Jedro

Ni mogoča ugotovitvena tožba in sodba o ugotovitvi dejstev, pa naj so še tako važna za pravna razmerja, temveč je mogoča le tožba z ugotovitvijo pravne posledice, ki izvira iz spornih pravno relevantnih dejstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica v tožbi navaja, da je z darilno pogodbo podarila hčerki (toženki) zahodni del parcele št. 1425 k.o. .., sama pa je imela namen obdržati v izključni lasti vzhodni del parcele s staro stanovanjsko hišo. Na podlagi darilne pogodbe sta bili tožnica in toženka v zemljiški knjigi pri parc. št. 1425 vpisani kot solastnici vsaka do ½. Na podlagi sporazumne odmere je bila parcela št. 1425 razdeljena na parceli št. 1425/1 in 1425/2. Tožnica navaja, da je sama lastnica parcele št. 1425/1, toženka pa parcele št. 1425/2, vendar toženka trdi, da je solastnica celotne nepremičnine. Zato je tožnica predlagala fizično delitev solastne nepremičnine, sodišče pa je v zadevi N 21/2001 zaradi delitve stvari postopek prekinilo in tožnico napotilo na pravdo zaradi ugotovitve predmeta razdružitve oziroma predmeta in obsega darilne pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z naslednjim tožbenim zahtevkom: ugotovi se, da je predmet darilne pogodbe z dne 19. 1. 1993, ki sta jo sklenili tožnica kot darovalka in toženka kot obdarjenka, tisti del parcele št. 1425 k.o. ..., ki je dobil po odmeri po geometru označbo št. 1425/2 in je gradbena parcela, na kateri si je toženka zgradila stanovanjsko hišo, obe parceli pa sta v sestavi iste vl. št. 643 k.o. ...; toženka je dolžna to priznati in v nepravdnem postopku zaradi razdelitve solastnega premoženja, ki teče pri Okrajnem sodišču v Domžalah pod N 21/2001, dovoliti, da se nepremičnina pod vl. št. 643 k.o. ... razdeli tako, da sprejme toženka v izključno last parc. št. 1425/2, tožnica pa parc. št. 1425/1 iste k.o. 3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča o zavrženju tožbe.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri razlogom o pomanjkanju pravnega interesa nasprotuje s trditvijo o nerazumevanju primera. Sodišča so dolžna obravnavati celoten opis dogodkov v navedbah, koncentracija samo na označbo parc. št. 1425/2 k.o. ... pa pomeni odmik od celotne nepremičnine, ki je predmet razdružilnega postopka. Zato je napačna ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj bi šlo za ugotavljanje dejstva, da je predmet sporne pogodbe nepremičnina, glede katere ni spora. Nevzdržno je stališče, da v sistemu pravdnega postopka, ki dopušča ugotovitveno tožbo, ni potrebno vlagati dajatvenega zahtevka. Tak zaključek je v nasprotju z določbo 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ugotovitveno tožbo lahko vloži tudi stranka, ki ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Pravna korist je širok pojem, v katerega je vključena tudi pravna koristna ugotovitev, kaj sta se pogodbeni stranki pri sklepanju darilne pogodbe dejansko dogovorili, kaj je torej predmet pogodbe. Po dolgoletni teoriji in praksi so bile tožbe na ugotovitev predmeta pogodbe nekaj povsem običajnega.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Odločitvi o zavrženju tožbe in o zavrnitvi pritožbe sta pravilni. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo, ker se z ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP lahko ugotavlja samo obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja, ne pa dejstev, kar s svojo tožbo zahteva tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se je z argumentom strinjalo in dodalo, da tožbeni zahtevek, kot je postavljen, ni dovoljen tudi zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Glede druge točke zahtevka pa sta obe sodišči navedli, da zahteva tožnica v pravdi določitev načina delitve nepremičnine, o čemer že odloča nepravdno sodišče, kar je nedopustno. Revizijsko sodišče navedenim razlogom pritrjuje, razen razlogom drugostopenjskega sodišča o pomanjkanju pravnega interesa, ki so odveč. Načelno je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan z napotitvenim sklepom (1), v tem primeru nepravdnega sodišča v postopku delitve stvari v solastnini, če gre seveda za pravo ugotovitveno tožbo s pravilno oblikovanim zahtevkom. Če je v nepravdnem postopku spor o predmetu delitve, sodišče po tretjem odstavku 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) udeležence postopka napoti na pravdo po določbah 9. in 10. člena ZNP. To pomeni, da če nepravdno sodišče ugotovi, da so sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in udeležence napoti, da sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja. Pri tem pa je oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, prepuščena na pravdo napoteni stranki(2). Stranke pa vedno omejuje določba 181. člena ZPP, da lahko stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi le obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Gre za procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe, ki s tem določa vsebino tožbenega predloga. Ni torej mogoča ugotovitvena tožba in sodba o ugotovitvi dejstev, pa naj so še tako važna za pravna razmerja, temveč je mogoča le tožba z ugotovitvijo pravne posledice, ki izvira iz spornih pravno relevantnih dejstev. Napotitev na pravdo zaradi spornosti dejstev v nepravdnem postopku torej pomeni napotitev na tožbo za rešitev predhodnega vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja(3). Zmotno je torej stališče revizije, da so bile po dolgoletni teoriji in praksi tožbe na ugotovitev predmeta pogodbe nekaj običajnega(4). Na 181. člen ZPP oprti razlogi o zavrženju tožbe zaradi nepravilnega zahtevka so zato pravilni.

8. Revizija je neutemeljena tudi glede druge točke tožbenega zahtevka, saj revidentka za svojo trditev o pravni neutemeljenosti stališča drugostopenjskega sodišča ne navaja nobenega argumenta. Zahtevek, da je toženec dolžan priznati ugotovitev iz prve točke tožbenega zahtevka, je napačen, ker je le arhaičen ostanek konstrukta iz obdobja pred uveljavitvijo instituta ugotovitvene tožbe(5). Poleg tega je nepotreben, saj sodba, s katero se ugotovi pravica ali pravno razmerje, nadomesti priznanje. Priznanja nedopustne ugotovitve dejstev pa stranki ni mogoče naložiti. Glede drugega dela druge točke tožbenega zahtevka pa je pravilno stališče, da nedopustno posega v način delitve sporne nepremičnine, kar je predmet odločanja v odprtem nepravdnem postopku za delitev stvari v solastnini.

9. Po presoji revizijskega sodišča so revizijske trditve neutemeljene in smiselno uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Zato je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 991/2008. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 685/96. Op. št. (3): Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, str. 145. Op. št. (4): Primerjaj II Ips 222/96. Op. št. (5): Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, str. 143.