Jedro

Tožeča stranka, ki se je na pretrganje zastaranja sklicevala, bi morala v okviru trditvene in dokazne ponuditi dejanje predpostavke za njegovo utemeljitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter podredni zahtevek na plačilo zneska 10.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper gornjo sodbo tožnika uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz razloga, ker se ni opredelilo do vseh izpovedb in pisnih dokumentov, in ker ni jasno, zakaj tožnikovih dokazov ni upoštevalo. Ker iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja dokazna ocena sodišča, se izkaže, da pritožbena trditev o pomanjkanju teh razlogov ni pravilna. Ob odsotnosti izrecnega, bolj konkretiziranega ter obrazloženega uveljavljanja procesnih napak, je moč na gornji pritožbeni očitek odgovoriti le v obsegu preizkusa, katerega pritožbeno sodišče opravi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in sicer, da v sodbi ni kakšnih takšnih napak, ki bi objektivno onemogočale njen preizkus.

6. V predmetni zadevi tožnik zahteva izpolnitev preostanka obveznosti iz pogodbe, sklenjene dne 22. 12. 1965. Toženec podal ugovor zastaranja terjatve z utemeljitvijo, da ga tožnik vse do leta 2017 ni pozval na izpolnitev. Tožnik je navedel, da prihajalo do pretrganja zastaranja ″večkrat z ustnimi obljubami″ ter ″pisno s pozivi z dne 10. 2. 2017 in 15. 3. 2017″.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki na dne 22. 12. 1965 sklenili pogodbo ter da je leta 1970 tožnik na podlagi gornje pogodbe prejel nepremičnino v velikosti 4285 m².

8. Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da je bilo zaradi delne izpolnitve zastaranje pretrgano ter da je zato upoštevaje desetletni zastaralni rok materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev zastarala leta 1975, napačen (drugi odstavek 31. člena Zakona o zastaranju terjatev1 - v nadaljevanju ZZT). Zaradi tega zmotnega zaključka pa ni napačna tudi izpodbijana odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč še zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je prišlo do pretrganja zastaranja. Pritožba sicer to ugotovitev izpodbija z navedbami, da sta pravdni stranki izpovedali, da je prišlo do obljube v letu 1980 (ob izdelavi stopnic) ter da iz izpovedb strank in prič izhaja, da so bili določeni dogodki še v letu 1990. Vendar s temi navedbami pritožba pravilnosti napadene ugotovitve ne more izpodbiti. Sprva zato, ker konkretnega časa, ko naj bi prišlo do pretrganja zastaranja zaradi danih toženčevih izjav, niti ni zatrjevala, izpovedbe pa ne morejo nadomestiti trditev (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Nadalje pa tudi zato, ker je sodišče prve stopnje povsem prepričljivo ocenilo, da konkretnega časa, ko naj bi bile obljube podane, niti tožnik niti ostale priče niso znale opisati. Ob pravilni uporabi materialnega prava (31. člen ZZT) se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo ugovoru zastaranja in zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je pravica terjati izpolnitev obveznosti zastarala najkasneje v letu 1980. 9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

1 Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54.