Jedro

Smrt stranke med pravdo res povzroči konec njene pravne sposobnosti. Kadar pa ima stranka pravdnega pooblaščenca in umre, pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha, namesto nje pa vstopijo v trenutku smrti po sili zakona njeni dediči. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj, ker dediči niso pravdna stranka le od vstopa, ampak že od smrti prednika dalje. Zavrnitev tožbenega zahtevka ene od tožečih strank, ki je med pravdo umrla, pa je ves čas postopka imela pooblaščenca, zato ne predstavlja kršitve niti po materialnih, niti po procesnih predpisih.

Izrek

Revizija se zavrne v obsegu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnikov S. Z. in J. Z. glede zneska 1,797.208,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka IIb sodbe sodišča prve stopnje).

V ostalem delu se revizija zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne v obsegu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka vseh tožnikov glede zneskov 928.068,10 SIT in 1.132,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka Ic in IIc sodbe sodišča prve stopnje).

V ostalem (v obsegu obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje - točka Ia in IIa) se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu D. G. naložilo, da mora dedičem po pokojni M. Z. plačati znesek 246.943,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki D. G. pa, da mora dedičem po omenjeni tožnici plačati znesek 1,797.208,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vse ostale zahtevke (tako S. Z. in J. Z. ter vseh treh tožnikov) je zavrnilo. Pritožbo tožnikov proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo v obsegu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Uveljavila je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri razlagi najemne pogodbe z dne 23.05.1985 ni bilo upoštevano, da sta stranki (tožnica M. Z. in toženi D. G.) ustno sklenili dogovor o zvišanju najemnine in ga začeli izpolnjevati.

Navedeno pogodbo z aneksi in najemno pogodbo z dne 14.03.1995 je sicer sklepala pokojna M. Z., ne pa njena sinova, tožnika S. in J. Z., vendar je bila istočasno tudi skrbnica denacionaliziranega premoženja, torej direktna zastopnica ostalih dveh dedičev pokojnega upravičenca do denacionalizacije. Nižji sodišči sta navedeno okoliščino napačno dokazno ocenili, poleg tega pa sta tudi pravno zmotno sklepali, da je izkazana le stvarno pravna, na pa tudi obligacijskopravna legitimacija vseh treh tožnikov. Uporabiti bi bilo treba določbo prvega odstavka 85. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Državno tožilstvo Republike Slovenije pa je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, kolikor je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno, da mora tožena stranka dedičem po pokojni M. Z. plačati zneska 246.943,90 SIT in 1,797.208,90 SIT (točka Ia in točka IIa sodbe sodišča prve stopnje) ter v delu, s katerim je bil zahtevek tožnice M. Z. glede plačila zneskov 928.068,10 SIT in 1,123.090 SIT zavrnjen (točka Ic in IIc izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Uveljavlja izpodbojni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 387. člena ZPP, ker sodišči nista uporabili določbe 132. člena Zakona o dedovanju, po katerem preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče v trenutku njegove smrti, ter določbe prvega odstavka 145. člena istega zakona, po katerem dediči do delitve skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 387. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ker niso bile uporabljene določbe prvega in tretjega odstavka 81. člena v zvezi z določbama 76. in 80. člena ZPP. Tožbeni zahtevek ni subjektivno določen v smislu prvega odstavka 18. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost pravnomočne odločbe, ki v obsodilnem delu ne predstavlja primernega izvršilnega naslova v smislu 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Tožnica M. Z. je umrla med pravdo in izgubila pravno sposobnost in s tem sposobnost biti stranka. Sodišči nista uporabili določb ZPP, ki opredeljujejo pravdno stranko in mu nalagajo, kako mora postopati, kadar tisti, ki nastopa kot pravdna stranka, ne more biti pravdna stranka. Res je, da ni bilo razlogov za prekinitev postopka po določbi 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP, ker je tožnica ob svoji smrti imela pooblaščenca, vendar pa postopka ni bilo mogoče nadaljevati, dokler niso bile izpolnjene vse procesne predpostavke. Sodišče bi moralo postopati po določbi četrtega odstavka 81. člena ZPP in odpraviti pomanjkljivosti, ki se nanašajo na ugotovitev, kdo so osebe, ki so s smrtjo tožnica M. Z. vstopile namesto nje v pravdo in jo lahko nadaljevale kot pravdna stranka.

Tožeča stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila z nestrinjanjem in predlogom na njeno zavrnitev.

Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti delno nista utemeljeni, delno pa sta nedovoljeni.

Postopek pred sodiščem prve stopnje se je v tej zadevi končal po 14.07.1999, torej po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sprejetem v letu 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99). Glavna obravnava, na kateri je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, je bilo namreč dne 27.09.1999. Zato je treba po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP glede dovoljenosti revizije uporabiti določbe v letu 1999 uveljavljenega zakona, ne pa dotedanjih procesnih predpisov (ZPP 1977). Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP pa je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V obravnavanem primeru je odločitev o tožbenem zahtevku glede na različni najemni pogodbi z različnimi aneksi po posameznih obdobjih porazdeljena tako, da (upoštevaje le zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ker je le v tem okviru bila vložena pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje) znesek 1,000.000 SIT presega le odločitev, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnikov S. Z. in J. Z., po katerem jima mora tožena stranka plačati znesek 1,797.208,90 SIT (točka IIb izreka sodbe sodišča prve stopnje). V vsem ostalem pa pogoj za dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP ni izpolnjen. To se nanaša na zavrnitev zahtevka tožnikov S. in J. Z. na plačilo zneska 246.943,90 SIT (Ib izreka sodbe sodišča prve stopnje), na zavrnitev zahtevka vseh treh tožnikov za plačilo zneska 928.068,10 SIT (točka Ic izreka sodbe sodišča prve stopnje) in na zavrnitev zahtevka vseh treh tožnikov na plačilo zneska 1.132,90 SIT (točka IIc izreka sodbe sodišča prve stopnje). V tem obsegu revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

Revizija pa je dovoljena, kolikor je v njej izpodbijana odločitev, vsebovana v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod IIb in se nanaša na zavrnitev zahtevka tožnikov S. in J. Z. na plačilo zneska 1,797.208,90 SIT. Glede navedenega zneska je drugi toženi stranki naloženo, da ga plača le dedičem po pokojni M. Z.. Vendar pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v tem obsegu ni podan. Pogodba o najemu poslovnega prostora z dne 23.05.1985 je v izpodbijani sodbi pravno pravilno upoštevana v skladu z določbo 8. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74 z dopolnitvami in spremembami). Izračun višine najemnine glede na zadnji aneks k najemni pogodbi je torej pravilen. Revizijsko sodišče sprejema tudi razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na problem aktivne legitimacije v tej pravdi. Najemni pogodbi z dne 23.05.1985 z aneksi in z dne 14.03.1995 je sklepala pokojna M. Z.. V razmerju do tožene stranke je bila torej zavezana le prvotožnica in je potemtakem po obligacijskem pravu le ona poklicana, da iztožuje neplačano najemnino. Res je sicer, da so bili solastniki stvari, ki je bila dana v najem, vsi trije tožniki, vendar je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da upravičenje, temelječe na stvarnopravni podlagi, v tem slučaju ne daje legitimacije za pravdo, saj je najemnina, glede katere se je v odnosu do tožencev zavezala prva tožnica, stvar njihovega notranjega razmerja, ki so ga imeli kot lastniki stvari. Revizijske trditve, ki se nanašajo na zatrjevano razmerje med tožečimi strankami, izvirajoče iz upravičenj v denacionalizacijskem postopku, posebej trditev, da je prva tožnica nastopala kot zastopnica ostalih dveh, so v tej obliki v reviziji postavljene na novo, zaradi česar jih glede na določbo 372. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.

Iz podatkov spisa sledi, da proti odločitvi sodišča prve stopnje, vsebovani v njenem izreku pod Ia in IIa ni bila vložena pritožba. V navedenem obsegu je bilo naloženo toženi stranki, da mora dedičem po pokojni M. Z. plačati zneska 246.943,90 SIT in 1,797.208,90 SIT. Ta odločitev je torej postala pravnomočna po izteku pritožbenega roka. Državno tožilstvo Republike Slovenije po določbi 385. člena ZPP lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih, kadar gre za odločbo, izdano na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba. Navedeni trimesečni rok je začel teči po izteku petnajstih dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje pravdnim strankam, torej od 28.10.1999. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti bila vložena dne 13.09.2001, je izven vsakega dvoma, da je trimesečni rok za njeno vložitev že zdavnaj potekel. V navedenem obsegu, torej v okviru odločitve pod Ia in IIa sodbe sodišča prve stopnje je vložena zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, zaradi česar je bilo treba postopati po določbi drugega odstavka 391. člena v zvezi s 377. členom ZPP in zahtevo za varstvo zakonitosti v navedenem obsegu zavreči. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je dovoljena, kolikor je vložena v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na izrek sodbe sodišča prve stopnje, vsebovan v točki Ic in IIc. V opisanem obsegu je bil zavrnjem zahtevek vseh treh tožnikov za plačilo zneska 928.068,10 SIT in za plačilo zneska 1.132,90 SIT s pripadki. Ob takem stanju stvari, ko zahteva za varstvo zakonitosti izrecno in vsebinsko graja predvsem sodbeni izrek, s katerim je naloženo toženi stranki, da mora izvršiti plačilo denarja dedičem prve tožnice (pa je v tem delu vložena prepozno), je njen obseg relativiziran. Zavrnitev zahtevka se v okviru uveljavljanega izpodbijanja namreč nanaša na vse tri tožnike, ločeno obravnavanje utemeljenosti odločitve, nanašajoče se na med pravdo umrlo tožnico - s stališča materialnopravnih in procesnih določb - pa izgublja velik del smotra (interesa), ker zavrnilna sodna odločba seveda ne more porajati problemov v izvršbi. Ne glede na to pa je v zahtevi postavljeni problem predvsem stvar interpretacije določbe prvega odstavka 100. člena ZPP. Smrt stranke med pravdo res povzroči konec njene pravne sposobnosti. Kadar pa ima stranka pravdnega pooblaščenca in umre, pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha, namesto nje pa vstopijo v trenutku smrti po sili zakona njeni dediči. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj, ker dediči niso pravdna stranka le od vstopa, ampak že od smrti prednika dalje.

Zavrnitev tožbenega zahtevka ene od tožečih strank, ki je med pravdo umrla, pa je ves čas postopka imela pooblaščenca, zato ne predstavlja kršitve niti po materialnih, niti po procesnih predpisih. Zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zato temelji na določbah drugega odstavka 391. v zvezi s 378. členom ZPP.