Jedro

Ker je povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v relevantnem obdobju presegal določen premoženjski cenzus za celotni in za delni odpis, je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnica pogojev za odpis davčnega dolga po 37. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ne izpolnjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ (v ponovljenem postopku) tožničino vlogo za odpis davčnega dolga zavrnil, dovolil pa ji je obročno plačilo dolga in sicer iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v šestih obrokih, pristojbin za gozdne ceste v dveh obrokih in plačila stroškov v treh obrokih. V svoji obrazložitvi se sklicuje na določbe 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in na določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik), na katere je oprl svojo odločitev. Ugotovil je, da tožnica živi v skupnem gospodinjstvu z možem A.A. in da oba prejemata pokojnino, tožnica v mesečni višini 363,73 EUR, njen mož pa v mesečni višini 489,45 EUR. Nista lastnika vrednostnih papirjev, je pa tožnica solastnica nepremičnega premoženja v k.o. … (njiva, sadovnjak, vinograd, travnik, pašnik, gozd, stavbišče). Organ tako ugotavlja, da sta imela tožnica in njen mož skupaj 853,80 EUR dohodkov mesečno, kar znaša povprečno 426,29 EUR dohodka mesečno na družinskega člana. To pa presega višino osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po zakonu, ki ureja socialno varstvo, znaša 260 EUR za celotni odpis oziroma 390 EUR za delni odpis. Zato je bilo treba vlogo tožnice za odpis dolga že iz tega razloga zavrniti. Ker se tožnica v svoji vlogi sklicuje tudi na slabo zdravstveno stanje in v zvezi s tem navaja, da je invalidka I. kategorije, organ navaja, da lahko, v skladu z 38. člena Pravilnika, odpiše oziroma dovoli odlog plačila ali obročno plačilo davka v izjemnih primerih, to je v primerih naravnih in drugih nesreč, smrti davčnega zavezanca ali družinskih članov, daljše bolezni oziroma poškodbe davčnega zavezanca ali družinskih članov in invalidnosti, ne glede na merila določena v 36. in 37. členu tega Pravilnika, vendar le v primerih, ko je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom okoliščin iz prvega odstavka tega člena, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Izvršljivost in s tem plačilo davka je nastopilo v letu 2011 in 2012 in ne največ v treh mesecih pred nastankom teh okoliščin. Zato je bilo treba vlogo tožnice za odpis dolga zavrniti tudi iz tega razloga. Pač pa je bilo, glede na dejstvo, da dohodek na družinskega člana ne presega dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo (520 EUR) in ki je določen kot kriterij za odlog ali obročno plačilo dolga, tožničini vlogi ugoditi tako, da se ji odobri plačilo dolga v obrokih, kot izhaja iz izreka te odločbe. Za čas, ko je davčnemu zavezancu odloženo oziroma dovoljeno obročno plačilo dolga, se za odloženi znesek oz. neplačane davke zaračunajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe o odlogu oziroma obročnem plačilu.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji na podlagi podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti, ugotovljeno, da mesečni dohodek na družinskega člana znaša 426,29 EUR EUR, kar presega cenzus za celotni odpis (260,00 EUR) in delni odpis (390,00 EUR) davčnega dolga. Poleg tega je tožnica tudi solastnica nepremičnega premoženja v k.o. …, čemur tožnica ne ugovarja. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje tožnice in njenega moža pa je zaključek organa prve stopnje, da pogoji za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga niso izpolnjeni, pravilen. Ker pa dohodek na družinskega člana ne presega limita za odlog oziroma obročno plačilo dolga, ki je ob oddaji vloge znašal 520,00 EUR in upoštevaje višino dolga (157,34 EUR + zamudne obresti), je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnici omogočil plačilo davka na obroke.

Tožnica v tožbi navaja, da se ji godi krivica glede terjatev odmere plačila na različnih področjih in se celo izvaja izvršba oziroma rubež na njeno skromno pokojnino. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navedbe tožene stranke prereka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožničino prošnjo za odpis davčnega dolga zavrnil, omogočil pa ji je plačilo davčnih obveznosti v obrokih.

Odpis in obročno plačevanje davka ureja Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2) v določbah 101. člena. Po določbah navedenega člena lahko davčni organ dovoli odpis ali delni odpis (ali odlog plačila davka) za čas do dveh let oziroma dovoli obročno plačilo davka največ v 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis ali delni odpis davka in obročno plačilo davka pa ureja Pravilnik v svojem 37. in 36. členu. Po določbah 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo 1,5 kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno-varstvene prejemke oziroma lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po določbah 36. člena Pravilnika pa davčni organ lahko dovoli odlog ali obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih in podzakonskih določb je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov iz tožničine vloge in uradnih podatkov pravilno ugotovil, da je povprečni mesečni dohodek tožnice in njenega moža v obdobju 6-ih mesecev pred vložitvijo prošnje znašal 426,29 EUR, upoštevajoč pri tem višino pokojnine tožnice in višino pokojnine njenega moža. Na podlagi tako ugotovljene višine povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana je tudi pravilno ugotovil, da je mesečni dohodek na družinskega člana presegal višino osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je po zakonu, ki ureja socialno varstvo, od 1. 1. 2013 znašal 261,56 EUR (in ne 260 EUR, kot je navedeno v izpodbijani odločbi) in da je presegal 1,5 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po istem zakonu, torej 392,34 EUR (in ne 390 EUR, kot je navedeno v izpodbijani odločbi). Ker je torej povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v navedenem obdobju presegal v Pravilniku določen premoženjski cenzus za celotni in za delni odpis, je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnica pogojev za odpis davčnega dolga po 37. členu Pravilnika ne izpolnjuje. Poleg tega je pravilno ugotovil, da tožnica tudi pogojev za odpis davčnega dolga po 38. člena Pravilnika ne izpolnjuje. Prav tako je pravilno ugotovil, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ni presegal dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka (pravilno 523,12 EUR in ne 520 EUR), zaradi česar je pravilno uporabil določbo 36. člena Pravilnika in tožnici utemeljeno dovolil plačilo dolga v obrokih. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.