Jedro

Če je lovska družina zavrnila sprejem novega člana z obrazložitvijo, da je že član druge lovske družine, pri tem pa postopala v skladu s

4. odstavkom 98. člena ZVGLD, ni ravnala protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi sklep Lovske družine B.., s katerim je bila zavrnjena prošnja tožnika za sprejem v njeno članstvo, tožena stranka pa ga je dolžna sprejeti v skladu z zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da je s tožbo zahtevala, naj jo tožena stranka sprejme v članstvo v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, kar pa že samo po sebi izključuje možnost dvojnega članstva. Nesprejemljivo je stališče izpodbijane sodbe, da bi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku že avtomatično nastopilo stanje dvojnega članstva. Po takšni interpretaciji prestopi članov iz ene v drugo lovsko družino strogo formalno sploh ne bi bili mogoči. To pa zagotovo ni bil zakonodajalčev namen. Ker pravica prehajajanja iz ene lovske družine v drugo ni zakonsko prepovedana, je potrebno upoštevati z Ustavo določeno pravico do svobodnega združevanja. Zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi, s čimer bi bila omogočena tožniku kontinuiteta članstva, saj bi status člana LD B.. pridobil v trenutku izbrisa iz LD S... in plačilom članarine.

Zaradi tako oblikovanega tožbenega zahtevka bi tudi v morebitnem izvršilnem postopku tožnik mogel doseči prisilno izvršitev odločbe, če bi predlogu izvršbe priložil tudi potrdilo o izbrisu in plačal članarino. Če je kontinuiteta članstva prekinjena, to pomeni, da bivši član LD izgubi pravico tudi do posesti in nošenja orožja, ker je ta vezana izključno na članstvo v lovski družini. Takšno stanje bi lahko trajalo vse do odločitve nove lovske družine, nakar bi morala takšna oseba v upravnem postopku znova pridobiti pravico do posesti in nošenja orožja, pred tem pa opraviti tudi psihološke teste, pridobiti novo zdravniško spričevalo ipd. To pa vsekakor ni bil zakonodajalčev namen.

Pritožba ni utemeljena.

V času odločanja letne skupščine tožene stranke glede sprejema tožnika v članstvo LD B.. (29.2.2004) je to področje urejal Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, 25/76, 29/86, Ur. l. RS, št. 29/95 in 98/99, ZVGDL). Ta je glede članstva v lovskih družinah v 1. odstavku 98. člena določal, da vsak občan lahko postane ob enakih pogojih član Lovske družine po predpisih o članstvu v društvih in po splošnih aktih lovske družine, v 4. odstavku citiranega člena pa je vseboval tudi kogentno določilo, da ne sme biti nihče hkrati član dveh lovskih družin. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec že član Lovske družine S.., pri čemer sam navaja, da bi želel le prestopiti v drugo lovsko družino, zato s tožbenim zahtevkom predlaga sprejem v LD B.. pod pogoji, kot jih določajo zakoni in podzakonski predpisi. Vendar pa je naloga sodišča pri obravnavanju sporov glede sprejema ali izključitve iz članstva v pravnih osebah zasebnega prava (LD je namreč organizirana kot društvo) predvsem, da presodi, ali je bila prošnja za sprejem v članstvo utemeljena in ali je bilo toženkino ravnanje s tem, ko je to prošnjo zavrnila, protipravno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je LD članstvo tožnika zavrnilo utemeljeno z obrazložitvijo, da je ta že član druge lovske družine, pri tem pa upoštevala kogentno določilo 4. odstavka 58. člena takrat veljavnega ZVGLD. Res sicer 5. člen Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95 s spremembami in doponitvami) v 1. odstavku določa, da lahko vsak postane član in deluje v društvu pod enakimi pogoji, vendar pa je članstvo mogoče tudi omejiti kot določa Ustava RS v 42. členu z zakonskimi omejitvami. Takšna omejitev je bila očitno vpeljana tudi za sprejem v članstvo v lovsko družino kot organizacijo občanov, ki se prostovoljno združujejo zaradi varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišč ter zaradi drugih z lovstvom povezanih rekreativnih dejavnosti, pri čemer pa jim je poverjeno tudi upravljanje z divjadjo, kar je posebnega družbenega pomena. Pravdni stranki v postopku na prvi stopnji nista predložili notranjih aktov tožene stranke, da bi sodišče lahko presojalo, ali bi bila ta dolžna sprejeti tožnika pogojno. Sam postopek sprejema v članstvo namreč urejajo interni predpisi lovskih družin. Tožnik pa tudi ni izkazal, da bi bili drugi lovci pod enakimi pogoji (torej pogojno) sprejeti v Lovsko družino B... V zvezi s tem je zaslišani starešina tožene stranke izpovedal, da se takega primera prehajanja lovca iz ene lovske družine v toženo stranko ne spominja, bil pa je prehod pred šestimi ali sedmimi leti, ko se je toženi stranki pridružil lovec iz V.., vendar pa je ta pred tem prinesel izpisnico iz prejšnje lovske družine in mnenje te lovske družine o njegovem prejšnjem delu v lovski družini. Šele nato je bil vpisan v članstvo. Sicer pa se tudi tožnik v pritožbi ne sklicuje, da bi bila odklonitev sprejema v članstvo v nasprotju z zakonom ali notranjimi akti Lovske družine B.. oziroma, da bi bil kdo drug v to lovsko družino sprejet v času, ko bi bil še član druge lovske družine, temveč le, da mu ni omogočena kontinuiteta članstva, zaradi česar je oviran tudi pri uresničevanju pravice do svobodnega združevanja. Kot pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo, se tožnik lahko priključi članstvu v Lovski družini le pod pogoji, kot jih določa zakon in splošni akti LD, pri čemer pa je po takrat veljavni zakonodaji lahko izbral le eno lovsko družino.

Zaradi takšne zakonske omejitve svobode do združevanja tudi odločitev lovske družine o zavrnitvi prošnje za vstop v članstvo ni bila protipravna, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sicer pa je dne 20.5.2004 pričel veljati Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLOV-1, Ur. l. RS, št. 16/2004), v katerem ni več vsebovane omejitve članstva v smislu določila 4. odstavka 58. člena ZVGDL (so pa dodane druge omejitve glede lovne površine na člana lovske družine, 65. člen ZDLOV1), tako da bo tožnik lahko ponovno zaprosil za članstvo v toženi stranki.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso bili podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora sodišče ob preizkusu paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.

l. RS, št. 36/04, ZPP).