Jedro

Zoper obdolženca je bila s sklepom uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 2.odst. 212.čl. KZ v zvezi s 25. čl. KZ, nato pa vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 3. v zvezi s 1.odst. 221.čl. KZ. Ker je šlo za isti življenjski primer (historični dogodek), preiskava za kaznivo dejanje velike tatvine pa zoper obdolženca ni bila ustavljena, je ob vložitvi obtožnega predloga kazenski postopek zoper obdolženega že tekel. Ker iz določb 435.čl. ZKP sledi, da mora sodnik po prejemu in preizkusu obtožnega predloga odrediti vročitev obtožnega akta obdolžencu, četudi še ne določi glavne obravnave, enako pa izhaja tudi iz določbe 2.odst. 439.čl. ZKP, je zato odredba sodnika o vročitvi obtožnega akta tisto dejanje, s katerim da sodišče soglasje za začetek postopka in brez katerega se ta ne more začeti.

Po vložitvi obtožnega predloga lahko obdolženec in njegov zagovornik obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je pogoj za odreditev ali podaljšanje pripora, preizkušata oziroma učinkovito izpodbijata le, če sta seznanjena z vloženim obtožnim predlogom in zbranimi podatki spisa. Zaradi tega mora sodišče vročiti obtožni predlog obdolžencu in njegovemu zagovorniku skupaj s sklepom o podaljšanju pripora, čeprav še ni potekel rok za vročitev obtožnega akta iz 1.odst. 273.čl. ZKP, o podaljšanju pripora pa je bilo odločeno pred iztekom navedenega roka.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega P.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi 3. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 9.8.2000 zoper obdolženega P.Š. iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena istega zakona podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 17.8.2000 pritožbo zagovornika obdolženega P.Š. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 2. odstavka 432. člena ZKP, 435. ZKP in 439. člena istega zakona dne 22.8.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sodišče ni moglo podaljšati pripora, ne da bi pred tem obdolžencu vročilo obtožni predlog in vabilo na glavno obravnavo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter odloči, da se obdolženi P.Š. nemudoma izpusti na prostost in da se zoper njega pripor ne podaljša. Vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š., v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obdolženčev zagovornik napačno zatrjuje, da v skrajšanem postopku ni mogoče podaljšati pripora po vložitvi obtožnega predloga, če obdolžencu ni bil vročen obtožni predlog in vabilo za glavno obravnavo. Podaljšanje pripora po vložitvi obtožnega predloga zakon ne pogojuje z uvedbo kazenskega postopka, saj se 1. odstavek 207. člena ZKP uporablja smiselno prav zato, ker v skrajšanem postopku, zaradi vložitve obtoženega predloga, še ni uveden kazenski postopek. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obdolženega P.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zmotno je naziranje obdolženčevega zagovornika, da v času vložitve obtožnega predloga zoper obtoženega P.Š. ni bil uveden kazenski postopek. Preiskovalni sodnik je zoper obdolženca dne 14.6.2000 s sklepom uvedel preiskavo za kaznivo dejanje velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Zoper obdolženca je bil nato vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ, pri čemer gre za isti življenjski primer (historični dogodek). Glede na to, da preiskava za kaznivo dejanje velike tatvine zoper obdolženca ni bila ustavljena, je ob vložitvi obtožnega predloga zoper obdolženega že tekel kazenski postopek.

Tudi sicer je napačno stališče obdolženčevega zagovornika, da začne teči kazenski postopek v skrajšanem postopku z odredbo, s katero sodišče razpiše glavno obravnavo. Stališča teoretikov, na katera se sklicuje vložnik zahteve, so temeljila na določbi 3. odstavka 436. člena ZKP-77. Ta, za razliko od sedaj veljavne določbe 2. odstavka 435. člena ZKP, ni predpisovala, da sodnik po opravljenem preizkusu obtoženega predloga odredi vročitev obtožnega akta obdolžencu (nespremenjeno je ostalo besedilo, da mora takoj razpisati glavno obravnavo). Iz določb 435. člena ZKP sledi, da mora sodnik po prejemu in preizkusu obtožnega predloga odrediti vročitev obtožnega akta obdolžencu, četudi še ne določi glavne obravnave. Po določbi 2. odstavka 439. člena ZKP se obdolžencu z vabilom vred vroči tudi prepis obtožnega predloga, če mu obtožni akt ni bil poslan takoj po preizkusu (2. odstavek 435. člena ZKP). Tudi iz te določbe izhaja, da mora sodnik obtožni akt obdolžencu vročiti takoj po prejemu oziroma po preizkusu in da ga le v primeru, če to ni bilo storjeno prej, vroči obdolžencu šele z vabilom za glavno obravnavo. Odredba sodnika o vročitvi obtožnega akta je zato tisto dejanje, s katerim sodišče kot neodvisna veja oblasti da svoje soglasje k začetku postopka in brez katerega se sodni postopek ne more začeti.

Dolžnost takojšnje vročitve obtožnega predloga obdolžencu in njegovemu zagovorniku, v primeru, da je obdolženec v času, ko sodišče prejme obtožni predlog, v priporu, ne izhaja le iz določb 2. odstavka 435. člena ZKP in 2. odstavka 439. člena istega zakona, marveč tudi iz smiselne uporabe 1. odstavka 273. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP. V 1. odstavku 273. člena ZKP je določeno, da se obtožnica vroči obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja, če je v priporu, pa v 24-ih urah po prejemu. V skrajšanem postopku obdolženec nima pravice do ugovora zoper obtožni predlog, temveč ima pravico do pritožbe zoper odreditev pripora, ki se lahko predlaga v obtožnem predlogu (po 2. odstavku 434. člena ZKP) oziroma zoper podaljšanje pripora po vloženem obtožnem predlogu (3. odstavek 432. člena ZKP v zvezi z 207. členom ZKP). Tako v primeru odreditve kot podaljšanja pripora je nujen pogoj za takšno odločitev obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Po vložitvi obtožnega predloga je tak sum mogoče preizkušati oziroma ga obdolženec in njegova obramba lahko učinkovito izpodbijata le, če sta seznanjena z vloženim obtožnim predlogom in zbranimi podatki spisa. Iz takšne razlage, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi v svoji odločbi opr.št. I Ips 255/99, je razvidno, da mora sodišče obdolžencu v primeru, ko je v priporu, vročiti obtožni predlog v 24-ih urah po prejemu.

Po 2. odstavku 272. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP mora sodišče, če je obdolženec v priporu in v obtožnem aktu ni predlagano, naj se izpusti po uradni dolžnosti, v 3 dneh od prejema obtožnega akta preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Ta rok za preizkus obstoja pripornih razlogov je daljši od roka, v katerem je po 1. odstavku 273. člena ZKP priprtemu obtožencu treba vročiti obtožni akt. S tem da je sodišče po vloženem obtožnem predlogu o priporu odločilo še pred iztekom zakonskega roka za vročitev obtožnega akta priprtemu obdolžencu, ni kršilo navedenih določb kazenskega postopka, bi pa moralo v takem primeru obtožni predlog obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročiti hkrati s sklepom o podaljšanju pripora.

Sodišče prve stopnje je obdolženemu P.Š. vročilo obtožni predlog šele dne 16.8.2000, njegovemu zagovorniku pa 21.8.2000 in tako ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 273. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP. Ta kršitev pa po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Sodišče prve stopnje je v sklepu o podaljšanju pripora podrobno navedlo okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da je podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za podaljšanje pripora za kaznivo dejanje prikrivanja v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ, zaradi katerega je bil vložen obtožni predlog. Na ta način je bila obdolžencu, ne glede na to, da ne njemu ne njegovemu zagovorniku obtožni predlog ni bil pravočasno vročen, omogočena učinkovita obramba v skladu s 25. členom Ustave Republike Slovenije.

Zagovornik obdolženega P.Š. uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Za nobeno od naštetih procesnih situacij v obravnavani zadevi ne gre, saj je za kaznivo dejanje prikrivanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom glede na določilo 19. in 20. člena ZKP upravičeni tožilec državni tožilec. Pri tem kaznivem dejanju oškodovančev predlog za pregon ni potreben, prav tako tudi ne dovoljenje pristojnega državnega organa. V luči povedanega se izkaže, da je zahteva za varstvo zakonitosti, tudi kolikor uveljavlja to procesno kršitev, neutemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega P.Š., niso podane, zato je njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.