Jedro

Prihranki iz zaslužka za delo v času trajanja zakonske zveze tudi spadajo v skupno premoženje zakoncev. Okoliščina, da je šlo za zaposlitev v tujini, ob nespornem času tega dela in dejstvu, da je zakonska in življenjska skupnost takrat še obstajala, ne more pripeljati do drugačne odločitve.

Prodaja spornega avtomobila brez vednosti in soglasja toženke je bila v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZZZDR. Zato mora toženec tožnici plačati polovico vrednosti skupnega avtomobila, prodanega brez njenega soglasja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku in prvotožencu naložilo, da plača tožnici 506.645,00 SIT s pp, ker je dne 7.11.1986 še v času trajanja zakonske zveze drugotoženki prodal osebni avtomobil brez tožničine vednosti in soglasja, čeprav je bil avto njuno skupno premoženje. Prisojeni znesek predstavlja vrednost polovice avta po stanju v času prodaje in razmerah v času sodbe. Presežni tožbeni zahtevek proti prvotožencu in celotni tožbeni zahtevek proti drugotoženki je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga ugoditev reviziji s tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe. Ne more razumeti, da je bilo upoštevano cenitveno poročilo cenilca, ki si avta niti ni ogledal, da niso bile upoštevane poškodbe na osebnem avtomobilu, da je bilo mimogrede opravljeno z njegovimi ugovori o dvojnem obračunu obresti in o zastaranju v zvezi z nedopustno spremembo tožbe in da ni bil upoštevan ugovor, da je bil osebni avtomobil njegovo posebno premoženje, ki ga je pridobil s prihranjenimi devizami v zvezi z njegovim delom v Iraku. Ker toženčevi ugovori in interesi sploh niso prišli do izraza, je bila kršena tudi njegova ustavna pravica do poštenega sojenja.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo toženčevega posplošenega sklicevanja na njegove pritožbene navedbe, ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo z drugačnimi možnostmi izpodbijanja kot pritožba. Čeprav toženec v reviziji opredeljuje, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pa nekatere od njegovih revizijskih trditev merijo na izpodbijanje pravilnosti in popolnosti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili nižji sodišči. V tej pravdni zadevi so odločilne naslednje dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč. Toženec je še pred razvezo zakonske zveze brez tožničine vrednosti in soglasja prodal osebni avtomobil, ki je bil njuno skupno premoženje. Takrat 3 leta star avtomobil je bil dobro ohranjen. Toženec nasprotnih trditev o poškodbah na avtomobilu ni dokazal. Dejanske ugotovitve, ki so pripeljale do pravnega zaključka, da je bil sporni avtomobil skupno premoženje zakoncev in da je bil njun delež tudi na tem predmetu skupnega premoženja enak, so navedene na 2. in 3. strani sodbe sodišča prve stopnje in so enake ugotovitvam v pravdi takratnega Temeljnega sodišča v Mariboru, Enotes v Mariboru pod opr. št. I P 566/88 o pravni naravi in deležih zakoncev na njuni hiši. Drugačnih okoliščin, zaradi katerih naj bi za sporni avtomobil veljalo kaj drugega, toženec ni dokazal. Zaradi njegovega revizijskega vztrajanja o deviznih prihrankih, ki jih je uporabil pri nakupu tega avtomobila, pridobil pa z delom v Iraku, mu je le še pojasniti, da tudi prihranki iz zaslužka za delo v času trajanja zakonske zveze spadajo v skupno premoženje zakoncev. Okoliščina, da je šlo za zaposlitev v tujini, ob nespornem času tega dela in dejstvu, da je zakonska in življenjska skupnost takrat še obstajala, ne more pripeljati do drugačne odločitve.

Na nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja glede vrednosti tega avtomobila merijo revizijske trditve, da si cenilec avta ni ogledal in da sodišče ni upoštevalo poškodb na tem avtomobilu. Revizijsko sodišče kljub temu tožencu odgovarja, da je v času podaje cenitvenega poročila izjavil, da je avto nedostopen (listna št. 83 spisa), da je imel pripombe na cenitveno poročilo, vendar je cenilec na obravnavi na njegove pripombe (med katerimi ni bilo ugovora, da si cenilec avta ni ogledal) tudi odgovoril. Toženec ni dokazal, da bi bil sporni avto v času prodaje poškodovan. Na njegove pritožbeno nove trditve o poškodbah, ki naj bi jih povzročila tožnica, je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da je odločilno stanje avtomobila v času prodaje, te poškodbe pa naj bi po toženčevih pritožbenih trditvah tožnica povzročila kasneje.

Toženčev v reviziji ponovljeni ugovor o načinu valorizacije cenitve, češ da gre za dvojne obresti, ni utemeljen. Tožnica je v svoji vlogi z dne 20.6.1995 (listna št. 122 spisa) prikazala, kako je s pomočjo računalniškega programa valorizirala le glavnico brez upoštevanja zamudnih obresti. Toženec je na obravnavi 20.9.1996 izrecno izjavil, da glede valorizacije cenitve nima pomislekov, ne more pa tožnica hkrati valorizirati vrednosti avtomobila in zahtevati zamudne obresti od prvotne cenitve. To je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, ker je zavrnilo tožničin presežni obrestni zahtevek.

Toženec v reviziji ne pojasni, zakaj naj bi bila sprememba tožbe v tej pravdni zadevi nedopustna. Ker to trditev povezuje z ugovorom zastaranja, mu je odgovoriti, da ugovor zastaranja ne povzroči nedopustnosti spremembe tožbe, temveč vpliva le na vprašanje utemeljenosti spremenjenega tožbenega zahtevka. Vendar toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen. Sporna kupna pogodba je bila sklenjena 7.11.1986. Tožnica je dne 12.11.1986 vložila tožbo, s katero je najprej res zahtevala ugotovitev neveljavnosti te pogodbe in izročitev osebnega avtomobila, vendar te tožbe ni spremenila šele po več letih, kot nakazuje revizija. Do prve spremembe tožbe je prišlo že 20.1.1987, ko je tožnica zahtevala še izstavitev listine za registracijo avtomobila, do v zvezi z ugovorom zastaranja upoštevne spremembe tožbe pa dne 6.5.1987, ko je tožnica postavila dva podrejena tožbena zahtevka za plačilo denarja. Dejanska podlaga prvega podrejenega tožbenega zahtevka je bila v plačilu vrednosti tožničinega deleža na spornem avtomobilu zaradi nedovoljene prodaje. Po določbi prvega odstavka 191. člena ZPP predstavlja spremembo tožbe tudi uveljavljanje drugega zahtevka poleg že obstoječega. Tožnica je torej že 6 mesecev po sklenitvi kupne pogodbe podrejeno zahtevala plačilo vrednosti svojega deleža na osebnem avtomobilu. Kasnejši umik glavnega tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodbe in zvišanje do takrat podrejenega tožbenega zahtevka v zvezi z ugovorom zastaranja nista pomembna. Zastaranje tožničine obligacijske terjatve je bilo na podlagi 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) pretrgano že z vložitvijo spremembe tožbe dne 6.5.1987. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe nižji sodišči na podlagi prej povzetih odločilnih dejanskih ugotovitev z ugoditvijo tožničinemu tožbenemu zahtevku in zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili. Prodaja spornega avtomobila brez vednosti in soglasja toženke je bila v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 p.b.), po kateri zakonca skupno premoženje upravljata in z njim tudi razpolagata skupno in sporazumno. Zato mora toženec tožnici plačati polovico vrednosti skupnega avtomobila, prodanega brez njenega soglasja.

Revizijske trditve o neupoštevanju toženčevih ugovorov in interesov ter posledično kršitvi njegove ustavne pravice vsebinsko predstavljajo zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ul. RS št. 33/91-I, 42/97). Kršitev te pravice bi bila podana, če se toženec ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev. Toženec je to možnost imel in jo je tudi uporabil. Neuspeh njegovih ugovorov pa ne pomeni kršitve njegove ustavne pravice, ampak neutemeljenost uveljavljanih ugovorov.

Po vsem obrazloženem v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zavrnilni izrek vsebuje tudi zavrnitev toženčevih priglašenih revizijskih stroškov.