Jedro

Pri odločanju o obstoju prerekane terjatve je sodišče vezano na pravnomočno razsojeno stvar in bi lahko obravnavalo le tiste ugovore, ki bi jih bilo mogoče uveljaviti nasproti upniku v izvršilnem postopku. Ker pa zaradi neodgovora na tožbo takih ugovorov ni bilo, je sodišče imelo podlago za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova neizplačanih plač. Tako je odločilo, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ker je ugotovilo, da so podani zakonski pogoji za izdajo take sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da sodba temelji na nepravilni uporabi 319. člena ZPP, saj je sodišče odločilo o zahtevku o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno v postopku prisilne poravnave. Ne strinja se z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da tožbe ni smelo zavreči, ker je tožeča stranka z napotitvenim sklepom stečajnega senata, izkazovala pravni interes za vložitev tožbe. Meni, da je izkaz pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe le procesna predpostavka, ne prejudicira pa odločitve sodišča in ga ne odvezuje, da po uradni dolžnosti pazi, ali je bilo o stvari že pravnomočno odločeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija povzema obrazložitev izpodbijane sodbe le deloma in jo zato razlaga napačno. Bistveni za odločitev pa so razlogi sodbe o ureditvi (možnosti) prerekanja terjatev, ki so že pravnomočno ugotovljene. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL) dopušča stečajnemu upravitelju ali drugemu upniku, da prereka tudi terjatve, za katere je upnik že pridobil izvršilni naslov (tretji odstavek 144. člena ZPPSL). Sodišče pri odločanju o (ne)obstoju take terjatve ne posega v učinke v izvršilnem naslovu ugotovljene terjatve. Povedano drugače, na podlagi ugotovitvene tožbe na podlagi tretjega odstavka 144. člena ZPPSL ne odloča ponovno o obstoju terjatve. Obravnavati je mogoče le ugovore, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati nasproti upniku v izvršilnem postopku: na primer prenehanje terjatve zaradi izpolnitve ali zastaranje judikatne terjatve.

Tožnik se je ravnal po sicer napačnem, toda pravnomočnem sklepu stečajnega senata o napotitvi na pravdo. Če tega ne bi storil, se njegova terjatev ne bi upoštevala pri razdelitvi stečajne mase (drugi odstavek 144. člena ZPPSL). Sodišče bi bilo pri odločanju vezano na pravnomočno razsojeno stvar in bi lahko obravnavalo le tiste ugovore, ki bi jih stečajni upravitelj sicer lahko postavil, če bi bil sam napoten na pravdo. Ker pa tožena stranka na tožbo sploh ni odgovorila, je sodišče imelo zadostno podlago za izdajo zamudne sodbe.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, in ker tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, trpi svoje stroške revizijskega postopka tožeča stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).