Jedro

Za nastanek vtoževane nepremoženjske škode je zaradi svojega neskrbnega ravnanja odgovoren izključno tožnik sam. Vsak posameznik je najprej odgovoren sam zase in se mora najprej sam varovati škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 14.605,24 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za TOM za čas od 13.3.2004 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.“ Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 2.010,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti stranskemu intervenientu 1.239,84 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 5.952,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2007 dalje. Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka), podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je soodgovorna za tožniku nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno zaključilo, da so sporni kovinski del ograje odstranili njeni delavci. Sneg so čez to ograjo odvažali tudi drugi prevozniki, zato je zelo verjetno, da je kovinski del ograje odstranil kdo od njih in ga nato ni pritrdil nazaj. Meni, da je tožnik tudi sicer izključno sam odgovoren za nastalo škodo. Ker v času škodnega dogodka še ni bila popolna tema, v neposredni bližini pa je bila javna razsvetljava, bi povprečno skrben odrasel človek lahko videl, da je ograja odstranjena, in se nanjo ne bi poizkušal nasloniti. Tožnik pa odsotnosti ograje ni opazil izključno zaradi svoje alkoholiziranosti. Nadalje je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da se je tožnik poškodoval pri padcu preko betonskega dela ograje, saj iz policijskega poročila izhaja, da je tožnik stal na betonskem zidu. Tudi sicer meni, da je 50 cm visok betonski del ograje zadostna zaščita pred padcem v kanjon, saj se je za prestop preko takšne ograje potrebno že kar potruditi. Pritožuje se tudi zoper višino dosojene odškodnine.

Tožnik je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: -da se je tožnik dne 13.3.2004 okoli 19.00 ure poškodoval pri padcu preko betonskega dela ograje, visokega okoli 50 cm, v bližini mostu preko kanjona reke Kokre; -do padca je prišlo, ko se je tožnik, ki je uriniral v bližini te ograje, nameraval prijeti za njen kovinski del, ki pa je bil takrat odstranjen, tako da je padel preko betonskega dela ograje v kanjon reke Kokre; -v bližini kraja škodnega dogodka se je nahajala javna razsvetljava, tako da kljub mraku vidljivost ob škodnem dogodku ni bila tako zmanjšana, da tožnik ne bi mogel opaziti, da je odstranjen kovinski del ograje; -tožnik je bil v času škodnega dogodka alkoholiziran do te mere, da so bile zmanjšane njegove sposobnosti zaznavanja (v krvi je imel ob opravljenih analizah 1,65, 1,62 in 1,63 g/kg alkohola); -kovinski del ograje, ki bi zadržal padec tožnika, so odstranili delavci toženke.

Pritožba utemeljeno navaja, da je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje zaključiti, da je za nastanek vtoževane nepremoženjske škode zaradi svojega neskrbnega ravnanja odgovoren izključno tožnik sam. Vsak posameznik je namreč najprej odgovoren sam zase in se mora najprej sam varovati škode. To izhaja tudi iz določb 1. odstavka 6. člena in 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ).

Glede na dejstvo, da je bil kraj škodnega dogodka ustrezno razsvetljen (da manjka kovinski del ograje, je videla tudi priča škodnega dogodka - tožnikov prijatelj T. P., ki je bil od ograje oddaljen bolj kot tožnik) in da je tožnik stal v neposredni bližini sporne ograje, bi tožnik moral in mogel videti, da manjka njen kovinski del, kar pa je zaradi svoje alkoholiziranosti očitno spregledal. Mesto, kjer je prišlo do škodnega dogodka (ki tudi sicer ni namenjeno uriniranju), ni bilo nezavarovano, saj je bila tam 50 cm visoka betonska ograja, ki meji na kanjon reke, kar daje povprečno skrbnemu posamezniku jasno vedeti, da je ne sme prestopati in se čeznjo nagibati. Glede na višino betonske ograje je tudi sklepati, da se je moral tožnik (ko je hotel prijeti njen manjkajoči kovinski del) kar precej nagniti čeznjo, da je padel v kanjon reke (izvedenec medicinske stroke je dopustil možnost, da je bila zaradi alkohola prizadeta tudi tožnikova sposobnost vzdrževanja ravnotežja). Vedoč, da se nahaja v neposredni bližini kanjona reke, bi moral tožnik še toliko bolj previdno ravnati in si tako vsaj ogledati mesto ob ograji, kjer se je imel namen zadržati, in se tako ne truditi prijeti za nekaj, česar tam ni bilo. Tožnikov padec je tako pripisati izključno njegovemu neskrbnemu ravnanju in alkoholiziranosti. Če bi ravnal z dolžno povprečno skrbnostjo, se vsekakor ne bi trudil prijeti za vidno manjkajoči del ograje in se s tem nagibati čez njen betonski del, kar je privedlo do padca. Za lastno nepazljivost je zato odgovoren izključno tožnik sam. Toženki je tako uspelo dokazati, da je tožniku škoda nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena OZ).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08; v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik v pravdi ni uspel, mora zato povrniti toženki njene stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, stranskemu intervenientu pa stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške toženke in stranskega intervenienta odmerilo na podlagi njunih stroškovnikov in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03, ki se uporablja v skladu s 1. odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08).

Toženki je tako pritožbeno sodišče priznalo 500 točk za sestavo odgovora na tožbo, 50 točk za sestavo vloge z dne 20.11.2007 (in ne zahtevanih 500 točk, saj gre le za dokazni predlog in ne za obrazloženo pripravljalno vlogo), 20 točk za sestavo dopisa z dne 28.11.2007, 375 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 28.5.2009, 250 točk za sestavo pripravljalne vloge z dne 5.11.2009, 500 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 6.11.2007 in 50 točk za njegovo trajanje, 250 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 16.1.2008 in 50 točk za njegovo trajanje, 250 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 19.1.2010, 625 točk za sestavo pritožbe, 2% za materialne stroške, 20% DDV in plačani sodni taksi za odgovor na tožbo v znesku 73,00 EUR ter za pritožbo v znesku 302,29 EUR, kar (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) skupaj znese 2.010,45 EUR (od tega znašajo stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 1.358,16 EUR, pred sodiščem druge stopnje pa 652,29 EUR). Te stroške je tožnik dolžan povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožniku do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Stranskemu intervenientu pa je pritožbeno sodišče priznalo stroške kilometrine za prihod na narok za glavno obravnavo dne 27.3.2008 in dne 19.1.2010 v znesku 39,84 EUR ter plačan predujem za izvedenca v znesku 1.200,00 EUR, kar skupaj znese 1.239,84 EUR, ki jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni. Pritožbeno sodišče pa stranskemu intervenientu ni priznalo priglašenih materialnih stroškov v znesku 10,00 EUR, saj jih ni izkazal. Plačila zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov pa stranski intervenient ni zahteval.