Jedro

Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem (storitev kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje). Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zato je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, saj ga k temu zavezuje določilo pogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo dogovorjeno, da mora tožnik vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2013 in v 3. točki ugotovitveni sklep tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2013 (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka na prvi in drugi stopnji v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne dosega „obrazložitvene maksime“. Povsem nejasno je, na kaj sodišče prve stopnje opira svojo odločitev z materialnopravnega vidika. Kolikor tožnik razume sodbo, so materialnopravna izhodišča napačna. S stališča materialnopravne presoje je merodajno zgolj vprašanje, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, ki jih glede povračila stroškov usposabljanja določa 93. člen ZObr. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da gre v obravnavani zadevi v 3. točki izreka ugotovitvenega sklepa za odškodninsko odgovornost tožeče stranke za povrnitev škode zaradi kršitve določb 4. odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki so imele podlago v 93. členu ZObr. Po teh določbah povrne sorazmeren del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja pripadnik stalne sestave, če mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje ni konkretiziralo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, ampak je nejasno navedlo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz krivdnih razlogov na njegovi strani in da je zaradi tega odškodninsko odgovoren za nastalo škodo. Navaja tudi, da je tožnik škodo povzročil najmanj iz hude malomarnosti. Sklicevanje na določila 82. člena Obligacijskega zakonika je nerelevantno, saj je sodišče prve stopnje povsem spregledalo pravilo, da je potrebno nejasna določila pogodbe o zaposlitvi razlagati v korist delavca. Sodišče bi moralo upoštevati predvidene načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določene v 75. členu ZDR. Gre torej za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, takega razloga pa stranki nista določili. Zato je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, po katerem je tožniku delovno razmerje prenehalo iz krivdnih razlogov, saj mu je dejansko prenehalo na podlagi zakona. S tem je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 616/2014 z dne 19. 11. 2014 je sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 502/2013 z dne 20. 2. 2014, s katerim je bila tožba zavržena, na pritožbo tožeče stranke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je namreč o tožnikovih pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja odločila, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe, saj bi moralo o tožnikovih zahtevkih odločiti po vsebini. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo z izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar delno iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklep tožene stranke z dne 20. 8. 2013, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper točko 3 ugotovitvenega sklepa tožene stranke z dne 10. 5. 2013, s katerim je tožena stranka odločila, da je tožnik dolžan plačati sorazmeren del stroškov, nastalih v času njegovega usposabljanja v Šoli za podčastnike, v znesku 8.667,00 EUR. Tožena stranka je namreč z ugotovitvenim sklepom ugotovila, da je bil tožnik, kot izhaja iz obrazložitve, s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 11020/2009 obsojen na zaporno kazen enega leta in enega meseca, zato mu na podlagi 7. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji) z dnem vročitve tega sklepa preneha delovno razmerje.

7. Neupravičen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena, ker naj bi bil njegov zaključek, da je tožniku delovno razmerje prenehalo iz krivdnih razlogov, diametralno nasproten zaključku iz 27. točke obrazložitve, kjer sodišče pojasni, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi samega zakona. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da je pogodba o zaposlitvi tožniku prenehala na podlagi zakona, razlog pa je bil na strani tožnika in sicer krivdni. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju.

8. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je bilo v 4. odstavku 14. člena dogovorjeno, da mora vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Ta določba temelji na 2. odstavku 93. člena ZObr, v katerem je med drugim tudi določeno, da mora sorazmeren del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja vrniti tudi pripadnik stalne sestave, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen oziroma nedoločen čas, pa mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi krivdnih razlogov.

9. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tako je tožena stranka skladno s to določbo pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Pravilna je tudi točka 3 ugotovitvenega sklepa. Tožnik je zaradi svojega ravnanja (storitve kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr prenehalo. Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zaradi tega določbe ZObr iz 2. odstavka 93. člena ni mogoče razlagati tako ozko, kot jo razlaga pritožba, da bi torej pogoj vračila stroškov izobraževanja nastopil le, če bi tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz krivdnih razlogov, ne pa iz razloga po 7. odstavku 88. člena ZObr.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, vendar pa tožnik toženi stranki ni odškodninsko odgovoren, ampak ga k temu zavezuje 14. člen pogodbe o zaposlitvi, katerega določilo temelji na 2. odstavku 93. člena ZObr. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.

11. Iz navedenega izhaja, da je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.