Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2. izreka spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka ... je dolžna plačati tožeči stranki ..., znesek v višini 13.557,35 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi: od zneska nepremoženjske škode: od zneska 2.000.000,00 SIT od 6.9.2005 do 17.10.2005; od zneska 4.769.756,20 SIT od 6.9.2005 do 31.12.2006; od zneska 19.903,84 EUR od 1.1.2007 do 10.10.2007; od zneska 12.809,84 EUR od 11.10.2007 dalje do plačila ter od zneska premoženjske škode: od zneska 34.904,50 SIT od 15.5.2005 do 31.12.2006, od zneska 145,66 EUR od 1.1.2007 dalje, do plačila od zneska 36.892,40 SIT od 15.6.2005 do 31.12.2006, od zneska 153,95 EUR od 1.1.2007 dalje, do plačila od zneska 37.975,30 EUR od 15.7.2005 do 31.12.2006, od zneska 158,47 EUR od 1.1.2007 dalje, do plačila od zneska 30.359,40 SIT od 15.8.2005 do 31.12.2006, od zneska 126,68 EUR od 1.1.2007 dalje, do plačila od zneska 40.487,06 SIT od 15.9.2005 do 31.12.2006, od zneska 168,95 EUR od 1.1.2007 dalje, do plačila v roku 15 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, da ne bo izvršbe."

2. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 301,85 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 20.722,55 EUR iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, da ne bo izvršbe. Večji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila tako tožeča stranka (zoper zavrnilni del) kot tožena stranka (zoper obsodilni del v 2. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), tožeča stranka pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V obeh pritožbah je predlagana sprememba oziroma podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev v ponovno sojenje.

Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da so bile v sodni praksi primerljive poškodbe že obravnavane in so se odškodnine gibale med 13 in 14 povprečnih plač, v konkretni zadevi pa je sodišče prisodilo cca. 41 povprečnih plač. Tožena stranka meni, da je z izplačilom akontacije in nato nespornega dela poravnala celotno škodo (14 plač x cca. 900 EUR povprečne plače bi predstavljalo 12.600 EUR). Navedeno pomeni, da je prisojena odškodnina bistveno previsoka, zato tožena stranka predlaga zavrnitev celotnega še prisojenega dela. Tožena stranka, ob povzemanju ugotovitev izvedenca, priznava tožeči stranki, da je trpela bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, vendar le-te niso takšne, da bi opravičevale odškodnino v tako visokem znesku. Glede nevrotskih motenj izpostavlja, da je jasno, da jih je tožnik imel že pred škodnim dogodkom, zato je predhodne poškodbe treba upoštevati tudi v smislu soprispevka, ker vzročna zveza ni v celoti podana. Tožena stranka posebej izpostavlja, da je ugotovitev sodišča, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel podobnih simptomov, protispisna, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Glede prisojene odškodnine za strah tožena stranka prav tako meni, da je previsoka in poudarja, da je tožnik sam izpovedal, da se prvih 15 minut po nezgodi in same nezgode ne spominja. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni jasno ločilo med primarnim in sekundarnim strahom, zato se sodbe ne da preizkusiti, ker nima razlogov o tem, kaj vse je sodišče upoštevalo pri odmeri strahu. Tožena stranka opozarja še na navedbo tožnika, da se je strah pri njemu pojavil šele 3 mesece po nezgodi v zvezi z nevrotsko motnjo, sicer pa ne. Ob ponavljanju ugotovitev izvedenca glede ugotovljene zmanjšane življenjske aktivnosti tožena stranka ocenjuje, da je tudi odškodnina iz tega naslova povsem pretirana. Glede odločitve o stroških postopka pa tožena stranka zgolj opozarja, da jo bo treba spremeniti, če bo tožena stranka uspela s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila, je pa vložila svojo pritožbo. V svoji pritožbi sodišču prve stopnje očita predvsem nepravilno uporabo določil 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) in, ob ponavljanju ugotovitev sodišča prve stopnje glede obsega in intenzitete poškodb ter ob sklicevanju na izvedensko mnenje in svojo izpovedbo pred sodiščem prve stopnje, izpostavlja, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti znaša 14.605,24 EUR in ne 12.460,00 EUR, za strah 5.007,51 EUR in ne 1.780,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 29.210,49 EUR in ne prisojenih 22.550,00 EUR. Tožeča stranka prav tako izrecno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno v celoti zavrnilo njen odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ter da ji gre iz tega naslova 2.000,00 EUR odškodnine. Dejstvo, da se brazgotina ob levi zgornji veki vidi zgolj pri pogovorni bližini, namreč ne pomeni, da skaženost sploh ni prisotna, sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tožeča stranka zaradi posledic nezgode šepa.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa v celoti neutemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je bil tožnik 30.3.2005 poškodovan kot pešec v prometni nesreči, ko ga je na prehodu za pešce zbil osebni avto, tožena stranka pa odgovarja kot zavarovateljica osebnega avtomobila, s katerim je bila povzročena prometna nezgoda. Tožnik (kot izhaja iz spisa je bil ob nezgodi star 31 let) je sicer ob nezgodi utrpel poškodbo glave z razpočno rano ob levi obrvi ter impaktiran in minimalno dislociran zlom vratu leve stegnenice (Garden II), ki je bil zdravljen konzervativno. Ob primerjavi z desno stranjo se vidi za nekaj stopinj spremenjen nagib vratu in neravno medialno stran glavice kolka. Med strankama temelj odškodninske odgovornosti toženke ni bil sporen, sporno pa je bilo, ali je vsa škoda posledica prometne nesreče, ter kakšna odškodnina pripada tožniku za nastalo škodo. Predmet pritožbenega preizkusa je zato predvsem pravilnost določitve višine nepremoženjske škode za tožečo stranko, in sicer za pretekle in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah, saj tožeča stranka v pritožbi zahteva višjo odškodnino, kot ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa zahteva odmero odškodnine v nižjem znesku.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 179. členu OZ. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek člena 179 OZ) ter pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek člena 179 OZ). Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Ker obe stranki izpodbijata pravilnost določitve višine za posamezne postavke nepremoženjske škode, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju ob obravnavanju posamezne postavke odgovorilo na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank hkrati, in sicer tako glede same določitve višine kot tudi glede očitanih bistvenih kršitev postopka ter nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem: ? tožnik je imel nekaj ur hude telesne bolečine, tri dni trajne srednje hude telesne bolečine, dva tedna trajne lahke telesne bolečine z občasnimi obdobji srednje hudih telesnih bolečin; ? občasne lahke in redko srednje hude bolečine so se pojavljale še dva do tri mesece v vse večjih razmikih; ? tožnik je bil 5 mesecev nezmožen za delo (3 mesece uporabljal dve bergli, nato 1 mesec 1 berglo); ? še vedno se pojavljajo občasne lahke telesne bolečine v levem kolku pri večjih obremenitvah, ki se bodo pojavljale tudi v bodoče; ? tožniku so morali oskrbovati rano, odstraniti krvne strdke, bil je podvržen več preiskavam in pregledom (CT možganov, EEG, nevrolog, slikanje levega kolka), prejemal je zdravila ter bil na fizikalni terapiji zaradi razgibavanja kolka; ? skupaj je bil hospitaliziran 8 dni (od 30.3. do 4.4.2005 in 14 ter 15.4.2005); ? pri tožniku se je zaradi nesreče razvila prehodna nevrotska motnja (slabost, omotica, razbijanje srca, mravljinčenje telesa).

Upoštevajoč zgoraj navedena dejstva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo pravično odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem in za pretrpljene ter bodoče telesne bolečine v višini 12.460 EUR, ki ne odstopa od sodne prakse oziroma odmere odškodnine v primerljivih zadevah. Poleg višine je tožena stranka v svoji pritožbi izpodbijala še ugotovljeno dejansko stanje glede pomena nevrotskih motenj pri tožniku in v zvezi s tem očitala sodišču prve stopnje, da je protispisno ugotovilo, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel podobnih simptomov. Prehodne nevrotske motnje so bile zgolj eden od elementov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 17.9.2008 sama zapisala, da vzročni zvezi med prometno nezgodo in nevrotskimi motnjami ne ugovarja več, zato v pritožbenem postopku ne more uspeti s trditvami, da vzročna zveza ni v celoti podana. Sicer pa je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je bila tožencu že pred nezgodo, in sicer 1.6.2003, zavedena diagnoza nevroza, vendar je hkrati izpostavilo, da (kasneje) do škodnega dogodka ni bilo podobnih simptomov in da brez škodnega dogodka ne bi prišlo do take reakcije (str. 5 izpodbijane sodbe). Za svoje ugotovitve glede prehodne nevrotske motnje in obstoj vzročne zveze s škodnim dogodkom pa je imelo sodišče prve stopnje vso potrebno podlago v izvedeniškem mnenju dr. med. A. K. (glej: Izvedeniško mnenje z dne 5.8.2008, str. 9). Slednji je v svojem mnenju res izpostavil, da je za razvoj nevroze potrebna določena osebnostna strukturiranost, vendar pa je v pravni teoriji, ki ji novejša sodna praksa sledi, zavzeto stališče, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je škoda ali njen del posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (npr. prejšnje bolezni ali posebnih fizičnih oziroma duševnih lastnosti). Na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti, in tudi ne na podlagi katerekoli druge sodobne uveljavljene doktrine, neposlovne odškodninske odgovornosti ni mogoče niti izključiti niti omejiti zaradi neobičajnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca (glej: Komentar dr. Nine Plavšak k 131. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 707 in 711, prim. tudi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3849/2008 z dne 25.2.2009).

O odškodnini za strah Iz ugotovitev sodišče prve stopnje in iz preverljivega izvedenskega mnenja, na katerega se sodišče prve stopnje izrecno opira ter ga pretežno povzema, izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva glede odmere odškodnine za pretrpljeni strah: ? tožnik je ob nezgodi utrpel srednje hud kratkotrajni strah in je sam dogodek nekaj dni v večji meri vplival na njegovo duševno ravnovesje; ? v povezavi z zdravljenjem je izvedenec ocenil, da je bil prisoten srednje hud strah tri tedne, ki je nato izzveneval, strah lažje intenzitete pa je vztrajal še tri do štiri mesece, dokler ni bilo jasno, da je zlom zarasel in da ni zapletov.

Upoštevajoč navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za strah v višini 1.780 EUR, ki ne odstopa od sodne prakse oziroma odmere pravične odškodnine v primerljivih zadevah. Navedbe tožene stranke, da tožniku ne gre odškodnina za strah, ker je izpovedal, da se prvih 15 min po nezgodi in same nezgode ne spominja, niso utemeljene. Drži, da se tožnik prvih petnajst minut ni spominjal, vendar pa njegova izpovedba o nadaljnjih dogodkih na kraju nesreče, ko se je prebudil iz nezavesti (šok, vlitje krvi iz arkade, močne bolečine) potrjuje zgoraj navedene ugotovitve o intenzivnosti strahu. Prav tako se je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 17.9.2008 sama strinjala s podanim izvedeniškim mnenjem, ki je bilo izdelano po zaslišanju tožnika. To, da je bilo izvedeniško mnenje izdelano po zaslišanju tožnika, pomeni, da je bil izvedenec v celoti seznanjen s tožnikovo izpovedbo glede 15 min nezavesti, kar pa ni bistveno vplivalo na njegovo oceno o stopnji intenzivnosti strahu, ki jo je kot verodostojno očitno sprejelo sodišče prve stopnje in jo kot tako ocenjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 17.9.2008 prav tako izrecno strinjala z zgoraj navedenimi ugotovitvami izvedenca glede tožnikovega strahu za izzid zdravljenja. Slednjih sodišče prve stopnje res ni v celoti povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, vendar, glede na to, da v tem delu izvedensko mnenje ni bilo sporno, in da je sodišče prve stopnje že takoj na začetku obrazložitve glede obsega škode navedlo, da se je pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode oprlo na preverljivo izvedensko mnenje, ki ga je tudi sicer pretežno povzelo, to ne pomeni bistvene kršitve. Iz konteksta njegove izpovedbe in ugotovitev sodišča prve stopnje pa je povsem jasno, da je imel tožnik v mislih nevrotsko motnjo, ko se je laično izrazil, da se je strah pri njemu pojavil šele 3 mesece po nezgodi.

O odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti Tožnik meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, vendar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da težko opazna brazgotina ob levi zgornji veki, ki ne moti obrazne mimike, objektivno ne more povzročiti tako intenzivnih duševnih bolečin, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova. Neutemeljene so tudi tožnikove pritožbene navedbe, da mu gre odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker šepa. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je tudi tožnik v celoti sprejel (glej: pripravljalno vlogo z dne 16.9.2008), jasno izhaja, da ne šepa (glej: Izvedeniško mnenje z dne 5.8.2008, str. 5).

O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva glede duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti: ? tožnik ni več popolnoma normalno obremenilno sposoben; ? trajno bo oviran v manjši meri pri hoji na dolge razdalje, pri hoji po neravnem terenu, pri vzpenjanju po stopnicah ali lestvah; ? v manjši meri je zavrta gibljivost pri kolku.

Niti tožena niti tožeča stranka ne izpodbijata zgoraj navedenega oziroma ugotovljenega dejanskega stanja glede zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ne opravičuje denarne odškodnine v višini 22.550 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v konkretni zadevi znaša 15.384,8 EUR (prim. z dosojeno odškodnino za duševne bolečine za ZŽA v primerljivih zadevah, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče RS, opr. št. II Ips 716/2007 in II Ips 633/2003). Pritožba tožene stranke je torej delno utemeljena, in sicer za 7165,2 EUR.

Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče, zaradi napačne uporabe materialnega prava in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znesek prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi ZŽA zmanjšalo za 7.165,2 EUR. Posledično je bilo potrebno spremeniti odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo že izvedena delna plačila s strani tožene stranke, tako kot sodišče prve stopnje (glej izpodbijano sodbo na str. 6).

Kot izhaja iz obrazložitve zgoraj (in spodaj glede stroškov postopka na prvi stopnji), je bila pritožba tožene stranke v preostalem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo. Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa je pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo tudi pritožbo tožnika (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ker je tožnik zmagal v pravdi z malo več kot polovico svojega utesnjenega zahtevka. Po spremembi znaša uspeh tožnika glede na utesnjeni zahtevek 36% (13.557,35 EUR/37.469,43 EUR), zato je pritožbeno sodišče na novo odmerilo stroške za obe stranki, da bi preverilo, če je pritožba tožene stranke glede stroškov postopka utemeljena. Stroški v nadaljevanju so odmerjeni po priglašenih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško Tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju OT). Sodišče je tožeči stranki priznalo 5345 točk od priglašenih 9802 točk. Priznalo ni priglašenih stroškov za konferenco s stranko in pregled listin, ker je to vključeno v drugih postavkah, poleg tega ni priznalo priglašenih stroškov za predpravdne "pripravljalne" vloge z dne 7.6.2006, 14.6.2005 in 29.6.2006, ker jih ocenjuje kot nepotrebne in prav tako ne priglašene urnine v višini 150 točk za narok 19.9.2008, ki je trajal 10 minut. Predpravdne "pripravljalne" vloge z dne 6.9.2005, 3.10.2005 in 20.10.2005 je ovrednotilo vsako s 50 točkami po tretji točki tar. št. 39 OT (obrazložen dopis), vlogo z dne 5.4.2006 pa z 250 točkami po četrti točki tar. št. 38 OT (opomin pred tožbo). S priglašenimi pavšalnimi administrativnimi stroški (3. odstavek 13. člena OT) in 20% DDV to znaša 6477,45 točk po OT oziroma, ob vrednosti 0,459 EUR/točko, 2973,15 EUR. Skupaj s priglašeno kilometrino (82,08 EUR), predujmom za izvedenca (300 EUR EUR) in sodno takso za sodbo (445,69 EUR) pa 3800,92 EUR. Ker je tožeča stranka uspela v 36 %, bi ji šlo torej 1368,33 EUR. Če se toženi stranki prizna vseh priglašenih 2820 točk po OT oziroma, s priglašenimi pavšalnimi administrativnimi stroški in 20% DDV, 3422.2 točk po OT, to, ob vrednosti 0,459 EUR/točko, znaša 1570,8 EUR. Skupaj s priglašenimi stroški za takso za odgovor na tožbo (262,49 EUR) in stroški izvedenca (255,44 EUR) pa 2088,73 EUR. Ker je tožena stranka uspela v 64 % bi ji šlo 1336,78 EUR. Navedeno pomeni, da bi, ob upoštevanju uspeha po višini in po medsebojnem pobotu, morala tožena stranka izplačati tožniku 31,55 EUR in to ne glede na to, da je bila sprememba odločitve sodišča prve stopnje v njeno korist. Pritožba tožnika je odločitev o stroških izpodbijala zgolj v povezavi z morebitnim zvišanjem odškodnine (kjer pa tožnik ni uspel), zato kljub navedenemu izračunu, ki je bil potreben izključno zaradi pritožbe tožene stranke, pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje o stroških ni spreminjalo, saj se tožnik zoper odločitev o stroških sicer ni pritožil. O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.

Glede na to, da je tožena stranka s svojo pritožbo delno uspela, ji mora tožnik povrniti 35% priglašenih pritožbenih stroškov, kolikor znaša uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku (7165,2 EUR/20.722,55 EUR). V skladu s 155. členom ZPP in OT je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 750 točk od priglašenih 800 za pritožbo (tar. št. 21 v povezavi s tar. št. 18 in vrednostjo izpodbijanega dela sodbe, ki znaša 20.722,55 EUR) in 50 točk za poročilo stranki (3. točka tar. št. 39), kar skupaj z 2% administrativnimi stroški in 20% DDV na odvetniške storitve znaša 976 točk po OT oziroma, ob vrednosti 0,459 EUR/točko, 447,98 EUR. Skupaj s priglašenimi sodnimi taksami po odmeri sodišča (414,44 EUR) znašajo celotni pritožbeni stroški tožene stranke torej 862,42 EUR, tožnik pa ji je dolžan povrniti 35% tega zneska oziroma 301,85 EUR. Ker je tožena stranka zahtevala tudi zakonske zamudne obresti v primeru zamude pri plačilu pritožbenih stroškov, ji je pritožbeno sodišče prisodilo tudi te.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika je zajeta v zavrnilnem delu glede njegove pritožbe in je bila sprejeta na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo v celoti propadel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške.