Jedro

Delniška družba določa svoje cilje samostojno. Po oceni pritožbenega sodišča je v Statutu družbe konkretno določen cilj v smeri zapiranja družbe z ambicijo doseganja čim večjega števila (z možnostjo doseganja absolutno - kvalificirane kapitalske večine) notranjega lastništva zaposlenih in bivših zaposlenih delavcev, legitimen in pravno dopusten cilj.

Vinkulacija je torej instrument za zagotovitev cilja, ki je v tem, da se v delniški strukturi družbe zagotavlja in ohranja (v čim večji meri, z možnostjo zagotovitve absolutno - kvalificirane kapitalske večine) struktura notranjih delničarjev, ki so sodelovali pri lastninskem preoblikovanju z uporabo notranjih metod lastninjenja. Več kot očitno pa je, da se ta cilj družbe lahko realizira z omejevanjem prenosljivosti delnic, in sicer v smeri, da se lahko pridobiteljem delnic, ki so izven kroga oseb obstoječih delničarjev in niso zaposleni pri toženi stranki ali z njo povezani družbi, s strani upravnega odbora tožene stranke odreče soglasje za prenos delnic. Če v vlogi pridobitelja delnic nastopa oseba, ki ni obstoječi delničar družbe in ki ni zaposlena v družbi ali z njo povezani osebi, lahko upravni odbor tožene stranke zavrne soglasje za prenos delnic.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki III izreka in se v tem delu tožba zavrže; v točki I, II in IV izreka pa se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeča stranka pa mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 333,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi 111,58 EUR strokov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh izdati tožeči stranki dovoljenje, da od I. K. pridobi 20 rednih delnic tožene stranke z oznako HRDR; v primeru, da tožena stranka v petnajstih dneh tega dovoljenja ne bo izdala, bo sodba nadomestila navedeno dovoljenje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh K. d.d. izdati in izročiti nalog za vpis 20 rednih omenjenih delnic v korist tožeče stranke in ji priznati vse pravice, ki ji gredo iz tega naslova, sicer sodba nadomešča navedeni nalog. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo glede stroškov odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 430,18 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o ugovoru prekluzije in nedovoljeni spremembi tožbe. Opozarja, da je bila tožba nesklepčna, pri čemer tožeča stranka grajane nesklepčnosti ni odpravila. V konkretnem primeru tudi ni šlo za privilegirano spremembo tožbe. V skladu z določbo tretjega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi morala biti nesklepčna tožba zavrnjena. V konkretnem primeru je tožbeni zahtevek za izdajo dovoljenja za prenos delnic zastaral. Tožbeni zahtevek za izdajo in izročitev naloga za prenos delnic je nesklepčen. Konkretna pogodba o prodaji delnic je nična, saj je šlo v konkretnem primeru za oviranje poslovanja tožene stranke kot maščevanje zaradi poskusa prevzema družbe F. d.d. ki sodi v skupino K.. Tožeča stranka ni imela nobenega ekonomskega interesa za naložbo v delnice tožene stranke. Tožeče stranke in prodajalke I. K. pri sklenitvi pogodbe niso vodili ekonomski interesi, pač pa je bil izključni namen pridobitve teh delnic škodovanje toženi stranki. Pogodba ima nedopustno kavzo in je nična. Pogodba o prodaji delnic je neveljavna tudi iz razloga neobstoja predmeta pogodbe. Tožeča stranka se s pogodbo z dne 9.6.2011 o nakupu delnic ni dogovorila za cesijo korporacijskih pravic, temveč je iz vsebine te pogodbe jasno razvidno, da sta pogodbeni stranki sklenili prodajno pogodbo, katere predmet so delnice tožene stranke, ki pa ob sklenitvi pogodbe sploh še niso bile izdane. V konkretnem primeru je bilo tudi kršeno načelo ne bis in idem. Tožena stranka je v svojih vlogah pravočasno navajala in dokazovala, da je njen upravni odbor zavrnil dovoljenje za prenos delnic, ker je ščitil temeljni statutarni cilj tožene stranke, to je zapiranje družbe z doseganjem izključnega notranjega lastništva, ki se ga lahko realizira le tako, da se onemogoči, da delnice pridobijo osebe, ki niso delničarji ali zaposleni. V tej zvezi pritožba opozarja na 2.a člen Statuta. Četudi bi tožeča stranka postala lastnica zgolj ene delnice, bi se s tem onemogočila uporaba 10. člena Statuta, saj bi tožeča stranka v nadaljevanju lahko pridobivala delnice, ker bi pridobila status notranjega delničarja. S tem bi odpadel eden od bistvenih razlogov za odklonitev soglasja za pridobivanje nadaljnjih delnic. Pritožba opozarja na določbo 2. točke 10. člena Statuta ter na določbo 237. člena ZGD-1. Ustavna pravica do zasebne lastnine tako delničarja prodajalca kot tudi pridobitelja kupca ni absolutna. V konkretnem primeru je omejena najmanj z ustavno pravico do zasebne lastnine, do svobode združevanja in do svobode gospodarske pobude.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo odgovarja na vse pritožbene razloge, posebej pa opozarja, da je mandat članom upravnega odbora tožene stranke potekel že prej, preden je ta tričlanski odbor 19.8.2011 ali 30.8.2011 odrekel soglasje za prenos delnic.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi odločilo (točka III izreka), da mora tožena stranka v petnajstih dneh K. d.d. izdati in izročiti nalog za vpis dvajsetih rednih delnic tožene stranke z oznako HRDR (ISIN: SI0021116932) v korist tožeče stranke in ji priznati vse pravice, ki ji gredo iz tega naslova, sicer bo sodba nadomestila navedeni nalog. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v predmetni zadevi (v okviru odločitve o primarnem tožbenem zahtevku) o tem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno (sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Pg 362/2013 z dne 23.12.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cpg 75/2016 z dne 5.5.2016), kar pomeni, da je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da sta določbi 9. in 10. člena Statuta tožene stranke (priloga A3) usklajeni z določbo iz 237. člena ZGD-1, kjer je predpisano, da če se z imenskimi delnicami ne trguje na organiziranem trgu in statut delniške družbe določa, da je za prenos teh delnic potrebno dovoljenje družbe, mora Statut določiti tudi utemeljene razloge, zaradi katerih sme družba odkloniti dovoljenje za prenos delnic (prvi odstavek 337. člena ZGD-1). Utemeljeni razlogi pa so razlogi, ki ob upoštevanju strukture delničarjev opravičujejo zavrnitev dovoljenja za prenos delnic, kadar bi bilo lahko zaradi prenosa delnic ogroženo uresničevanje ciljev družbe ali njena gospodarska samostojnost (drugi odstavek 337. člena ZGD-1).

7. Nobenega dvoma ni bilo, da je tožeča stranka 9.6.2011 odkupila od delničarke tožene stranke I. K. 20 delnic tožene stranke1, pri čemer je tožeča stranka istega dne podala toženi stranki zahtevo za izdajo dovoljenja za prenos teh delnic na tožečo stranko, vendar pa je upravni odbor tožene stranke 30.8.2011 izdajo dovoljenja zavrnil (priloga A7, A8), in sicer tudi iz razloga, ker je bila pridobitelj delnic oseba izven kroga obstoječih delničarjev, ki tudi ni bila zaposlena v družbi ali z njo povezani osebi, upoštevaje ob tem, da je statutarni cilj tožene stranke v čim večji meri zagotavljati lastništvo (delnic tožene stranke) zaposlenih in bivših zaposlenih (3. alinea drugega odstavka 10. člena Statuta tožene stranke). Eden od ciljev tožene stranke je, da so v čim večji meri zaposleni (in bivši zaposleni) delavci tožene stranke njeni delničarji, upoštevaje ob tem, da se ohrani najmanj večina notranjih delničarjev, ki so sodelovali pri lastninskem preoblikovanju podjetja z internimi metodami, z možnostjo zagotovitve absolutne - kvalificirane kapitalske večine teh lastnikov (6. in 7. alineja 2.a člena Statuta). S tem aspektom zavrnitve zahteve za prenos delnic se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni posebej ukvarjalo, čeprav je tožena stranka tudi na tem razlogu gradila svojo obrambo in v tej zvezi pravočasno ponudila tudi ustrezno trditveno in pisno2 dokazno gradivo.

8. Delniška družba določa svoje cilje samostojno. Po oceni pritožbenega sodišča je v Statutu družbe konkretno določen cilj v smeri zapiranja družbe z ambicijo doseganja čim večjega števila (z možnostjo doseganja absolutno - kvalificirane kapitalske večine) notranjega lastništva zaposlenih in bivših zaposlenih delavcev, legitimen in pravno dopusten cilj. Ta cilj pa je mogoče realizirati le tako, da se onemogoči, da bi delnice družbe pridobile osebe, ki niso obstoječi delničarji in ki niso zaposleni v družbi ali z njo povezani družbi3. Zaradi tega je Statut tožene stranke kot utemeljen razlog za zavrnitev zahteve za soglasje za prenos delnic določil tudi okoliščino, da je pridobitelj oseba takšnega statusa, kot je predvideno v 3. alineji drugega odstavka 10. člena Statuta tožene stranke. Vinkulacija je torej instrument za zagotovitev cilja, ki je v tem, da se v delniški strukturi družbe zagotavlja in ohranja (v čim večji meri, z možnostjo zagotovitve absolutno - kvalificirane kapitalske večine) struktura notranjih delničarjev, ki so sodelovali pri lastninskem preoblikovanju z uporabo notranjih metod lastninjenja. Več kot očitno pa je, da se ta cilj družbe lahko realizira z omejevanjem prenosljivosti delnic, in sicer v smeri, da se lahko pridobiteljem delnic, ki so izven kroga oseb obstoječih delničarjev in niso zaposleni pri toženi stranki ali z njo povezani družbi, s strani upravnega odbora tožene stranke odreče soglasje za prenos delnic. Če v vlogi pridobitelja delnic nastopa oseba, ki ni obstoječi delničar družbe in ki ni zaposlena v družbi ali z njo povezani osebi, lahko upravni odbor tožene stranke zavrne soglasje za prenos delnic. V tej zvezi pritožbeno sodišče tudi v celoti sledi razumni pritožbeni navedbi, da če tožena stranka tožeči stranki ne bi odrekla soglasja za konkreten prenos delnic, bi ji sploh ne mogla več onemogočiti pridobivanja nadaljnjih delnic, saj bi ta oseba postala notranji delničar. S tem pa bi odpadel eden od bistvenih razlogov (3. alinea drugega odstavka 10. člena Statuta) za odklonitev soglasja za pridobivanje nadaljnjih delnic. Ogroženost doseganja (ohranjanja) cilja zapiranja družbe iz 6. in 7. alinee 2.a člena Statuta je torej v konkretnem primeru več kot očitna, zato je po oceni pritožbenega sodišča upravni odbor tožene stranke 30.8.2011 utemeljeno zavrnil izdajo dovoljenja za obravnavani prenos delnic na ime tožeča stranke.

9. Po oceni pritožbenega sodišča je treba takšno odločitev tričlanskega upravnega odbora tožene stranke (E. S., A. R. in T. K.) zaradi varovanja interesov družbe šteti kot začasno in pravno učinkovito izvajanje funkcije, pa čeprav je omenjenim članom upravnega odbora že pred 30.8.2011 potekel mandat v tem organu. V tej zvezi je treba upoštevati4, da je skupščina tožene stranke temu upravnemu odboru tudi za poslovno leto 2011 (pa tudi kasneje do leta 2014) podelila razrešnico, poleg tega pa je tudi pravno pomembno, da je skupščina delničarjev tožene stranke 20.11.2014 imenovala upravni odbor v isti personalni sestavi, ki je 27.10.2014 odobril svoj sklep z dne 30.8.2011 (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tožeča stranka glede na postavljeni tožbeni zahtevek (zahteva za izdajo soglasja za prenos delnic) tudi ne more uspeti s trditvijo, da se glede na določbo četrtega odstavka 10. člena Statuta šteje, da je bilo v konkretnem primeru soglasje za prenos delnic dano.

10. Iz teh razlogov (brez da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi razlogi) je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v točki I in II izreka sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

11. Tožena stranka je v pravdi uspela, zato je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi stroškovno odločitev v točki IV izreka izpodbijane sodbe. V tej zvezi je pritožbeno sodišče sledilo prijavljenim stroškom tožene stranke, kot so razvidni iz stroškovnika z dne 23.2.2017, ter je toženi stranki priznalo pravdne stroške v skupnem znesku 333,25 EUR (pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo zgolj pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov v višini 10,00 EUR).

12. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 111,58 EUR (nagrada za postopek s pravnim sredstvom v višini 27,20 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške v znesku 20,00 EUR, 22% DDV na odvetniško nagrado ter sodna taksa za pritožbo v višini 54,00 EUR.

1 Tožena stranka je, kot je razvidno iz obvestila K. d.d. z dne 19.6.2015, svoje delnice vpisala v centralni register vrednostih papirjev. Da so bile delnice kupljene še v času, ko delnice kot vrednosti papir še niso bile izdane, ni pravno pomembno, saj se po oceni pritožbenega sodišča upošteva relevantno stanje v času izdaje sodne odločbe. 2 V že omenjenih prilogah A3, A7 in A8. 3 Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka takšnega statusa nima. 4 Dejanske trditve tožene stranke glede podelitve razrešnice in naknadne potrditve spornega sklepa s strani upravnega odbora, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala.