14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Erwin Morocutti, Republika Avstrija, ki ga zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2014 z dne 25. 2. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 109/2015 z dne 8. 7. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi pritožnikove zahteve za denacionalizacijo premoženja zasebnega podjetja Tovarna umetnih brusov Franc Swaty, ki je bilo lastnikom tega podjetja podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – Odlok AVNOJ). Pritrdilo je odločitvi upravnih organov, da v obravnavani zadevi skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, ker so imeli lastniki podržavljenega podjetja za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino že na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP), ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi). Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je sodišče odločitev oprlo na stališče, po katerem za presojo, da je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča že, da je imel v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Ker po mnenju sodišča pravno podlago za odškodovanje v smislu navedene določbe ZDen pomenijo tudi FIP in izvedbeni predpisi, je sodišče oceno, da so imeli nekdanji lastniki podržavljenega podjetja na podlagi teh pravnih aktov pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, oprlo na ugotovitev, da so spadali v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Po mnenju sodišča namreč upravni organi niso dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, niti, ali je odškodnino na njihovi podlagi dejansko prejel, prav tako pa niso vezani na potrdila avstrijskih državnih organov o tem, ali je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od tuje države.

2.Pritožnikovo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom zavrglo, ker pritožnik ni izkazal uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po oceni revizijskega sodišča namreč pritožnik s sklicevanjem na cenitev, iz katere naj bi bila razvidna vrednost podržavljenega premoženja, ni izkazal izpolnjenosti uveljavljanega vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, z navedbami v reviziji pa ni izpolnil niti trditvenega in dokaznega bremena glede natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja in zatrjevanih zelo hudih posledic, ki naj bi mu nastale zaradi izpodbijanih upravnih odločb.

3.Pritožnik izpodbija obe sodni odločbi. Navaja, da niti sam niti drugi lastniki podržavljenega podjetja po določbah FIP niso imeli možnosti prejeti odškodnine za podržavljeno premoženje, saj naj pogodba tega ne bi omogočala. Upravnemu sodišču očita, da mu je z neupoštevanjem v postopku predloženih potrdil Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da lastniki podržavljenega podjetja za podržavljeno premoženje niso dobili odškodnine od Republike Avstrije niti je niso imeli pravice dobiti, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker naj bi ga sodišče z razlago, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen postavilo v neenak položaj v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen taka upravičenja priznava, naj bi mu kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnik Upravnemu sodišču očita tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – Prvi protokol k EKČP), saj naj bi mu z izpodbijano odločitvijo neupravičeno odreklo status denacionalizacijskega upravičenca in s tem vrnitev podržavljenega premoženja. Pritožnik navaja še, da je znesek vrednosti spora, ki ga je navedel v reviziji, povzel iz cenitve izvedenskega poročila, ki je bilo pripravljeno na podlagi sklepov upravnega organa prve stopnje. Vrhovnemu sodišču očita, da je pri presoji izpolnjenosti vrednostnega pogoja za dovoljenost revizij ravnalo "v nasprotju z razlogi" in da "verjetno oseba, ki je reševala zadevo, spisa sploh ni pregledala", sodišče pa naj svoje odločitve ne bi prepričljivo in zakonito obrazložilo.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/1962).

Republika Avstrija je na podlagi FIP sprejela Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

12. 12. 2017

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Erwina Morocutti, Republika Avstrija, ki ga zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 12. decembra 2017

odločil:

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 143/2014 z dne 25. 2. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi pritožnikove zahteve za denacionalizacijo premoženja zasebnega podjetja Tovarna umetnih brusov Franc Swaty, ki je bilo podržavljeno med drugim tudi pritožnikovemu pravnemu predniku kot enemu od lastnikov tega podjetja. Pritrdilo je odločitvi upravnih organov, da v obravnavani zadevi skladno z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, ker so imeli nekdanji lastniki podržavljenega podjetja (med drugim tudi pritožnikov pravni prednik) za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP), ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi). Sklicujoč se na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, je sodišče odločitev oprlo na stališče, po katerem za presojo, da je imel razlaščenec pravico dobiti odškodnino od tuje države v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, zadošča že, da je imel v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Zato po mnenju sodišča upravni organi niso dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle posameznemu razlaščencu po tujih predpisih. Ker po mnenju sodišča pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen pomenijo tudi FIP in izvedbeni predpisi, je oceno, da je pritožnikov pravni prednik na podlagi teh pravnih aktov imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, oprlo na ugotovitev, da je spadal v krog oseb, ki so bile v prilogah FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Pritožnikovo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča je Vrhovno sodišče s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

B.Pritožnik v ustavni pritožbi, s katero izpodbija obe sodni odločbi, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Ne strinja se s presojo, da FIP ureja odškodnino za podržavljeno premoženje ter da so imeli na njeni podlagi nekdanji lastniki podržavljenega podjetja pravico dobiti odškodnino v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zatrjuje, da jim ta pogodba pridobitev take odškodnine ni omogočala. Pritožnik Upravnemu sodišču med drugim očita, da ga je z razlago, na kateri je utemeljilo izpodbijano sodbo, glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen postavilo v neenak položaj v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen taka upravičenja priznava. Zato naj bi mu kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pritožnik je ustavno pritožbo dopolnil z vlogo, ki jo je vložil 17. 3. 2016.

C.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-703/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotnega udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.

Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožnikove očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

5.Dopolnitve ustavne pritožbe z dne 17. 3. 2016 senat Ustavnega sodišča ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).

6.Pritožnik med drugim izpodbija stališče Upravnega sodišča, po katerem za izključitev njegovega pravnega prednika iz denacionalizacije zadošča že, da je spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da je izpolnjeval pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, pritožnik zatrjuje, da ga je Upravno sodišče s tako razlago postavilo v neenak položaj glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi mu kršilo pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[3]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-297/02 z dne 27. 1. 2004.