Jedro

V obravnavanem primeru je šlo za vročanje pisanja dolžniku, ki je pravna oseba in za katero velja 133. čl. ZPP, ki določa, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrglo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 5.4.2006, ker je ugotovilo, da ga je vložil po preteku 8-dnevnega roka.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem zakonitem zastopniku vložil pritožbo, predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je po pregledu svojih listin ugotovil, da je bil sklep o izvršbi res vročen 26.4.2006 na dolžnikovem naslovu, vendar ne direktorju družbe ali drugi pooblaščeni osebi dolžnika. Direktor dolžnika je s strani družinskega člana, ki ni zaposlen v družbi, prejel sklep o izvršbi dne 3.5.2006, čeprav ga je ta sprejel že 26.4.2006, vendar o tem dolžnika ni obvestil. Dolžnik je še isti dan vročil sklep o izvršbi svojemu pooblaščencu, ki je v osemdnevnem roku vložil ugovor. Dolžnik je bil napačno seznanjen o datumu vročitve s strani družinskega člana, posledično pa je tudi prepozno vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Podpis na vročilnici ni dolžnikov, ni pa navedeno, kdo naj bi sodno pošiljko sploh sprejel, s čimer je vročevalec opustil svojo dolžnost in ravnal v nasprotju z določbo 5. odst. 149. čl. ZPP, ki se nanaša na vsebino vročilnice. Dolžniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka skladno z 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki se smiselno uporablja v izvršilnem postopku.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si dolžnik s svojimi trditvami v pritožbi prihaja v nasprotje; po eni strani trdi, da se ne ve, kdo je sporno pošiljko (sklep o izvršbi) sploh prejel, po drugi strani pa navaja, da jo je sprejel družinski član (očitno direktorja dolžnika) dne 26.4.2006, kar je datum vročitve dolžniku sklepa o izvršbi, ki ga je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje. Res je, da 5. odst. 149. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa to, na kar opozarja pritožnik, in sicer, da če je bilo pisanje izročeno komu drugemu, ne pa tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti, vročevalec navede na vročilnici njuno medsebojno razmerje. Vendar pa je v obravnavanem primeru šlo za vročanje pisanja dolžniku, ki je pravna oseba in za katero velja 133. čl. ZPP, ki določa, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu. V obravnavanem primeru pa pritožnik ni navajal, katera oseba konkretno je pri dolžniku pooblaščena za sprejem pisanj (oseba, ki je pooblaščena za zastopanje dolžnika ni isto kot oseba, ki je pooblaščena za sprejem pisanja) oz. kdo so dolžnikovi delavci, ki se nahajajo v njegovih prostorih, kateri bi lahko sprejeli pisanje za dolžnika. Ker tega ni navajal, njegove pritožbene trditve niso pravno upoštevne. Nenazadnje pa, če je direktor štel sebe kot osebo, ki bi ji moralo biti izročeno pisanje dolžnika, je v pritožbi navedeno, da je pisanje dejansko prejel 3.5.2006, kar je še vedno znotraj 8-dnevnega roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.