Jedro

Z zakonom določen tridnevni rok za vložitev prošnje za priznanje statusa begunca je materialni rok. Status begunca se sme priznati osebi, ki prihaja z območja, na katerem je preganjana, in ne tudi osebi, ki prihaja iz varne tretje države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.11.1994, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za priznanje statusa begunca. V obrazložitvi navaja, da se tožnik kot državljan druge republike bivše SFRJ v skladu z zakonom o tujcih od 25.2.1992 dalje v Republiki Sloveniji šteje za tujca. V mesecu marcu 1992, ko je tožnik prišel iz R Italije v Slovenijo, je zanj že veljal zakon o tujcih in določba 2. odstavka 37. člena, po kateri bi moral prošnjo za priznanje statusa begunca vložiti osebno v roku 3 dni po prihodu v državo na policijsko postajo. Tožnik je navedeno prošnjo vložil na Mininistrstvo za notranje zadeve, ki jo je prejelo 6.1.1994, s čemer je zamudil v zakonu predpisani rok. Sicer pa je status begunca mogoče podeliti tujcu, ki prihaja neposredno iz države, v kateri je preganjan in ne tistemu, ki prihaja iz varne tretje države, kot je to prišel tožnik v Slovenijo v marcu 1992. Če bi se izkazalo, da bi v R Hrvatski bilo ogroženo tožnikovo življenje, pa ni dovoljena njegova prisilna odstranitev iz Republike Slovenije (33. člen zakona).

Tožnik v tožbi navaja, da je cilj izpodbijane odločbe le ta, da se pregnanemu človeku ničesar ne da in se ga tako prisili, da se obrne na mednarodne organizacije, ki skrbijo za zaščito človekovih pravic. K razlogom, ki jih je navedel v prošnji za azil v R Sloveniji, še dodaja, da se je po pobegu iz zahodne Slavonije najprej zatekel k ženinim staršem, na katere je naslovljeno tudi grozilno pismo, ki ga prilaga. Ker mu v R Hrvatski ni bila ponudena nikakršna zaščita, se je odločil zapustiti to republiko. Točno je sicer, da je bil z družino pri teti v R Italiji od decembra 1991 do marca 1992, vendar kljub temu meni, da se tožena stranka ne bi smela sklicevati le na zamujeni rok, ne da bi ocenjevala nemožnost vrnitve dvestotisoč pregnanih Hrvatov in enako število Srbov. Tožnik meni, da so s tem, ko je njemu, ženi in hčerki odvzet status begunca, kršena pravila mednarodnega prava. Nadalje še navaja, da bi bilo potrebno odgovoriti na vprašanja, zakaj razloge za nezmožnost vrnitve ni ugotavljala politična oseba ali komisija, zakaj mu ni bilo izdano potrdilo, da je v postopku, saj je že tri leta brez veljavnih dokumentov, kdo krije beguncu stroške v času trajanja postopka in če se po veljavnih predpisih lahko uporablja za begunca "prisilna odstranitev" iz Slovenije. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za priznanje statusa begunca. Po določbi 2. odstavka 37. člena zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) mora tujec prošnjo za priznanje statusa begunca vložiti osebno v roku 3 dni po prihodu v državo na postaji oziroma oddelku milice (sedaj policije). Tožnik ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je z družino prišel na območje Republike Slovenije iz Italije v mesecu marcu 1992, torej v času, ko je zanj že veljal ZTuj, ter da je prošnjo za azil vložil na Ministrstvo za notranje zadeve, katero je to prejelo 6.1.1994. Zato sodišče ne dvomi v sprejeti zaključek, da je tožnik zamudil tridnevni materialni rok za vložitev prošnje za priznanje statusa begunca. S potekom tega roka pa je prenehal eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca. Ker je tožnik prišel v Slovenijo iz R Italije, torej tretje varne države in ne iz R Hrvatske, kjer je po njegovih navedbah ogroženo njegovo življenje, tožena stranka tudi pravilno zaključuje, da mu tudi iz tega razloga ni mogoče priznati azila. V Republiki Sloveniji se sme namreč priznati status begunca tujcu, ki je zapustil državo, katere državljan je ali v kateri se je za stalno naselil kot oseba brez državljanstva, da bi se izognil preganjanju zaradi svojega političnega prepričanja, kulturnega ali znanstvenega udejstvovanja ali narodnostne, rasne oziroma verske pripadnosti (34. člen ZTuj). Za odločanje o priznanju statusa begunca je pristojno Ministrstvo za notranje zadeve (1. odstavek 37. člena zakona) in ta organ je tudi odločil o tožnikovi prošnji, zato je neutemeljen smiselno uveljavljeni ugovor o pristojnosti organa za odločanje. V obravnavani zadevi je bilo odločeno o tožnikovi prošnji za priznanje statusa begunca in ne o odvzemu tega statusa njemu in njegovim družinskim članom, sodišče pa v tem upravnem sporu presoja samo zakonitost te odločbe. Zato ta tožbeni ugovor na odločitev ne more vplivati in tudi ne ostali ugovori oziroma vprašanja v zvezi z njegovim položajem v Republiki Sloveniji in iz tega razloga sodišče na ta vprašanja tudi ne odgovarja.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).