Up-267/96

28.5.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe mag. L. C. in D. C., obeh iz S. na seji senata dne 28. maja 1997 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba L. in D. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 727/94 z dne 3.4.1996 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo revizijo pritožnikov, ki sta v pravdnem postopku sodelovala kot stranska intervenienta na strani toženca. S tem je vzdržalo v veljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki sta odločili, da je veljavna prodajna pogodba glede nepremičnine, ki sta jo kot kupca sklenila tožnika (zakonca) s tožencem, čeprav eden od kupcev v času sklenitve prodajne pogodbe ni imel slovenskega državljanstva (pridobil ga je kasneje). V ustavni pritožbi pritožnika navajata, da jo vlagata po preteku šestdesetdnevnega roka, vendar menita, da je zadeva iz vsebinskih razlogov tako pomembna, da gre za posebno utemeljen primer. Zato predlagata, da naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava po preteku roka. Smiselno zatrjujeta, da je zaradi izpodbijane sodne odločbe kršena določba 68. člena Ustave o prepovedi pridobitve lastninske pravice za tujce na nepremičninah.

2.V skladu s prvim odstavkom 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ustavna pritožba pravočasna, če je vložena v roku 60 dni od prejema izpodbijane odločbe. Pritožnika priznavata, da je ta rok zamujen. Sklicujeta pa se na tretji odstavek 52. člena ZUstS, v skladu s katerim Ustavno sodišče ustavno pritožbo v posebno utemeljenih primerih lahko obravnava tudi po preteku navedenega roka. Ali gre za tak posebno utemeljen primer je potrebno presojati glede na vsebino izpodbijane sodne odločbe oz. glede na posebej hude posledice, ki jih ima ta sodna odločba za pritožnikove pravice in temeljne svoboščine. Po presoji Ustavnega sodišča pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

3.Potrebno je upoštevati, da ustavna pritožba ni popularna tožba (actio popularis), ki bi jo lahko vložil vsakdo, ki zatrjuje, da je s sodno odločbo kršena kakšna določba Ustave.

4.Ustavno pritožbo namreč lahko vloži zgolj tisti, ki zatrjuje, da je zaradi izpodbijane sodne odločbe kršena kakšna njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina (čl. 50 ZUstS). Iz navedb pritožnikov pa slednje ni razvidno. Pritožnika namreč nista lastnika spornega stanovanja, pač pa sta etažna lastnika drugega stanovanja v isti zgradbi. Na njun pravni položaj niti kot etažnih lastnikov stanovanja niti kot solastnikov skupnih prostorov pa sprememba v osebi etažnega lastnika drugega stanovanja ne more vplivati ter iz samih navedb pritožnikov ni razvidno, katere njune človekove pravice ali temeljne svoboščine naj bi bile prekršene. Zato ni mogoče reči, da gre za tak posebej utemeljen primer, ko bi bilo zaradi hudega posega v človekove pravice ali svoboščine pritožnika utemeljeno obravnavanje ustavne pritožbe po preteku zakonitega šestdesetdnevnega roka.

5.Ker je ustavna pritožba prepozna, jo je potrebno zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj ter sodnika Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj