Jedro

Nagrada za narok po tarifni št. 3102 pomeni, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke.

Brezplačna pravna pomoč je bila upravičencu odobrena za postopek pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je tožbo na ugotovitev pravne neveljavnosti oporoke vložil dne 21. 1. 2009, zato se glede na prehodno določbo 41. člena ZodvT, za odmero nagrade in izdatke za storitve odvetnikov uporabljajo določbe ZOdvT.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odmerila tožniku nagrado in stroške zastopanja v višini 909,20 EUR za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči po odločbi opr. št. Bpp 87/2009 z dne 2. 3. 2009. Z navedeno odločbo je bila upravičencu dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje v postopku, ki poteka pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. Ip 217/2009 in kot oprostitev plačila stroškov postopka. Upoštevajoč podatke, ki jih je predložil tožnik in glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami) je tožena stranka ugotovila, da je predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Upoštevala je vrednost spora (40.000 EUR) ter določilo 36. člena ZOdvT. Tožniku je odmerila nagrado za postopek v višini 335,40 EUR, nagrado za narok v višini 309,60 EUR, potne stroške ter povračilo materialnih stroškov.

Tožnik se z odmero stroškov ni strinjal, menil je, da glede na določbo 41. člena ZOdvT stroškov ni pravilno priglasil, zato je predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in ga tožena stranka nadomesti z novim, pri tem pa upošteva dodatno priloženi stroškovnik, sestavljen po določbah Odvetniške tarife. Na poziv tožene stranke, ali naj se njegov predlog smatra za tožbo, je tožnik dne 12. 1. 2011 izjavil, naj se ta njegov predlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa šteje kot tožba.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik iz naslova brezplačne pravne pomoči, odobrene z odločbo opr. št. Bpp 87/2009 z dne 2. 3. 2009, upravičen do priznanja nagrade po določbah Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03, 70/03) ali po določbah ZOdvT, ki se je pričel uporabljati dne 1. 1. 2009. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odmerila stroške po določbah ZOdvT. Glede na določbo 36. člena ZOdvT je pravilno odločila, da pri vrednosti predmeta 40.000 EUR znaša nagrada 258 EUR. Pravilno je odločila, da znaša nagrada za postopek po tarifni št. 3100 335,40 EUR (258 EUR x 1,3), nagrada za narok po tarifni št. 3102 309,60 EUR (258 EUR x 1,2) ter potne stroške po tarifni št. 6003 in materialne stroške po tarifni št. 6002 v višini, kakor jih je priglasil tožnik. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno tolmačila pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tarifni št. 3102 in sicer, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Res so se glede razlage besedne zveze pojavljala različna stališča, vendar je stališče o tem spornem vprašanju sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 56/2011 in pritrdilo stališču, da je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tarifni št. 3102 ta, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke.

Stališče tožnika, da bi mu morala tožena stranka odmeriti nagrado po Odvetniški tarifi, ni pravilno. Ker se pravdni postopek lahko začne s tožbo, je datum njene vložitve bistven podatek za uporabo predpisov, na katere napotuje 6. odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po prehodni določbi 41. člena ZOdvT se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki se na prvi stopnji začnejo po uveljavitvi tega zakona, in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi, določijo po tem zakonu. Ker je bila brezplačna pravna pomoč upravičencu odobrena za postopek pred sodiščem prve stopnje v postopku, ki poteka pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. Ip 217/2009, tožnik pa je tožbo na ugotovitev pravne neveljavnosti oporoke vložil dne 21. 1. 2009, se glede na pričetek veljavnosti ZOdvT (1. 1. 2009) uporabljajo določbe ZOdvT. Zato je tožena stranka materialno pravo pravilno uporabila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.