Jedro

Končno poročilo ni podrobno poročilo vsega, kar se je v postopku dogajalo, temveč gre za povzetek, in ni potrebno, da so v njem navedeni prav vsi podatki, ki jih pričakuje upnik.

Nobeno določilo ZFPPIPP ne nalaga upravitelju, da bi moral v spis vložiti vse pogodbe, ki jih sklepa v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se stečajni postopek konča (1. točka izreka) in da se upraviteljica M. B. razreši (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedlo, da je upraviteljica opravila vsa dejanja v postopku in predložila končno poročilo v skladu z 2. odstavkom 375. člena ZFPPIPP, zato je sodišče izdalo izpodbijani sklep s tako vsebino.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo z ustreznimi napotili vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Predloženo končno poročilo ni v skladu z 2. odstavkom 375. člena ZFPPIPP, vsebovati bi moralo vsaj povzetke podatkov iz rednih poročil, ki pa so bila nepopolna. V končnem poročilu je sicer naveden znesek stroškov, tako tekočih kot občasnih, niso pa obrazloženi posamezni večji stroški (npr. stroški računovodskih in administrativnih storitev, revizijskih storitev BIH, stroški arhiviranja). V stečajnem spisu še vedno ni mogoče najti podatkov o teh izvajalcih, kopije sklenjenih pogodb in specifikacije opravljenih del ter računov, na podlagi katerih je upraviteljica izplačala stroške v breme stečajne mase. Pritožnik je večkrat zaprosil sodišče in upraviteljico za posredovanje teh podatkov in listin ter za izpis bančnega računa, iz katerega bi bil viden dejanski denarni tok in imena prejemnikov nakazil, pri čemer so bili stroški tega postopka nesorazmerno visoki. Upraviteljica ni opravila vseh dejanj. Izpodbijani sklep ima datum 17. 9. 2012, v seznamu procesnih dejanj pa je kot datum sklepa naveden 26. 9. 2012, ko je bil sklep tudi javno objavljen. Iz korespondence med sodnico in referentko je razvidno, da se je v tem času sklep pripravljal in modificiral, naknadno je bila odstranjena 3. točka sklepa (19.9.). Sklep je bil tako izdan šele 26. 9. 2012. Pri tem je pritožnik 18. 9. 2012 sodišču priporočeno poslal zahtevo za krivdno razrešitev upraviteljice, sodišče pa je to zahtevo prejelo 19. 9. 2012. Zato bi sodišče to zahtevo moralo obravnavati, kar predstavlja očitno procesno kršitev, ki je razlog za razveljavitev sklepa. Stečajna sodnica je neutemeljeno zaščitila stečajno upraviteljico pred utemeljenimi očitki iz zahteve za razrešitev. Izpodbijani sklep je torej neutemeljen, neobrazložen in nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V stečajnem postopku bi moralo sodišče prvenstveno ščititi interese stečajnih upnikov, ne pa drugih interesov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z 2. odstavkom 375. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) mora končno poročilo poleg podatkov, ki jih mora vsebovati redno poročilo, vključevati še: skupni znesek unovčene stečajne mase, končni delež plačila upnikov, predlog upravitelja za odmero zadnjega dela nagrade za njegovo delo in izjavo upravitelja, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je bilo treba opraviti v stečajnem postopku v skladu z ZFPPIPP. Redno poročilo pa mora vsebovati za obdobje, na katero se nanaša, opis poslov in drugih dejanj, ki jih je opravil upravitelj, stanje unovčene stečajne mase ob začetku in koncu obdobja, višino prihodkov od upravljanja stečajne mase, razčlenjeno po vrstah prihodkov, višino stroškov stečajnega postopka, razčlenjeno po vrstah stroškov, podatke o vrednosti stečajne mase, ki še ni unovčena, in o premoženju, ki jo sestavlja, ter druge podatke, potrebne za presojo, ali upravitelj opravlja dejanja v skladu z načrtom poteka stečajnega postopka in ali so stroški, vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka, po vrsti ali obsegu še potrebni ali zadostni za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku (295. člen ZFPPIPP).

5. Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 195/2011 z dne 7. 9. 2011, vendar pa si ta sklep napačno tolmači. Redno poročilo je poročilo o tem, kaj se je dogajalo v stečajnem postopku v obdobju koledarskega četrtletja. Za tako poročilo je potrebno in logično, da upravitelj podrobno pojasni, kaj se je v določenem trimesečju dogajalo s stečajno maso in kaj je treba še narediti. Končno poročilo pa ni podrobno poročilo vsega, kar se je v postopku dogajalo, temveč gre za povzetek, in ni potrebno, da so v njem navedeni prav vsi podatki, ki jih pričakuje dolžnik. Zadostuje, da ima vse podatke, ki so navedeni v 2. odstavku 375. člena ZFPPIPP, sporno končno poročilo pa vsekakor vsebuje podatke, koliko sredstev je upraviteljica iztržila pri prodaji opreme, nepremičnin, zalog ter prodaji pravne osebe, prav tako pa tudi podatke, koliko je prejela sredstev od kupcev in države (vračilo DDV) ter koliko je bilo sredstev na računu stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka in koliko je bilo prejetega predujma. Poleg tega vsebuje tudi podatke o stroških, in sicer razčlenjeno po vrstah stroškov, tudi iz sklepa Cst 195/2011 pa izhaja, da ni potrebna specifikacija posamezne vrste stroškov. Sklep, na katerega se kot na sodno prakso sklicuje pritožnik, torej ne potrjuje pritožbenih navedb.

6. Pritožnik se tudi sklicuje na to, da redna poročila niso vsebovala vseh potrebnih podatkov, kar pa nikakor ne drži. Stečajni postopek v tej zadevi se je namreč začel s sklepom z dne 25. 1. 2005 in se je vodil pod opr. št. St 164/2004 (spis je pridobil sedanjo opravilno številko ob uveljavitvi ZFPPIPP, ko se je prešlo na elektronski spis). Glavnina dejanj, tako unovčevanje kot poplačilo, se je opravila v času, ko je še veljal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). V času veljavnosti ZPPSL se spisi še niso vodili elektronsko, zato je treba za ta dejanja pregledati spis v papirni obliki, kar je storilo tudi višje sodišče in bi brez težav lahko storil tudi pritožnik. V času veljavnosti ZPPSL se tudi niso javno objavljali vsi sklepi sodišča in poročila upravitelja, temveč so se sklepi (sicer ne vsi) objavljali na oglasni deski sodišča, določeni sklepi in objave narokov za odpiranje ponudb pa tudi v Uradnem listu RS. Iz spisa je jasno razvidno, da je upraviteljica za vsako dejanje prodaje pridobila sklep sodišča, premoženje se je prodajalo predvsem z zbiranjem ponudb, ki so se odpirale na narokih, na katerih je bila ob upraviteljici prisotna tudi predsednica stečajnega senata, ki je nadzorovala postopek. O vsaki prodaji je upraviteljica tudi sestavila poročilo in ga predložila v spis, kjer je bilo na vpogled tudi upnikom. Tako je iz spisa razvidno, da je zelo podrobno poročilo v spisu na r. št. 101 (še pod opr. št. St 164/2004), ki je bilo v spis vloženo 14. 4. 2006, še podrobnejši pa sta poročilo na r. št. 159 z dne 27. 2. 2008 in na r. št. 165a z dne 9. 6. 2006, kjer je v finančnem poročilu podrobno navedeno, koliko je bilo iztrženo iz posamezne vrste stečajne mase ter pri nepremičninah tudi, za katero lokacijo nepremičnin gre. Vsi potrebni podatki o tem so torej že v spisu, zato ni nobene potrebe, da bi jih upraviteljica podrobno navajala tudi v končnem poročilu. Podatki, vsebovani v končnem poročilu, so zadostni. Res je sicer, da so redna poročila v času po 1. 10. 2008, torej od tedaj dalje, ko se objavljajo, skopa. Vendar pa ni bilo razlogov za obsežnejša poročila in tudi ni bilo veliko za poročati, saj je bila takrat glavnina dejanj že opravljena in višje sodišče po pregledu rednih poročil ugotavlja, da so povsem zadostna in v skladu z 295. členom ZFPPIPP.

7. Nobeno določilo ZFPPIPP ne nalaga upravitelju, da bi moral v spis vložiti vse pogodbe, ki jih sklepa v stečajnem postopku. Ni dvoma, da je to dolžen storiti na izrecno zahtevo stečajnega sodnika, ko se temu porodi dvom o pravilnosti poslovanja stečajnega upravitelja. Nikakor pa niso upniki upravičeni zahtevati česa takega. Ni pa nobene ovire, da bi upnik vpogledal v to dokumentacijo, česar pa pritožnik očitno ni storil in v pritožbi tudi ne trdi, da bi to zahteval, pa mu stečajna upraviteljica tega ne bi omogočila. Pritožbene navedbe v zvezi s tem ob trditvi, da upraviteljica ni opravila vseh potrebnih dejanj, tako niso utemeljene. Sodišče še posebej poudarja, da tu ne gre za nikakršno zaščitništvo stečajne sodnice do upraviteljice, temveč je bilo njuno delovanje v skladu z zakonom. Tudi navedbe glede arhiviranja so brez pravne podlage. Poročilo in predlog v zvezi z arhiviranjem je stečajna upraviteljica podala že 24. 5. 2005, predlogu pa je priložila tudi tri pripele ponudbe za te storitve. Sodišče prve stopnje je o tem izdalo poseben sklep dne 25. 5. 2005 (r. št. 53 spisa še pod opr. št. St 164/2004) in ga 31. 5. 2005 tudi nabilo na sodno desko. Iz sklepa jasno izhaja, kdo je izbrani arhivar in kakšna je cena arhiviranja, ta sklep pa je tudi že davno pravnomočen. Če bi torej pritožnik resnično potreboval te podatke, bi jih vsekakor lahko pridobil in bi se z njimi lahko seznanil že v letu 2005, vsekakor pa to niso podatki, ki bi bilo potrebni v končnem poročilu, bili pa so tudi javno objavljeni z nabitjem na sodno desko. Glede stroškov računovodskih in knjigovodskih opravil višje sodišče ugotavlja, da gre za stroške, ki so bili obseženi v predračunih stroškov stečajnega postopka in tudi v zadnji spremembi predračuna stroškov. Zadnji sklep o tem je sodišče prve stopnje izdalo 27. 2. 2009, zoper njega pa se ni pritožil nihče. Ta sklep je tako pravnomočen, s tem pa je tudi sklepati, da so taki stroški potrebni in da jim nihče ni nasprotoval. Če je pritožnik menil, da so previsoki, bi moral na to reagirati takoj. Ob tem pa višje sodišče tudi ugotavlja, da je postopek tako dolgo trajal predvsem zaradi pritožnika, ki je vztrajal pri svojem zahtevku, ki ga je uveljavljal v pravdi, čeprav je bil ta neutemeljen v delu, glede katerega je bilo izvedeno ponovno sojenje. Do tega je sicer imel vso pravico, vendar pa so zaradi njegovega ravnanja nastajali nadaljnji stroški stečajnega postopka, ki se ni mogel zaključiti do odločitve o njegovem zahtevku, ko je postalo jasno, da poleg prvotno dosojenega zneska ni upravičen do ničesar več in se zato rezervirana sredstva lahko porabijo za plačilo prednostnih terjatev kot stroškov postopka. S trajanjem stečajnega postopka pač nastajajo dodatni stroški. Višje sodišče tudi ugotavlja, da redna poročila, ki so bila vložena v spis v času veljavnosti ZPPSL (poročila stečajne upraviteljice) vsebujejo tudi vse potrebne podatke o tem, kaj se je dogajalo v BIH, zato ni potrebe, da bi se to še enkrat razlagalo. Po uveljavitvi ZFPPIPP to ni bilo več potrebno, saj je bil stečajni dolžnik kot pravna oseba prodan že v letu 2006, tako da ni šlo več za podatke, ki bi vplivali na potek stečajnega postopka. Višje sodišče tudi ne vidi, zakaj naj bi bili stroški tega postopka nesorazmerno visoki, pritožnik pa tega tudi ni utemeljil. Pri tem pa višje sodišče tudi opozarja, da v času veljavnosti ZPPSL terjatve delavcev niso bile prednostne terjatve, kot to velja po ZFPPIPP, temveč so se te terjatve plačevale kot stroški postopka. To jasno izhaja npr. tudi iz pravnomočnega sklepa z dne 9. julija 2012 o soglasju k plačilu stroškov (r. št. 60 spisa), to pa je vsekakor vplivalo na višino stroškov stečajnega postopka. Glede trditev o prodaji dolžnika kot pravne osebe, ki je po navedbah pritožnika sporna, pa višje sodišče ugotavlja, da je bil sklep o prodaji dolžnika kot pravne osebe izdan že 8. 5. 2006 (r. št. 107 pod opr. št. St 164/2004) in je pravnomočen, zoper njega se ni pritožil nihče, zato ni podlage, da bi se to še kakorkoli preverjalo. Glede na datum tega sklepa je povsem neumestno zatrjevanje, da „je bil najboljši način za izmikanje odgovorom na tovrstna neprijetna vprašanja prav čimprejšen zaključek stečajnega postopka“, kar velja tudi za ostala zatrjevana ravnanja, ko pa so bili sklepi izdani predvsem v letih 2005 in 2006, pa pritožnik tega takrat ni problematiziral. Dejstvo, da naj bi pritožnik upraviteljici januarja 2012 poslal predlog za razrešitev, je povsem nepomembno za odločanje. Če je pritožnik menil, da je tak njegov predlog utemeljen, bi ga moral predložiti sodišču, ki bi o njem odločilo, nikakor pa ni upraviteljica dolžna takih vlog posredovati sodišču ali se kakorkoli opredeljevati. Ko se pritožnik že sklicuje na vlogo upraviteljice, ki predstavlja odgovor na predlog za razrešitev upraviteljice, čeprav za odločitev ni pomembna, pa višje sodišče ugotavlja, da dejstva, da upnik grozi z vložitvijo zahteve za razrešitev upraviteljice, če mu ne bo izplačala denarja, ni mogoče razumeti drugače kot izsiljevanja, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bila njegova terjatev le do določene višine (približno 1/3 vtoževanega zneska) ugotovljena kot utemeljena, kljub temu pa je hotel celotno izplačilo. Pri tem je bil upnik tudi poplačan do višine ugotovljene terjatve. Ni pa nobenega dvoma, da bi upraviteljica ravnala nezakonito, če bi upniku ne njegovo zahtevo izplačala več, kot pa je bilo s pravnomočnimi sodnimi odločbami ugotovljeno za utemeljeno.

8. Potrebno pa je tudi poudariti, da pritožnik svoje dvome temelji na prijateljskem odnosu med stečajno sodnico in upraviteljico, ki pa so brez vsakršne podlage. Iz spisa je razvidno, da je zadevo na začetku obravnavala druga sodnica, ki je tudi postavila stečajno upraviteljico, sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, pa je zadevo prevzela v delo šele 9. 10. 2008 ob odhodu prejšnje sodnice. Pri tem je bila glavnina dela v tem času že opravljena, postopek pa se ni mogel končati, dokler ni bilo v pravdnem postopku dokončno odločeno o zahtevku pritožnika. Višje sodišče ocenjuje, da gre zgolj za insinuacije, ki nimajo nobene realne podlage, iz spisa pa ni razvidno, da bi bila stečajna upraviteljica deležna česa, kar ji ne bi šlo.

9. Pritožnik je tudi trdil, da sodišče izpodbijanega sklepa ne bi smelo izdati, temveč bi moralo odločiti o njegovem predlogu za krivdno razrešitev upraviteljice. Po pregledu spisa (v papirni obliki, v kateri je tudi korespondenca med stečajno sodnico in vpisničarko, na katero se sklicuje pritožnik) višje sodišče ugotavlja, da sklep o končanju stečajnega postopka, čeprav je bil objavljen šele 26. 9. 2012, nedvomno ni bil sprejet 26. 9. 2012, temveč pred tem. Končno poročilo s predlogom za končanje stečajnega postopka je bilo v spis vloženo 12. 9. 2012 in objavljeno 13. 9. 2012, nedvomno je bilo torej vloženo pred vlogo pritožnika za razrešitev upraviteljice. Iz korespondence, na katero opozarja pritožnik, pa je tudi razvidno, da je bil sklep sprejet prej, saj je ta korespondenca potekala že dne 19. 9. 2012. Višje sodišče pri tem tudi poudarja, da je jasno, da je bil sklep sprejet, preden je vpisničarka sodnico opozorila na napako v 3. točki izreka. Sklep glede končanja stečajnega postopka in razrešitve upraviteljice (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa) pa je ostal tak, kot ga je sodnica sprejela že pred tem. Očitno je šlo za pomoto, da je sklep vseboval tudi 3. točko, ki je bila odpravljena po ugotovitvi pomote, še preden je bil izdani sklep odpravljen – objavljen v skladu s 122. členom ZFPPIPP. Trditve pritožnika, da naj bi bil sklep sprejet šele 26. 9. 2012, ko je bil tudi objavljen, tako niso utemeljene, na kar kažejo že zapisi v spisu, na katere se sklicuje pritožnik. Vsekakor pa je sodišče najprej prejelo končno poročilo s predlogom za končanje stečajnega postopka, predlog za razrešitev stečajne upraviteljice pa je na sodišče prispel šele 19. 9. 2012, tako da je bilo že po logiki stvari potrebno najprej odločiti o prejšnjem predlogu. Višjemu sodišču pa tudi ni jasno, kako bi lahko predlog za razrešitev stečajne upraviteljice po tem, ko je opravila že vsa potrebna dejanja, prispeval k zmanjšanju stroškov in učinkovitosti ter hitrosti postopka, saj to tudi pomeni, da bi bilo treba postaviti novega upravitelja, ki bi se moral seznaniti s spisom in bi za svoje delo prejel še dodatno nagrado. Višje sodišče tudi pripominja, da je imel pritožnik glede na trajanje stečajnega postopka več kot zadosti časa, da bi zahtevo za razrešitev upraviteljice vložil bistveno prej, če je menil, da je potrebna, ne pa šele po tem, ko je bilo že objavljeno končno poročilo.

10. Predloženo končno poročilo je torej v skladu z določili in namenom ZFPPIPP, tako po pregledu poročila kot tudi celotnega spisa pa višje sodišče tudi ugotavlja, da je stečajna upraviteljica opravila vsa dejanja, ki jih je bilo treba opraviti v tem postopku. Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).