Jedro

Tožnik je bil z izplačilom zneskov dodatka k tuji pokojnini, do katere ni imel pravice, obogaten, toženec pa prikrajšan. Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Zato je tožnik dolžan vrniti neopravičeno prejete zneske dodatka k pokojnini, ne glede na to, da je dodatek k pokojnini prejemal v dobri veri. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka k pokojnini v določeni višini in pravico do njenega izplačevanja ob izpolnjenih zakonsko določenih pogojih. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni ves čas oz. ob vsakokratnem mesečnem izplačilu. Če zavarovanec pogojev za izplačevanje dodatka v določeni višini ne izpolnjuje ali se le-ti spremenijo, zakon izplačevanja določene dajatve ne dopušča več, oz. zavarovanec do dajatve v polni višini oz. v prvotno priznanem znesku ni upravičen. Tudi 4. člen ZZSV določa, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 10. 8. 2012. Štelo je, da je tožnik v obdobju od 11. 11. 1995 do 31. 1. 2011 prejemal tujo pokojnino, pri čemer je zaradi zastaranja terjatev, starejših od 20. 10. 2008, dodatek k pokojnini prejemal neupravičeno v obdobju od 21. 10. 2008 do 31. 1. 2011. Kot pravno podlago je štelo 275. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 s spremembami) in določbe Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV, Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami).

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da dodatek k tuji pokojnini ni prejemal neupravičeno in da ga ni dolžan vrniti. Toženec je imel ves čas, od vložitve zahteve za dodatek k tuji pokojnini, na voljo vse podatke. K sami vlogi tožnika je bila priložena odločba Generalštaba vojske Jugoslavije z dne 14. 1. 1994, iz katere je razvidno, da je tožnik upravičen do pokojnine od 1. 1. 1994 dalje, ki se z navedenim dnem tudi začne izplačevati. Tožnik je vlogo za priznanje dodatka k tuji pokojnini podal šele z dne 10. 11. 1995. Toženec je bil ves čas seznanjen koliko pokojnine tožnik prejema v Srbiji, saj je tudi od tega podatka bilo odvisno, v kolikšni višini se mu bo dodatek odmeril. Tako ni mogoče zaključiti, da je tožnik dodatek k tuji pokojnini, neupravičeno prejemal. Ne drži, da bi tožnik pokojnino v Srbiji začel prejemati šele novembra 1995, prejemati jo je začel v januarju 1994. Za napako toženca, ki mu je dal nekaj, do česar naj ne bi bil upravičen, pa tožnik ne more odgovarjati. Iz tega razloga se je tožnik tudi skliceval na določbo 191. člena OZ. O tej navedbi se sodišče v sodbi ni izreklo. Tako sodba nima odločitve o vseh pravno relevantnih dejstvih in jo je potrebno razveljaviti. Toženka bi bila dolžna tožnika ob izdaji odločbe o prejemanju dodatka k pokojnini iz tujine seznaniti, da v kolikor prejema pokojnino v tujini, do dodatka ni upravičen oz. bo moral prejeto vračati, v kolikor toženke o tem ne obvesti. Tožnik ne sprejema navedb toženca, da pred 21. 7. 2011 ni vedel, da nosilec zavarovanja iz Srbije tožniku pokojnino izplačuje in, da pred tem datumom do teh podatkov ni mogel priti. Toženec bi lahko te podatke preveril pri tožniku oz. jih je v primeru tožnika tudi ves čas imel na voljo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 8. 2012. S slednjo je toženka delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 17. 10. 2011 in jo odpravila. Odločila je, da zavarovanec ni imel, v obdobju od 21. 10. 2008 do 31. 1. 2011, pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini ter, da je nastalo preplačilo v znesku 11.266,83 EUR, katerega je dolžan zavarovanec nakazati toženki obročno, v roku 12 mesecev od prejema te odločbe. Po poteku tega roka se bodo obračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika.

Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin nekdanje SFRJ določa, da državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS, ki je uveljavil pravico do pokojnine, v kateri od republik nekdanje SFRJ, ima pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu. Ta dodatek se odmeri od osnove, ki se določi v znesku pokojnine, ki je upravičencu šla za september 1991 in poračuna v slovenske tolare v razmerju 1:1. Dodatek se odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko protivrednostjo zneska pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja, iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ, za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja, iz katere od republik SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu dodatek odmeri v višini osnove. V takšnem primeru je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo, za navedeni mesec, naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. Dodatek odmeri in izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, pravica do dodatka se pridobi na podlagi zahtevka, ki ga upravičenec vloži pri zavodu. Navedena določila ZZSV kažejo, da je zakonodajalec s citiranim zakonom želel zagotoviti socialno varnost slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ. Iz zakona izhaja, da je namen pravice do dodatka - ki je po svoji naravi socialnovarstvena pravica - zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene, prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav - republik nekdanje SFRJ.

Zavarovanec pridobi pravico do dodatka k pokojnini po ZZSV in do izplačevanja tega dodatka ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice do izplačevanje dodatka vezano na daljše časovno obdobje, v katerem se lahko spreminja dejansko stanje in s tem pravna podlaga za priznanje in uživanje te pravice, je prvotno priznana pravica varovana in obstoji vnaprej le, če še obstojijo vsi pogoji za njeno priznanje oz. izplačevanje. Ko se ti spremenijo tako, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, je zavarovanec ne more (sme) več uživati. Če zavarovanec zamolči relevantne spremembe dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oz. upravičenosti do izplačil, ima zavod - tožena stranka možnost izterjati preveč izplačane zneske, izplačane dajatve, na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. V tem primeru ima zavod izrecno pravno podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi predplačila, v kateri je določen znesek predplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (tretji odstavek 275. člena ZPIZ-1). Tako izhaja tudi iz 10. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012. Navedeno je mogoče uporabiti tudi v predmetni zadevi, saj gre za podobno dejansko in pravno situacijo. Tožniku je bila z odločbo toženke z dne 9. 9. 1996 priznana pravica do dodatka k družinski pokojnini od 11. 11. 1995 dalje po ZZSV. Tožnik je državljan RS s stalnim prebivališčem v RS in ima z odločbo Generalštaba vojske Jugoslavije, Zavoda za socijalno osiguranje vojnih osigurenika, št. ... z dne 14. 1. 1994, od 1. 1. 1994 dalje priznano pokojnino iz potrdila srbskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 21. 7. 2011 izhajajo zneski pokojnin izplačani za obdobje od novembra 1995 do novembra 2010. Tožnik o izplačilu starostne pokojnine v Srbiji toženko sproti ni obveščal, ji ni sporočal mesečne višine izplačanega zneska starostne pokojnine, čeprav je tožnik skladno z določili 2., 3., in 4. člena ZZSV upravičen do dodatka v višini osnove le, če mu nosilec zavarovanja iz nekdanje republike SFRJ ne nakaže pokojnine za določen mesec.

Pritožbene navedbe, da je bil toženec o izplačevanju pokojnine tožniku seznanjen in da bi lahko že pred 21. 7. 2011 o tem pridobil podatke, če ne od nosilca pokojninskega zavarovanja v Srbiji, pa od tožnika, ter da ni mogoče sprejeti zaključka, da je tožnik vedel, da prejema nekaj, do česar ni upravičen, niso relevantne. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zadostuje ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik z izplačilom zneskov dodatka k tuji pokojnini, do katere ni imel pravice, obogaten, toženec pa prikrajšan. Obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. To pa pomeni, da je tožnik dolžan vrniti neopravičeno prejete zneske dodatka k pokojnini, ne glede na to, če je dodatek k pokojnini morebiti prejemal v dobri veri. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka k pokojnini v določeni višini in pravico do njenega izplačevanja ob izpolnjenih zakonsko določenih pogojih. Ti pogoji morajo biti, kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, izpolnjeni ves čas oz. ob vsakokratnem mesečnem izplačilu. Če zavarovanec pogojev za izplačevanje dodatka v določeni višini ne izpolnjuje ali se le-ti spremenijo, zakon izplačevanja določene dajatve ne dopušča več, oz. zavarovanec do dajatve v polni višini oz. v prvotno priznanem znesku, ni upravičen. To ga posebej zavezuje tudi 4. člen ZZSV, ki določa, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ.

Zmotno je stališče pritožbe, da je toženec vedel, kakšno pokojnino prejema tožnik v tujini glede na to, da je tožnik k vlogi priložil odločbo o pokojnini tujega nosilca pokojninskega zavarovanja. O tem kakšno pokojnino prejema iz tujine, je bil tožnik dolžan obvestiti toženca. Vse dokler ni bil sprejet sporazum med obema državama, ni obstajala nikakršna komunikacija, še najmanj pa je obstajala dolžnost toženca, da bi moral po uradni dolžnosti preverjati podatke pri tujem nosilcu zavarovanja ali pri tožniku samem. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe v tej smeri, kakor tudi, da si toženec ni pridržal pravice zahtevati nazaj preveč izplačanih zneskov oz. da gre pri tožniku za prava neukega državljana ter da tožnik toženca v zvezi s tem ni zavajal oz. navajal lažne podatke.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izračunu toženca kot izhaja iz specifikacije preplačil za sporno obdobje in pravilno presodilo, da je toženec v dokončni odločbi z dne 10. 8. 2012 pravilno odločil, da je tožnik v obdobju od 21. 10. 2008 do 31. 1. 2011, neupravičeno prejemal dodatek k tuji pokojnini in da je dolžan prejeti dodatek vrniti, v skupni višini 11.266,83 EUR.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da se sodišče v sodbi ni izreklo glede sklicevanja tožnika na 191. člen OZ, ter tako sodba nima odločitve o vseh pravno relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, katero pravno podlago je potrebno uporabiti v predmetni zadevi ter, da zadošča, da je bil tožnik z izplačilom zneska dodatka k tuji pokojnini, do katere ni imel pravice, obogaten, toženec pa prikrajšan ter da so odpadli zakonski pogoji za pravico tožnika do dodatka k pokojnini po ZZSV.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbe.