Jedro

Čeprav gre tako pri terjatvi za plačilo neizplačanega dobička kot pri terjatvi za izplačilo izgubljenega dobička za povrnitev gmotne (premoženjske) škode, pa je narava uveljavljenih terjatev različna. Medtem ko gre pri neizplačanem dobičku za navadno škodo, ki se kaže v izgubi zaslužka za nazaj, pa je izgubljen dobiček škoda, ki se kaže v premoženjski razliki med stanjem, ki bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, in premoženjskim stanjem, nastalim kot posledica škodnega dogodka. Pri neizplačanem dobičku gre tako za čisto denarno terjatev, zato se prisodi v nominalnem znesku iz časa nastanka terjatve z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje, saj za valorizacijo, glede na načelo denarnega nominalizma (394. člen ZOR), v zakonu ni podlage. Drugače pa velja za izgubljeni dobiček, ki ni čista denarna terjatev in pri katerem šele sodišče določi njegov obseg v denarju. Zato njegovo povračilo sodišče odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR) in tečejo zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe dalje.

Tudi zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (210. člen ZOR) ni čista denarna terjatev, saj je treba vrednost dosežene koristi presojati po času uveljavitve oziroma odločanja o vrnitvenem zahtevku. Zato je tudi pravilna odmera tega zahtevka na dan izdaje sodbe, z obrestmi od tedaj dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 19,280.605 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.10.2000 dalje, tožniku pa plačilo 17,647.967 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,996.720 SIT od 7.9.1994 dalje in od zneska 14.651.247 SIT od 23.10.2000 dalje. Zavrnilo je višja zahtevka obeh strank. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta za prenehanje družbenega razmerja in zaprtje obratovalnice, ter s tem povezano škodo v enaki meri krivi obe stranki. Razlog za toženčevo odgovornost je našlo v okoliščini, da je v začetku februarja 1992 izpraznil skladišče materiala in gotovih izdelkov ter odpeljal tri stroje. Tožnikov prispevek pa je sodišče ugotovilo zaradi okoliščine, da tožencu v letu 1992 ni predal poslov oziroma vodenja obratovalnice v skladu z dogovorom, v neizplačilu deležu dobička za leto 1991 in v tem, da je brez dogovora s tožencem odpeljal celotno spomladansko poletno kolekcijo. Zato je strankama prisodilo le sorazmerno zmanjšano odškodnino za izgubljeni dobiček, ki bi ga obratovalnica lahko ustvarila v naslednjih letih in sicer tožniku za skupno 42 mesecev, tožencu pa za 43 mesecev, škodo pa je izračunalo s pomočjo izvedenke. Ugotovilo je še, da je toženec upravičen do neporavnanega deleža dobička za leto 1991 in prve tri mesece leta 1992 in mu ga priznalo, tožniku pa je priznalo povračilo vrednosti gotovih izdelkov, ki si jih je prilastil toženec. Zavrnilo pa je toženčev zahtevek za povračilo vlaganj v obnovo in opremo poslovnega prostora, saj gre za njegov ustanovitveni vložek. Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik iz razlogov po 370. členu ZPP. Revizijski obseg izpodbijanja je enak kot pritožbeni, s katerim je tožnik izpodbijal zavrnilni del po tožbenem zahtevku in obsodilni del po nasprotni tožbi. Predlaga, da sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje se na pritožbene razloge in sicer tiste, ki so v reviziji dovoljeni. Navaja, da je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v tem, da sodišče ni upoštevalo določila 253. člena ZPP, saj izvedenka finančne stroke ni bila neposredno zaslišana. Sodišči nista razumeli izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenka dala na podlagi razpoložljivih podatkov in zato ni bilo definitivno. Toženec namreč še vedno prikriva dokumentacijo, tekom sodnega postopka je svoje izjave bistveno spreminjal. Tožnik je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje predlagal zaslišanje izvedenke, česar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Zaradi nepopolnega izvedenskega mnenja, ki ga sodišči štejeta kot dokončno in definitivno, iz mnenja pa izhaja nekaj popolnoma drugega, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kot odločilno upoštevalo okoliščino, da je bil tožnik tisti, ki ni spoštoval dogovora o menjavi vlog pri vodstvu obratovalnice, medtem ko sodišče druge stopnje navaja, da to ni pomembno. Ta okoliščina ni bila potrjena z zaslišanjem vseh prič v postopku, temveč le priče, ki je v prijateljskih odnosih s tožencem in je izpovedala, da s tožnikom ni mogla sodelovati. Tudi v tem delu je popolno neskladje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in samimi listinami oziroma zapisniki. Kršen je bil tudi 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja vsakemu enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, saj je sodišče stranki neenako obravnavalo. Sodišče je za neizplačan dobiček upoštevalo obresti od leta 1994 dalje, za izgubljen dobiček pa od leta 2000 dalje. Zahtevek za izplačilo dobička in zahtevek za izplačilo škode je potrebno obravnavati po enakih merilih in v obeh primerih upoštevati revalorizacijo. Sodišče je uporabilo dvojne kriterije, ene za valorizacijo vrednosti blaga, ki si ga je prilastil toženec, po drugih pa je obravnavalo nasprotni tožbeni zahtevek. Materialno pravo je bilo tudi zmotno uporabljeno, saj nihče ne sme zlorabljati svojih pravic. Stranka, ki prikriva dokaze in katere izjave so si nasprotujoče, ne more imeti koristi od sodbe, v kateri nasprotna stranka nastopa pošteno. Sodišče je sodbo izdalo, ne da bi dokaze po vsebini ocenilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so med seboj v nasprotju.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP/99 - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v okviru razlogov, ki so v reviziji navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora revizija zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka dovolj določno navesti, da je mogoče ugotoviti njihov obseg. Revizijska navedba, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in so med seboj v nasprotju, je neobrazložena. Enako velja za posplošeno revizijsko navedbo, da sodišče dokazov po vsebini ni ocenilo, saj sodba razloge glede odločilnih okoliščin ima. Tudi revizijsko sklicevanje na pritožbene razloge, ki so v reviziji dovoljeni, za preizkus morebitnih procesnih nepravilnosti ne zadošča, pač pa je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti le glede izrecno uveljavljenih procesnih kršitev.

Očitek glede neposrednega zaslišanja izvedenke finančne stroke ni utemeljen. Kolikor tožnik kršitev 253. člena ZPP očita sodišču prve stopnje, je ni mogoče upoštevati, saj lahko revident bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja le v primeru postopkovnih kršitev, storjenih v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Glede neupoštevanja predloga za zaslišanje izvedenke pa postopkovne kršitve tudi ni mogoče utemeljeno očitati sodišču druge stopnje. Tožnik na izvedensko mnenje ni podal svojih pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenko zaslišati. Stališča stranke o odločilnih dejstvih in okoliščinah, na katerih mnenje temelji, se ne ugotavljajo v dokaznem postopku z zaslišanjem stranke. Tožnikove pripombe na izvedensko mnenje, ki jih navaja šele v pritožbi, so zato prepozne, kot je tožniku pojasnilo že pritožbeno sodišče. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta sodbi nižjih sodišč, ki sta izvedensko mnenje sprejeli, dovolj jasni, da sta sposobni preizkusa. Izvedensko mnenje temelji na ugotovitvah, ki izhajajo iz podatkov, s katerimi je izvedenka razpolagala. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sprejelo, pritožbeno sodišče pa je še pojasnilo, da so bile sporne postavke, kljub morebitni nepopolni dokumentaciji, izračunane na drugačen, vendar logičen način. Revident pravzaprav nasprotuje podatkom, na katerih izvedensko mnenje temelji, česar pa v reviziji ne more več uveljavljati, saj tako izpodbija na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je iz svojih (dodatnih) razlogov sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, zato tudi ni utemeljena revizijske navedba, da imata sodišči do izvedenskega mnenja različna stališča. Kršitev, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje glede ugotovitve o nespoštovanju dogovora o menjavi vlog pri vodstvu obratovalnice, revident sicer opredeljuje kot procesno kršitev, ki naj bi se kazala v nasprotju med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in samimi izpovedbami. Dejansko pa revident v tem delu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja namreč, da ta okoliščina ni bila potrjena z zaslišanjem vseh prič v postopku, temveč le tiste priče, ki je bila v prijateljskih odnosih s tožencem. Izražanje nezadovoljstva z dokazno oceno nižjih sodišč v reviziji ni dovoljeno, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je preizkusilo tudi materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnik in toženec sta drug proti drugemu uveljavljala odškodnino za izgubljen dobiček. Tožnik je poleg tega uveljavljal še obogatitveni zahtevek za polovico vrednosti odvzetih izdelkov, toženec pa zoper tožnika še zahtevek za plačilo neporavnanega deleža dobička ter zahtevek za povračilo vlaganj v obnovo in opremo prostora (ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo). Čeprav gre tako pri terjatvi za plačilo neizplačanega dobička kot pri terjatvi za izplačilo izgubljenega dobička za povrnitev gmotne (premoženjske) škode, pa je narava uveljavljanih terjatev različna. Medtem ko gre pri neizplačanem dobičku za navadno škodo, ki se kaže v izgubi zaslužka za nazaj, pa je izgubljen dobiček škoda, ki se kaže v premoženjski razliki med stanjem, ki bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, in premoženjskim stanjem, nastalim kot posledica škodnega dogodka. Pri neizplačanem dobičku gre tako za čisto denarno terjatev, zato se prisodi v nominalnem znesku iz časa nastanka terjatve z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje, saj za valorizacijo, glede na načelo denarnega nominalizma (394. člen ZOR), v zakonu ni podlage. Drugače pa velja za izgubljeni dobiček, ki ni čista denarna terjatev in pri katerem šele sodišče določi njegov obseg v denarju. Zato njegovo povračilo sodišče odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR) in tečejo zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe dalje. Tudi zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (210. člen ZOR) ni čista denarna terjatev, saj je treba vrednost dosežene koristi presojati po času uveljavitve oziroma odločanja o vrnitvenem zahtevku. Zato je tudi pravilna odmera tega zahtevka na dan izdaje sodbe, z obrestmi od tedaj dalje. Ne gre torej za različno obravnavo oškodovancev, kot zatrjuje revident, temveč takšna obravnava uveljavljenih zahtevkov temelji v določbah materialnega prava. To pa nenazadnje potrjuje tudi ugotovitev, da je sodišče zahtevka za plačilo izgubljenega dobička, ki sta ga uveljavljali obe stranki, obravnavalo enako in jima povračilo škode iz tega naslova odmerilo po cenah ob izdaji sodne odločbe tako, da je zneska, ki jih je izvedenka zaradi obračuna ugotovila v tuji valuti, preračunalo v tolarsko protivrednost po tečaju na dan izdaje sodbe. Sodišče strank torej ni neenakopravno obravnavalo, zato zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

Končno revident zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava zaradi zatrjevane zlorabe pravic s strani tožene stranke, zaradi česar taka stranka ne bi smela imeti koristi od sodbe. ZOR v 13. členu res določa prepoved zlorabe pravic, vendar pa uporaba tega člena v tem primeru očitno ne pride v poštev, saj revident ne zatrjuje, da bi toženec zlorabil pravico materialnega prava, temveč svojo navedbo utemeljuje z navedbami o tem, da toženec v procesu ni nastopal pošteno. Pa tudi če bi prvostopenjsko sodišče tekom postopka res ugotovilo, da stranka v postopku zlorablja svoje pravice, taka ugotovitev ne bi narekovala drugačne materialnopravne presoje spora, temveč sankcijo določa ZPP. Revidentova navedba, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, torej ni utemeljena. Nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je sledilo toženčevi izpovedbi, pa v reviziji tudi ni dovoljeno.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člena ZPP).