Jedro

Sklepi tožene stranke o napredovanju tožnice niso nezakoniti, ker ravnatelj na ocenjevalnih listih ni obrazložil ocen tistih zaposlenih delavcev pri toženi stranki, ki so izjemno napredovali. Ravnatelj ima možnost, da v sodnem postopku razloži, zakaj posameznemu delavcu dodatnih funkcionalnih znanj ni priznal ter zakaj so določeni delavci pri toženi stranki napredovali, drugi pa ne. V kolikor je njegova ocena objektivna in sprejeta v skladu s pravilnikom, je šteti, da so bili delavci pravilno ocenjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke S. P. za:

1. razveljavitev odločbe ravnatelja tožene stranke Srednje ekonomske in trgovske šole A. o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega s št. 112/97 z dne 17.3.1997 in sklep sveta tožene stranke št. 177/97 z dne 5.5.1997, 2. da je ravnatelj tožene stranke dolžan izdati tožeči stranki novo odločbo o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega skladno s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede ter Kolektivno pogodbo za področje vzgoje in izobraževanja v RS s tem, da tožnico razporedi v V. plačilni razred z ustreznim količnikom 6.867 od 1.3.1997 dalje, 3. da je tožena stranka dolžna za čas od 1.3.1997 dalje izplačati tožeči stranki razlike med izplačano neto plačo in neto plačo, ki bi jo tožnica prejela, v kolikor bi bila pravilno razporejena v V. plačilni razred, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska razlike neto plače do plačila in davke po najnižji prispevni stopnji, 4. da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve dalje do plačila.

V točki II. izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka, ki jih je sodišče odmerilo na 215.419,00 SIT, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov. V pritožbi navaja, da ravnatelj tožene stranke pred sprejemom svoje odločitve ni spoštoval določila 19. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS, ki med drugim natančno določa postopek v zvezi z razvrščanjem v višje plačilne razrede. Za uvajanje novih načinov ugotavljanja delovne uspešnosti, razvrščanje oziroma napredovanje v višje plačilne razrede in določanje plač in drugih prejemkov na tej podlagi, je po citiranem členu kolektivne pogodbe potrebno zahtevati predhodno mnenje sindikata, pri čemer reprezentativni sindikati oblikujejo predhodno mnenje na podlagi večinskega stališča zaposlenih delavcev in to na nivoju konkretnega zavoda. Ta v kolektivni pogodbi dejavnosti predviden postopek pa je tožena stranka kršila. Nadalje navaja, da je sodišče pri odločanju o sporni zadevi štelo, da je odločitev ravnatelja tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dodatnih funkcionalnih znanj, pravilna. Pri tem pa je sodišče popolnoma ignoriralo dejstvo, da ravnatelj tožene stranke pri ugotavljanju, ali posamezni delavec izpolnjuje sporni pogoj, sploh ni imel izdelanih nobenih kriterijev. Tudi ne drži povsem trditev sodišča, da se ravnatelj tožene stranke ni želel opredeliti glede usposabljanj in seminarjev preostalih delavcev, ki so izjemno napredovali. Najprej je treba poudariti, da ravnatelj, kljub jasni določbi pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (2. odst. 26. člen pravilnika), svojih odločitev v zvezi z izjemnim napredovanjem sploh ni pisno utemeljil, temveč je pustil obrazce št. 2 tudi pri tistih delavcev, ki so izjemno napredovali, prazne. Šele naknadno je tožena stranka predložila sodišču nek primerjalni prikaz izobraževanj in usposabljanj za omenjene delavce. Ta prikaz pa v nobenem primeru ne more nadomestiti pisne utemeljitve razlogov, ki dokazujejo, da nekdo izpolnjuje pogoj za izjemno napredovanje in sicer za vsak pogoj posebej. Navedeno privede do zaključka, da je ravnatelj tožene stranke, kot edini in selektivni pogoj za izjemno napredovanje, upošteval ustrezno izobrazbo. S tem pa je bila tožnici avtomatično vzeta možnost izjemnega napredovanja (tudi za naprej) in hkrati kršena temeljna ustavna pravica enakosti pred zakonom. Tožnica opozarja, da je ves čas postopka zatrjevala, da je glede dodatnih funkcionalnih znanj vsaj v enaki meri ali celo v večji meri izpolnjevala navedeni pogoj, kot delavci tožene stranke, ki so izjemno napredovali. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede v prehodnih določbah (34. člen) izrecno določa, da lahko izjemno napredujejo tudi tisti delavci, ki ob prvi razporeditvi v plačilne razrede niso imeli zahtevane stopnje strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katerega so bili razporejeni. To pa pomeni, da je ravnatelj tožene stranke tožnico neutemeljeno izločil iz kroga tistih, ki bi lahko izjemno napredovali. Tožnica nadalje navaja, da bi moral ravnatelj sodišču poleg ustnega pojasnila, zakaj so posamezni delavci pri toženi stranki izjemno napredovali, pisno utemeljiti razloge za izjemno napredovanje posameznih delavcev. Dokazno breme v tem primeru sloni na toženi stranki, ki ni z ničemer izkazala, da bi preostali delavci, ki so izjemno napredovali, v večji meri izpolnjevali pogoje za napredovanje kot tožnica. Sodišče prve stopnje je brez pojasnila upoštevalo zgolj dopis Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 25.9.2001, ki ga je na zadnji obravnavi predložila tožena stranka. Zakaj ni upoštevala dopisa istega ministrstva z dne 24.9.2001, podpisanega s strani državne podsekretarke, ki ga je predložila tožnica, pa sodišče ni pojasnilo. Nesporno pa iz navedenega dopisa ministrstva z dne 24.9.2001 izhaja, da je bila izobrazba tožnice ustrezna za poučevanje v dopisu navedenih vsebin, ob dodatni usposobljenosti z računalnikom. Obseg te usposobljenosti ob prvem napredovanju v plačilne razrede ni bil določen in še danes ni določen za učitelje strojepisja. Naknadni dopis ministrstva, ki ga je predložila tožena stranka in je podpisan s strani neznane osebe, pa je zavajajoč, oziroma se ne nanaša na učitelje strojepisja, pač pa na učitelje s končanim programom za pridobitev visokošolske (univerzitetne) izobrazbe. Tožnica še pripominja, da pogojev za napredovanje pri prvem napredovanju na delovnem mestu, torej tudi pogoja dodatnih funkcionalnih znanj, ni bilo potrebno dokazovati s pisnimi dokazili (25. člen citiranega pravilnika). Pisna dokazila je namreč pri prvi razporeditvi nadomestila pisna ocena izpolnjevanja pogojev (skupaj z razlogi), ki jo je podal ravnatelj, ki pa je v konkretnem primeru ni bilo. Zato bi moralo sodišče tožnici priznati vsa tista dodatna znanja, ki jih je dejansko izvajalo v praksi in jih ravnatelj ni prerekal, to pa je znanje italijanskega jezika ter izvajanje pouka v zvezi s tem, kakor tudi dodatni tečaj iz računalništva (najmanj trije), ki so se izvajali na šoli in niso bili pogoj za razporeditev na delovno mesto.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prerekala je pritožbenim razlogom tožeče stranke ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo in nadaljnje stroške. V odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka v postopek pritegnila sindikat šole in je s tem le-temu dala možnost njegovega vplivanja na razporeditve. V zvezi s trditvami tožeče stranke pa tožena stranka navaja, da tožnica glede pogoja dodatnih funkcionalnih znanj italijanščine sploh ne bi smela uporabljati, ker ni profesorica tega jezika in to tudi ni v skladu z učnim načrtom. Zaradi navedenega je njena odločitev v zvezi z uporabo italijanskega jezika samovoljna in se ne more šteti kot dodatno usposobljenost v okviru 10. člena pravilnika. Nadalje navaja, da opustitev utemeljitve izjemnega napredovanja na obrazcu št. 2 za delavce, ki so izjemno napredovali, ne dokazuje, da je ravnatelj kot edini pogoj za izjemno napredovanje upošteval ustrezno izobrazbo. Kakor je že navajal na zaslišanju, je upošteval konkretna funkcionalna znanja delavcev in sicer tista, ki so presegala zahteve na konkretnem delovnem mestu. Nadalje tožena stranka navaja, da tožnica ni izpolnjevala dodatnih funkcionalnih znanj, ker je znanja, s katerimi dokazuje izpolnjevanje tega pogoja, nujno potrebovala, da je lahko sploh ostala na delu pri toženi stranki. Tožnica še vedno ne izpolnjuje pogoja za dela na kateremkoli delovnem mestu učitelja pri toženi stranki. S tem, ko je obiskovala tečaja, na katera se sklicuje, se je šele usposobila, da je lahko praktično izvajala del dela v okviru delovnega mesta učitelja. Poleg tega je potrebno pri tem upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica oba tečaja, ki jih uveljavlja kot dokaz, uporabila že pri svojem napredovanju v naziv. V zvezi s pojasnili "izobrazbeni pogoj" Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 24.9.2001 in 25.9.2001 je potrebno poudariti, da si obe pojasnili nista v nasprotju, pač pa pojasnilo z dne 25.9.2001 le dodatno pojasnjuje splošno navedbo v predhodnem pojasnilu. V konkretnem primeru je bilo namreč pravno pomembno ugotoviti, kaj so dodatno pridobljena znanja uporabe urejevalnikov besedil z računalnikom oziroma, kako se ta znanja dokazujejo. Pri tem ni pomembno, katera oseba je podpisala dodatno pojasnilo z dne 25.9.2001, saj je na njem žig pristojnega ministrstva in tudi logotip naslova. V kolikor tožnica dvomi v verodostojnost dokumentov, bi morala sprožiti drug postopek. Dodatno pojasnilo je v konkretnem primeru podpisala gospa A. T., ki je tudi pooblaščena za nadomeščanje državne podsekretarke v času njene odsotnosti. Tudi dokaz tožnice - razpis dopolnilnega izobraževanja za pouk informatike in računalništva ne more biti dokaz, da je tožnica izpolnjevala pogoj dodatna funkcionalna znanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa glede bistvenih kršitev določb postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbami tožnice v pritožbi, da je tožena stranka kršila določbo 19. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPDVI - Ur.l. RS št. 52/94 in naslednje KPDVI), ker naj ne bi zahtevala predhodnega mnenja sindikata. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila sindikalna zaupnica pri toženi stranki D. B. predhodno ustno seznanjena z odločitvami ravnatelja o razporeditvi delavcev v plačilne razrede. Sama pa je bila preko območnega sindikata seznanjena tudi s sprejemanjem pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter v osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil sindikat predhodno obveščen, kot to določa 19. člen KPDVI, zato je bilo zagotovljeno sodelovanje sindikata v skladu s citirano določbo KPDVI. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v sodbi opr.št. VIII Ips 95/2002 z dne 18.2.2003 zavzelo stališče, da določbe 19. člena KPDVI (zahteva po predhodnem mnenju reprezentativnih sindikatov o "razvrščanju oziroma napredovanju v višje plačilne razrede in določanju plač in drugih prejemkov na tej podlagi) ni mogoče razlagati kot obveznosti delodajalca, da zahteva mnenje reprezentativnega sindikata o vsaki posamični odločitvi (in to tudi ne glede na to, ali je delavec sploh član sindikata). Vrhovno sodišče RS je upoštevalo, da je določba 19. člena KPDVI umeščena med določbe, ki po vsebini urejajo sodelovanje delavcev pri upravljanju zavoda. Revizijsko sodišče se ni spuščalo v presojo ustreznosti oziroma pravilnosti take ureditve, ki daje sindikatu pristojnosti v zvezi s kolektivnim uresničevanjem te pravice in ki se po Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur.l. RS št. 42/93) uresničuje preko sveta delavcev ali delavskega zaupnika, zbora delavcev ali predstavnikov delavcev v organih družbe, ne pa preko sindikata (7. člen ter 110. člen v zvezi s 3. odst. 1. člena ZSDU). Določbo je mogoče razumeti le v okvirih pristojnosti delavskih predstavnikov pri upravljanju zavoda. ZSDU tako npr. zahteva celo soglasje sveta delavcev o predlogu odločitev v zvezi s kriteriji za napredovanje delavcev (5. alinea 1. odst. 95. člena ZSDU). V tem delu pa je zakonska ureditev za javne zavode drugačna. Pogoj za napredovanje delavcev v javnih zavodih določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in lokalnih skupnostih (Ur.l. RS št. 18/94 in naslednji - ZRPJZ: 14. člen), podrobnejšo ureditev pa prepušča pravilnikom. Pravilnik za javne zavode s področja šolstva je izdal pristojni resorni minister, ki je bil po izrecni določbi 6. odst. 14. člena ZRPJZ dolžan pred njegovo izdajo pridobiti mnenje reprezentativnih sindikatov. Kršitev določbe 19. člena KPDVI torej ni podana.

V zvezi z izpolnjevanjem kriterija dodatnih funkcionalnih znanj, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica takšnih dodatnih funkcionalnih znanj ni imela. V zvezi z znanjem italijanščine, ki jo izpostavlja tožnica, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica glede tega pogoja ni predložila nobenega dokazila oziroma ustreznega potrdila o znanju italijanskega jezika. Res je sicer, da Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur.l. RS št. 41/94, 49/95 in 66/96 - pravilnik) v 25. členu določa, da se izpolnjevanje pogojev ob prvi razporeditvi v plačilni razred ne ugotavlja na način, predpisan v 2. poglavju pravilnika, in da se izpolnjevanje pogojev ne dokazuje s pisnimi dokazi. Vendar pa je tožena stranka oziroma ravnatelj tožene stranke opozoril, da tožnica pri svojem delu italijanščine sploh ne bi smela uporabljati, ker ni profesorica italijanskega jezika in to tudi ni bilo predvideno v učnem načrtu. Znanje italijanščine, na katero se tožnica sklicuje, torej ni mogla biti podlaga za določitev pogoja dodatnega funkcionalnega znanja. Prav tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pridobljeno znanje na tečajih računalništva, s katerimi se je tožnica seznanila z osnovami operacijskega sistema MS DOS ter glede uporabe urejevalnika besedil, ne more predstavljati dodatnih funkcionalnih znanj, saj so ta znanja dejansko nujno potrebna za poučevanje strojepisja oziroma za poučevanje predmeta poslovna informatika.

Neutemeljena je tudi navedba tožnice, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo le na dopis Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z dne 25.9.2001, ni pa upoštevalo dopisa istega ministrstva z dne 24.9.2001, ki ga je podpisala državna podsekretarka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obeh dopisov izhaja, da mora imeti učitelj za poučevanje predmeta poslovna informatika dodatno pridobljeno znanje uporabe urejevalnikov besedil za računalnik. Vendar iz dopisa z dne 24.9.2001, ki naj bi bil za tožnico ugodnejši (in ga sodišče prve stopnje ni navedlo v obrazložitvi), ne izhaja, da bi dodatno pridobljeno znanje urejevalnika besedil predstavljalo dodatna funkcionalna znanja v smislu določb pravilnika, temveč gre za pogoj, da učitelj z višješolsko izobrazbo sploh lahko poučuje predmet poslovna informatika.

Ravnatelj sicer ni obrazložil ocen tistih zaposlenih delavcev pri toženi stranki, ki so izjemno napredovali, vendar pa sodišče šteje, da samo zaradi tega sklepi tožene stranke o napredovanju tožnice niso nezakoniti. Ravnatelj je v dokaznem postopku obrazložil, zakaj tožnici dodatnih funkcionalnih znanj ni priznal, te razloge pa tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Po izvedenem dokaznem postopku je izkazano, da je ravnateljeva ocena objektivna in sprejeta v skladu s pravilnikom, zato tudi ni mogoče pritrditi navedbam tožnice, da je ravnatelj tožene stranke kot edini selektivni pogoj upošteval ustrezno izobrazbo, zaradi česar naj bi bila tožnici avtomatično odvzeta možnost izjemnega napredovanja in hkrati kršena temeljna ustavna pravica enakosti pred zakonom.

Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (358. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. in 166. člen ZPP), prav tako je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bil nujno potreben in ni prispeval k večji razjasnitvi stvari.