Jedro

O soposesti je mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno. Ni namreč nujno, da vsak soposestniki izvršujejo posest na nepremičnini enako pogosto in enako intenzivno.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

-v I. točki izreka: tožencema prepovedalo nadaljnje motenje posesti tožnikov (premeščanje zapaha, odstranjevanje ali nameščanje ključavnice na vratih v ograji atrija na zemljišču ID znak parcela 0000 1936/97, nepovabljen vstop in zadrževanje v atriju ter parkiranje vozila ali nameščanje drugih premičnih stvari pred vrati atrija na zunanji strani),

-v II . točki izreka: zavrnilo tožbeni zahtevek glede prepovedi plezanja čez ograjo ter odlaganja stvari v atriju,

-v III. točki izreka: postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja, in sicer zaradi delnega umika tožbe.

2.Toženca sta zoper odločitev v I. točki izreka sklepa vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma podredno, naj se sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj se tožnikoma naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

Pritožnika sodišču prve stopnje iz več razlogov očitata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Menita, da je zaključek sodišča glede izključne posesti tožnikov arbitraren in sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz sklepa ne izhaja, v čem naj bi toženca ovirala oziroma spreminjala dotedanji način izvrševanja soposesti. Sama sprememba višine zapaha in namestitev nove ključavnice, katere ključ je bil nesporno izročen tudi tožnikoma, ne more predstavljati motenja dotedanje soposesti, saj tožnikov v ničemer ne ovira pri souporabi atrija. Poleg tega sta tožnika tista, ki sta na silo spremenila posestno stanje in motila dotakratno mirno soposest tožencev, zato jima sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva (drugi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Glede vsega tega je sklep brez razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi sklepa so tudi v nasprotju sami s seboj in z izrekom, saj sodišče v 14. točki obrazložitve ugotavlja soposest pravdnih strank.

Relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče 1) ni izvedlo predlaganega ogleda atrija v zvezi s stanjem letev na vratih ograje in ker 2) dejstva, da toženca nista imeli soposesti atrija, ni ugotovilo s standardom prepričanja, temveč z veliko verjetnostjo, kar ni zadosten dokazni standard v pravdnem postopku.

Sodišče se ni opredelilo do vseh okoliščin oz. pojasnil tožencev (npr. glede tega, da sta tožnika na silo spremenila posestno stanje ter glede kota pogleda na ograjo). Prav tako ni opravilo celovite dokazne ocene. Navedbe glede hude demence tožnikove prve žene, ki so bile podane šele v tožnikovi izpovedbi, so neresnične in nedokazane. Dokazi v prid tožencev obstajajo, vendar se sodišče do vseh ni vsebinsko opredeljevalo (npr. do skladnih izpovedb tožencev in njunih otrok glede zapaha, obstoja ključa in zaklepanja vrtnih vrat le izjemoma; do SMS sporočila prve tožnice pod B30). Tožnika sta med postopkom spreminjala svoje navedbe v bistvenem delu, vendar se sodišče do njune (ne)verodostojnosti ni opredelilo. Nekritično je tudi sledilo izpovedbi priče A. A., ki niti ni opazil, da nekaj časa vstop v atrij ni bil mogoč. Napačno je presodilo fotografije z dne 31. 8. 2022 in prič ni vprašalo, zakaj niso raje uporabljale svoje terase kot atrij.

Sodišče je zmotno ugotovilo, 1) da je prvi toženec 31. 8. 2022 odstranil zunanje letve ograje na vratih atrija in iz tega zmotno izpeljalo, da 2) ni bilo soglasja tožnikov za prestavitev zapaha. Poleg tega je zmotno presodilo, 3) da atrij ni bil v skupni uporabi pravdnih strank ter 4) da so bila vrata atrija 31. 8. 2022 zaklenjena s ključavnico, katere ključ je bil shranjen le pri tožnikih. Vztrajata pri svojih navedbah o tem, da so letve na vratih ograje postavljene zamaknjeno in da jih onadva nikoli nista odstranjevala; tožnika tega posega v tožbi sploh nista navedla, temveč sta si ga izmislila med postopkom. Atrij so pravdne stranke vseskozi uporabljale kot skupen in ga imele v soposesti, prestavitev zapaha pa je bila izvedena s strinjanjem tožnikov. Vrata atrija se, razen ob daljših odsotnostih, niso zaklepala do 28. 8. 2022, ko sta tožnika na silo spremenila posestno stanje z namestitvijo ključavnice. To se je zgodilo po njuni samovoljni izvedbi gradbenih del v atriju (iz zelenice sta naredila tlakovano betonsko površino), in sicer po pozivu tožencev, naj vzpostavita prejšnje stanje.

Pojasnjujeta, da je terasa velika zgolj 9 m², da je uporaba atrija v določene namene prijetnejša in da pot do njega za toženca ni precejšnja. Izpostavljata, da je možen dostop do atrija zanju le skozi vrtna vrata. Glede parkiranja poudarjata, da je šlo zgolj za enkratno kratkotrajno parkiranje na cesti, ki je javno dobro. V tem delu ni izkazan ekonomski in posledično pravni interes tožnikov, zato bi bilo treba tožbo v tem delu zavreči.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotujeta pritožbenim navedbam. Predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev njunih stroškov odgovora na pritožbo tožencema.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnika tožencema očitata protipravno motenje njune izključne posesti atrija, ki naj bi se zgodilo 31. 8., 2. 9. in 4. 9. 2022.

Pravdne stranke, ki jih povezuje sorodstveno razmerje,

živijo v dvostanovanjski vrstni hiši (tožnika v spodnjem, toženca v zgornjem stanovanju), na kateri je vzpostavljena etažna lastnina, ni pa med njimi dogovora glede uporabe splošnih skupnih delov zemljišča okrog hiše, med katere sodi atrij. Dostop do atrija je možen iz stanovanja tožnikov in skozi vrtna vrata v ograji atrija. Kot ključna za odločitev v tem sporu so se pokazala naslednja sporna vprašanja: 1) ali sta toženca pred zatrjevanim motenjem imela soposest na atriju (skupaj s tožnikoma), 2) ali sta tožnika 28. 8. 2022 spremenila način uporabe vrat na ograji atrija (ali je bil atrij do tedaj (praviloma) zaklenjen in koliko ključev je obstajalo), 3) katera očitana motilna dejanja so se dejansko zgodila, ter 4) ali je bilo tožencema očitano motenje samovoljno in protipravno (ali sta se tožnika strinjala s prestavitvijo zapaha ter ali je šlo za dovoljeno samopomoč tožencev ob predhodnem odvzemu (so)posesti s strani tožnikov - drugi odstavek 33. člena SPZ).

6.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, ker je zaključilo, da sta tožnika upravičena do zahtevanega posestnega varstva glede večine očitanih motilnih dejanj. Izpodbijana odločitev temelji na naslednjih ugotovitvah: - da sta bila tožnika pred motenjem posestnika atrija,

-da obstaja velika verjetnost, da na atriju ni bilo soposesti,

-da je v tej pravdi nepomembno, ali imata toženca pravico do uporabe in s tem dostopa v atrij, - da so bila vrata v ograji atrija do motilnega dejanja vseskozi zaklenjena z notranje strani (že najmanj 20 let),

-da je obstajal le en ključ atrija, ki je bil shranjen pri drugem tožniku,

-da se tožencema 2. 9. 2022 ni zlomil ključ, ker ga sploh nista imela,

-da se tožnika s prestavitvijo zapaha nikoli nista strinjala, ter

-da je bilo motenje izvršeno tudi pri uporabi dostopa na cesto - to je s parkiranjem tik ob vrtnih vratih atrija.

7.Toženca v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je izpodbijana odločitev obremenjena z več kršitvami.

8.Kot prvemu je treba pritrditi pritožbenemu očitku, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb tožencev, zaradi česar v sklepu manjkajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih (absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženca sta se med postopkom branila z več ugovori

in v podkrepitev svojih navedb predlagala izvedbo več dokazov, česar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo. Ni se opredelilo do vseh njunih navedb in dokazov, temveč je (večkrat povsem nekritično) sledilo navedbam in dokazom, ki sta jih podala tožnika.

9.Do zaključka, da so bila vrata v ograji atrija vse do motilnega dejanja vseskozi zaklenjena z notranje strani, je tako sodišče prišlo zgolj na podlagi presoje dokazov, ki sta jih predlagala tožnika (to je izpovedbe drugega tožnika, da je bil primoran zaklepati vrata atrija že zaradi demence svoje prve žene, ter izpovedbe prve tožnice in priče B. A., ki sta to izpovedbo potrdila). Ob tem pritožnika pravilno opozarjata, da je drugi tožnik navedbe o demenci svoje prve žene podal šele v svoji izpovedbi (tega kot razlog zaklepanja v vlogah sploh ni zatrjeval!), ter da so nasprotni dokazi tožencev glede (ne)zaklepanja vrat in (ne)obstoja več ključev atrija ostali neovrednoteni (izpovedbi obeh tožencev in njunih treh otrok, SMS sporočilo pod B30). Prav tako se sodišče ni opredelilo do vseh navedb tožencev glede vseh očitanih motilnih dejanj,

glede razlogov zanje in glede ozadja spora. Vsa ta pojasnila niso bila brez izjeme nerelevantna, kot je sodišče zmotno zaključilo v 7. točki obrazložitve sklepa. V zvezi s tem gre zlasti izpostaviti navedbe tožencev: 1) da je bil zapah na vratih atrija 31. 8. 2022 prestavljen višje in zaklenjen z isto ključavnico, ter 2) da sta 2. 9. 2022 toženca po zamenjavi ključavnice z novo izročila ključ od nove ključavnice tožnikoma, ter 3) kakšna so bila ravnanja tožnikov po 4. 9. 2022 oziroma kakšno je stanje po zadnjih tožencema očitanih motilnih dejanjih. Toženca tudi upravičeno izpostavljata, da sodišče ni ovrednotilo dejstva, da sta tožnika med postopkom spreminjala svoj opis motilnih dejanj (npr. opustila sta prvotno navedbo glede plezanja tožencev čez ograjo 31. 8. 2022 ter šele naknadno (na drugem izvedenem naroku) navedla, da sta toženca omenjenega dne odstranila zunanje deske (letve) na vratih ograje atrija).

10.Pritožnika imata nadalje prav, ko opozarjata, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju (ne)obstoja soposesti pravdnih strank ni uporabilo ustreznega dokaznega standarda. Da soposest ni izkazana, je zaključilo zgolj na podlagi velike verjetnosti (13. točka obrazložitve sklepa), kar ni zadosten dokazni standard v pravdnem postopku. To dejstvo bi moralo biti ugotovljeno s stopnjo prepričanja. Na poti do te ugotovitve pa bi moralo sodišče ustrezno ovrednotiti nesporno dejstvo, da toženca (za razliko od tožnikov) nimata neposrednega vstopa v atrij iz svojega stanovanja,

ter upoštevati, da je o soposesti mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno. Ni namreč nujno, da vsi soposestniki izvršujejo posest na nepremičnini enako pogosto in enako intenzivno.

11.Zaradi opisanih kršitev je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno nepopolno. Zaključek sodišča, da ravnanja tožencev iz I. točke izreka sklepa predstavljajo protipravno motenje, je zato prenagljen in morebiti celo napačen.

12.Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb in dokazov tožencev ter v razlogih sklepa manjkajo prepričljivi razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ocenjuje namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine primera sámo ne more odpraviti navedenih postopkovnih kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odprava teh kršitev na prvi stopnji je nujna za zagotovitev pravice strank do učinkovitega sodnega varstva, saj je izostala celovita in nepristranska dokazna ocena (v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne more opraviti kot prvo. S tem bosta tudi spoštovani pravici obeh strank do izjave in do pritožbe, obenem pa zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj drugi odstavek 354. člena ZPP). V predmetni zadevi gre sicer za spor zaradi motenja posesti, kar narekuje hitro postopanje sodišča (425. člen ZPP), vendar pa so okoliščine tega primera specifične

in tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo postopek pred sodiščem prve stopnje lahko izveden hitreje. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo dokazni postopek in se bo moralo le celovito vsebinsko opredeliti do vseh navedb in dokazov obeh pravdnih strank, medtem ko bi pritožbeno sodišče moralo ponoviti cel do sedaj izvedeni dokazni postopek (zaslišati 4 stranke in 4 priče), kar bi bilo neekonomično, pa tudi postopek bi podaljšalo.

13.Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se do ostalih uveljavljanih pritožbenih očitkov ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Ob ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje upošteva pravočasne navedbe obeh pravdnih strank in v tej luči ovrednoti vse izvedene dokaze. V obrazložitvi novega sklepa naj najprej presodi utemeljenost navedb tožencev glede njunega izvrševanja soposesti na atriju v zadnjem obdobju pred 28. 8. 2022, ko naj bi tožnika samovoljno spremenila dotedanji način uporabe vrat na ograji atrija. V okviru še odprtega dela tožbenega zahtevka in pravočasne trditvene podlage naj ugotovi, katera očitana motilna dejanja so se dejansko zgodila, kakšna so bila ravnanja strank pred in po izvedbi teh dejanj ter kakšno je stanje glede posesti atrija in dostopa do njega skozi vrtna vrata ob zaključku glavne obravnave. V tem okviru naj presodi, ali gre dejansko za motenje, ki si zasluži pravno varstvo, ali zgolj za nezaželena dejanja, ki niso imela praktičnega pomena oziroma so le neznatno ovirala izvrševanje (so)posesti tožnikov

(kot trdita toženca).

Če se bo izkazalo kot potrebno, naj sodišče prve stopnje presodi tudi, ali je bilo motenje samovoljno in protipravno (ali sta se tožnika strinjala s prestavitvijo zapaha ter ali je šlo za dovoljeno samopomoč tožencev ob predhodnem odvzemu (so)posesti s strani tožnikov). Pri presoji zatrjevanih ravnanj strank naj sodišče zavzame nekoliko širši pogled in v določeni meri upošteva tudi zatrjevane motive za njihova ravnanja oziroma sámo ozadje spora, ovrednoti pa naj tudi (ne)doslednost njihovih navedb med postopkom.

15.Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ter tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33, 33/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.