Jedro

Pritožbeno izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub zahtevi obrambe po zaslišanju domnevno neposredne priče, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar pa ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 64489/2023 z dne 20. 12. 2023 obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega A. A. pa za kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je obdolženemu B. B. izreklo kazen tri mesece zapora, obdolženemu A. A. pa na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanega C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženega A. A. obremenilo za povrnitev stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom naknadno ter za plačilo sodne takse v znesku 80,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženega B. B. plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona oprostilo, pri čemer pa mora skladno s prvim odstavkom 94. člena ZKP povrniti krivdno povzročene stroške v znesku 57,20 EUR.

2.Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s pritožbo zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve procesnih pravil (pravilno: zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka) in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da kazenski postopek zoper obdolženega A. A. ustavi z oprostilno sodbo ali pa postopek vrne v ponovno sojenje s pravično izvedbo pred drugim sodečim sodnikom.

3.Pregled zadeve in preizkus pritožbenih poudarkov pokaže, da je pritožba zagovornika obdolženega A. A. utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je skladno določbi 387. člena ZKP, ki omogoča status beneficium cohaesionis (t.i. privilegij pridruženja) treba v celoti razveljaviti tudi po uradni dolžnosti, saj so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženega A. A., v korist tudi obdolženemu B. B., ki prvostopenjske sodbe pritožbeno sicer ne izpodbija.

4.V ospredje pritožbene graje so postavljeni zapleti med obdolženim A. A. in oškodovanim C. C., ki je tudi eden od zavezancev za preživljanje po sporni pogodbi o dosmrtnem preživljanju, za odpoved katere si odkrito prizadevata zakonca. Zagovornik obdolženega A. A., pojasnjuje, da je do inkriminiranega dogajanja prišlo zgolj in zaradi poskusa nedovoljenega vstopanja oškodovanca v njegovo stanovanjsko hišo, kar prepoznava kot poskus kršitve nedotakljivosti stanovanja. Tozadevno izpostavlja prepoved prihajanja oškodovanca na kmetijo obdolženega. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ta aspekt popolnoma zanemari, čeravno priložene listine dokazujejo nasprotno, in četudi je oškodovanec želel vstopiti v stanovanjsko hišo obdolženega A. A. kljub prepovedi in pisnemu obvestilu, da na kmetiji ni zaželen. K temu pritožbeno poudari, da je oškodovani na ta način želel na silo vzpostavljati in prikazovati svoje izvajanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katero jim je obdolženi A. A. odpovedal in med drugim tudi izrecno ni želel enkrat tedenskega prinašanja malice njemu in njegovi ženi, saj je to bilo edino, kar je oškodovani imel za pokazati od izvrševanja pogodbe, ko drugega dejansko niso v njegovi družini počeli. V povzetem zagovornik obdolženega A. A. prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje ignoriralo dokazni predlog po zaslišanju obdolženčeve žene Č. Č., ki je bila v času inkriminiranega dogajanja v hiši in je dogajanje opazovala skozi okno ter po zatrjevanju pritožbe slišala dialog in bi posledično vedela izpovedati tudi o časovnem dogajanju poteka spora.

5.Pritožbeno izpostavljeni očitek, da prvostopenjsko sodišče kljub zahtevi obrambe po zaslišanju domnevno neposredne priče, ki je v danem primeru očitno ključen dokaz, tega ni storilo, se iz gledišča postopkovne pravičnosti pokaže kot tehten in utemeljen. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov resda samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar pa ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve. Posamezni dokazni predlog sme namreč zavrniti le tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, lahko pa je podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov. Pri tem je na obrambi breme, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, medtem ko se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženega in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

6.Prvostopenjsko sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Pri tem mora biti obrazložitev zavrnitve posameznega dokaznega predloga notranje skladna in logično vzdržna, čemur pa v danem primeru glede na ponujeno neprepričljivo obrazložitev v točki 4 izpodbijane sodbe ni bilo zadoščeno. Posplošeno pojasnilo, da dokaznemu predlogu ni bilo ugodeno iz razloga presoje sodišča prve stopnje, da njegova izvedba v smeri razbremenitve obdolženega A. A. ne bi bila uspešna, namreč nedopustno prejudicira meritorni izid. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 11. 2023 jasno, določno in nedvoumno izhaja, da je zagovornik obdolženega A. A. dokazni predlog po zaslišanju Č. Č. iz vidika materialne relevantnosti za kasnejšo meritorno odločitev ustrezno konkretiziral. Potrebo po zaslišanju žene drugo obdolženega je razumno in s tehtnim razlogovanjem vezal na preveritev verodostojnosti zagovora njenega moža ter njene domnevno neposredne zaznave (sploh glede inkriminiranega kontakta obdolženega A. A. in oškodovanega C. C.), katerih obstoj je posredno utemeljeval tudi s poudarkom šibkega zdravstvenega stanja, posledično čemur je podal predlog, da se priča zasliši na njenem domu.

7.Vsaka odločitev v kazenskem postopku mora temeljiti na skrbni presoji vseh dokazov, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah ter biti tako obrazložena, da je onstran vsakega razumnega dvoma. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o ključnih vprašanjih v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja predmetne kazenske zadeve brez pomislekov kot točno sprejelo izpoved priče D. D., ki je na naslov zakoncev inkriminiranega dne prišla v spremstvu oškodovanega C. C. in tam za razliko od Č. Č. ne biva, pritožbeno sodišče pogreša razumne in prepričljive razloge za preskopo in nezadostno obrazloženo odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do izvedbe pritožbeno zatrjevano merodajnega personalnega dokaza, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, in hkrati odraža nedopustno kršitev pravice obdolženega A. A. do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe), prav tako pa je lahko izpoved odklonjene priče odločilna za presojo vzdržnosti inkriminiranih očitkov, ki po obtožnem predlogu z dne 23. 3. 2022 bremenijo prvo obdolženega B. B.

-------------------------------

1Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 203/2010 z dne 21. 10. 2010.

2Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 203/2010 z dne 21. 10. 2010.

3Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 203/2010 z dne 21. 10. 2010.

8.Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ima za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje izpostavljene poudarke pritožbenega sodišča skrbno premotrilo. Prav tako bo posebno pozornost namenilo vsebini preostalega pritožbenega izvajanja zagovornika obdolženega A. A., s katerim jedrnato uveljavlja še pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi narave ugotovljene kršitve se namreč pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi navedbami ni moglo ukvarjati. Po izvedenem postopku dokazovanja bo po celoviti oceni vseh izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ter skrbni vsestranski razjasnitvi merodajnih okoliščin v zadevi ponovno odločilo in za sprejeto odločitev ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča.

9.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

-------------------------------

1Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34956/2017 z dne 9. 7. 2020.

2Enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017.

3Povzeto po Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 47.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 364, 364/6, 364/7, 371, 371/2, 387