbo z dne 15.7.1991, s katero je sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine zavrnil njuno zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo - legalizacijo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 860/1. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da območje lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih. V tem primeru gre za matični okoliš, kjer so po 31. členu navedenega odloka minimalni odmiki med objekti določeni z 8 m, minimalni odmiki objekta do parcelne meje pa 4 m. Odmike je možno zmanjšati, če graditelj pridobi soglasje soseda in so zagotovljeni oblikovalni in funkcionalni pogoji. Ugotavlja, da sporna lokacija ne izpolnjuje pogoja glede odmika od meja, saj so vsi odmiki manjši od predpisanih 4 metrov, sosedje pa se z manjšimi odmiki ne strinjajo (zapisnik z obravnave z dne 21.12.1990). Ker je soglasje sosedov v tem primeru pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, tožena stranka zaključuje, da za izdajo lokacijskega dovoljenja ni podlage v določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. list RS št. 26/90 - ZUN), po kateri se izda lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija, ki se pripravi na podlagi določb v prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen zakona). Pritožbene ugovore zavrača in med drugim navaja, da v tem primeru ni bistvena razvrstitev dovozne ceste do stavb, ker gre za odmik od parcelne meje; za izdajo lokacijskega dovoljenja bližje kot 4 m od meje morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji, to je soglasje sosedov ter zagotovljeni oblikovalni in funkcionalni pogoji.

V tožbi tožnika navajata, da je nov objekt v bistvu prizidek in nadzidek na prej stoječi garaži na isti parceli, le na južni strani proti sosedu je od meje oddaljeno le okoli 3 m, med tem ko je razdalja med objekti več kot 8 m. Sam objekt je vgrajen v relativno strmo brežino in v ničemer ne vpliva oziroma ne spreminja vpliva zemljišča na sosednje objekte in naprave, ampak razmere celo izboljšuje. Menita, da bi moral upravni organ pri legalizaciji objekta upoštevati določbo 3. odstavka 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter dopustiti tolerance pri določanju odmika od sosednjih objektov in parcelne meje. Navajata še, da so v pripravi spremembe obstoječega PUP, med drugim tudi PUP 10, v katerem bodo sedaj predpisani najmanjši odmiki odpravljeni. V ostalem se sklicujeta na svoje navedbe v upravnem postopku in predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kolikor tožnika v tožbi ponavljata ugovore, ki sta jih uveljavljala v pritožbi, sodišče ugotavlja, da je nanje pravilno in popolno odgovorila že tožena stranka, zato sodišče tega ne ponavlja. Kot pravilno poudarja že tožena stranka, se izda lokacijsko dovoljenje, če gre za gradnjo objekta v območju, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija; podlaga za pripravo te dokumentacije so prostorski ureditveni pogoji. V lokacijski dokumentaciji so po določbi 3. odstavka 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor res lahko določene tudi tolerance pri legi, velikosti in funkciji objekta, kar se ob lokacijskih pogojih vnese v sam izrek lokacijskega dovoljenja (57. člen navedenega zakona), toda to so tolerance, ki so dopustne v projektni dokumentaciji. Ne gre torej za tolerance, ki bi pomenile neupoštevanje prostorskih ureditvenih pogojev, ampak za tolerance, ki so v okviru teh pogojev dopustne v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. V postopku, ko gre za izdajo lokacijskega dovoljenja zaradi legalizacije gradnje, tako kot v tem primeru, pa določitev toleranc tudi sicer ne pride v poštev, ker se izhaja iz dejanskega stanja obstoječe gradnje. Zato tožnika s sklicevanjem na določbo 3. odstavka 55. člena navedenega zakona ne moreta vplivati na odločitev v stvari, kar velja tudi za zatrjevano bodočo spremembo prostorskih ureditvenih pogojev.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).