16. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 16. oktobra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 4/2000 z dne 20. 6. 2000 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1548/97 z dne 7. 10. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je bil zaposlen v poslovni enoti Hrvaškega podjetja V. iz U. Podjetje je januarja 1992 ukinilo poslovne enote v Sloveniji in vsa delovna mesta v teh enotah, pritožnik pa je prejel sklep o takojšnjem prenehanju delovnega razmerja. Zoper sklep se je pritožil in zahteval upoštevanje slovenskih predpisov glede trajno presežnih delavcev: 6-mesečni odpovedni rok in odpravnino. Delodajalec o pritožbi ni odločil, zato je pritožnik enak zahtevek uveljavljal pri takratnem sodišču združenega dela. Decembra 1991 je V. U. v Sloveniji ustanovila tudi novo družbo:

T.-Š., d.o.o., Ž. Pritožnik je v sodnem postopku s pripravljalno vlogo z dne 16.6.1997 spremenil svoj prvotni zahtevek. Kot prvotoženo stranko sicer še vedno navaja podjetje V. U. Toda zahtevek je v celoti vložen le zoper drugotoženo stranko T.-Š. in to bistveno širše kot prvotno: zahteval je priznanje delovnega razmerja za ves čas od 1. 3. 1992 dalje z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo.

2.Delovno sodišče v Mariboru je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo, ker ni pasivno legitimirana, ugotovilo pa je, da pritožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo 29. 2. 1992, temveč traja do izteka šestmesečnega odpovednega roka, ki prične teči z dnem izdaje sodbe (30. 6. 1997). Ker zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper drugotoženo stranko ni bilo pritožbe (tudi s strani pritožnika ne), je sodba v tem delu postala pravnomočna. Višje delovno sodišče je ob obravnavi pritožbe tožene stranke štelo, da pritožnik s subjektivno spremembo tožbe ni umaknil prvotnega zahtevka (postavljenega v predlogu za sodno varstvo), zato bi moralo prvostopno sodišče odločiti o njem. Ker je odločilo preko tega zahtevka, je prvostopno odločbo spremenilo tako, da je ugodilo prvotnemu zahtevku zoper prvotoženo stranko: da mu je delovno razmerje prenehalo z iztekom 6-mesečnega odpovednega roka in ne takoj (torej 29. 8. 1992 in ne 29. 2. 1992), ter o nadomestilu plače in odpravnini.

3.Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je napačno pravno stališče pritožbenega sodišča o tem, da bi moral pritožnik zahtevek zoper prvotoženo stranko izrecno umakniti. S subjektivno spremembo tožbe zahtevka zoper prvotoženo stranko namreč ni bilo več. Taka ugotovitev posledično pomeni, da je tudi pritožbeno sodišče prekoračilo oziroma odločilo izven okvira tožbenega zahtevka. Ker pa bi bila odločitev, ki izhaja iz take ugotovitve (ustrezna sprememba drugostopne sodbe), v škodo pritožniku (ki je edini vložil revizijo), je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi utemeljuje domnevne kršitve Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), torej kršitve procesnega in materialnega prava, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi, ki jim je bilo zagotovljeno ustrezno zakonito urejanje njihovih pravic v enakih ali podobnih postopkih. Posledično naj bi mu bila kršena pravica do svobode dela (49. člen Ustave) in do socialne varnosti (50. člen Ustave).

5.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana revizijska sodba, nasprotovalo kakšni od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnik ne izkaže.

6.Ustava v 22. členu, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te določbe izhaja, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v njeni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pritožnik zgolj pavšalno trdi, da naj bi sodišča v njegovem primeru odločila drugače, kot sicer odločajo v enakih ali podobnih postopkih. Z ničimer pa ne izkaže (in v tem smislu niti ne zatrjuje), da bi sodišča drugače odločala o vprašanjih, ki so bila v njegovem primeru bistvena: da v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). O zahtevku, kot ga je postavil pritožnik, je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru - zahtevek je bil zavrnjen. Z drugostopno sodbo je bilo odločeno o zahtevku, ki ga ni bilo več. Zato je pritožnik dejansko dobil nekaj, kar ni (več) zahteval in od tistega, od katerega ni (več) zahteval. Zaradi prepovedi reformatie in peius pa revizijsko sodišče take odločitve ni moglo spremeniti.

7.Ker za zatrjevano kršitev enakosti pred zakonom očitno ne gre, posledično pa tudi ne za kršitev svobode dela in pravice do socialne varnosti, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan