Jedro

V obravnavani zadevi je bistveno, da je tožnik imel izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko uveljavil plačilo prispevkov za sporno obdobje v višini, kot če bi bil zaposlen pri toženi stranki, pa tega zaradi lastne neaktivnosti ni storil. Tožnik namreč želi z novo tožbo doseči novo sodbo in nov izvršilni naslov glede terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, kar pa ni dopustno. Kljub zastaranju judikatne terjatve gre še vedno za isto terjatev, ki še naprej obstaja, čeprav samo v naturalni obliki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba (pravilno: sklep) tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2019 in sklep tožene stranke št.... z dne 19. 6. 2019 v delu, s katerim se zahtevi tožnika z dne 14. 12. 2018 za popravek delovne dobe v javnem sektorju od 1. 6. 2001 do 31. 8. 2001 in od 1. 5. 2002 do 30. 9. 2002 ne ugodi, njegova pritožba zoper sklep pa kot neutemeljena zavrne, spremenita in se ugotovi, da se tudi obdobji od 1. 6. 2001 do 31. 8. 2001 in od 1. 5. 2002 do 30. 9. 2002 tožniku štejeta kot delovna doba v javnem sektorju (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.285,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka tožnika. Navaja, da je tožena stranka po vročitvi sodbe opr. št. Pd 2/2001 z dne 17. 4. 2002 izvršila pravzaprav vse, kar je tožnik zahteval oziroma mu je bilo dosojeno, saj mu je izplačala razliko med plačo, ki jo je prejel na Hrvaškem in tisto, ki bi jo prejel, če mu pri toženi stranki ne bi prenehalo delovno razmerje. Razporedila ga je na ustrezno delovno mesto in mu priznala celotno delovno dobo. Tožnik pa ni mogel preveriti, ali je plačala tudi prispevke. Nezakonito je delavcu izplačati (neto) plačo, ne da bi se plačali tudi prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Tožena stranka pa lahko vsa izplačila tudi ustrezno kontrolira in kršitelje sankcionira. Zastavlja se vprašanje, ali je sploh nastopilo zastaranje, čeprav je nesporno, da je od plačila plač za sporno obdobje in tudi od pravnomočnosti sodbe poteklo več kot deset let. Tožnik bi namreč pokojnino v celotnem ali zmanjšanem znesku prejel šele, ko bi bil upokojen v letu 2019, oziroma ko bi dopolnil 40 let delovne dobe. Šele na dan dopolnitve 40 let delovne dobe bi prejel nižjo pokojnino in v zvezi s tem ugotovil, da niso bili plačani prispevki za sporno obdobje. Takrat bi nastopila posledica neplačanih prispevkov in bi se pokazala razlika v višini pokojnine. Zato tudi zastaralni rok zaradi neizpolnjevanja pogojev za redno odpoved začne teči s prvim dnem po dopolnitvi 40 let delovne dobe, čeprav se zaradi razlike v višini pokojnine ob izpolnitvi pogojev ni upokojil. Za vložitev tožbe pred tem ni imel pravnega interesa in tudi potrebe ne, saj takrat ne bi izpolnjeval pogojev za upokojitev po 40-letni delovni dobi. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih povsem splošno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in praviloma uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je tožbeni zahtevek postavil tako, da zahteva ugotovitev, da je bil tudi v času od 1. 6. 2001 do 31. 8. 2001 in od 1. 5. 2002 do 30. 9. 2002 v delovnem razmerju pri toženi stranki. Za to obdobje mu je namreč priznana delovna doba zaradi zaposlitve oziroma vključitve v zavarovanje v Republiki Hrvaški, čeprav mu je bilo s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 2/2001 z dne 17. 4. 2002, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 862/2002-2 z dne 20. 2. 2004 tudi za to obdobje priznana delovna doba pri toženi stranki. Tožniku so bile namreč za celoten čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznane vse pravice iz delovnega razmerja.

7. Kljub takšni sodni odločbi tožena stranka za tožnika ni plačala (višjih) prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, iz navedb v spisu pa izhaja, da mu je izplačala neto razliko v plači med plačo, ki jo je v tem času prejemal pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Tožnik je na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja v kasnejšem delovnem sporu zoper toženo stranko uveljavljal plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta za leto 2000, 2001, 2002 in 2003, razlike v plači (kolikor mu je tožena stranka še ni izplačala) ter plačilo premalo izplačanih zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih zneskov razlike v plači. S sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 251/2004, v zvezi s sodbo Višjega delovnega sodišča, opr. št. Pdp 534/2006 z dne 12. 4. 2007, mu je bilo iz naslova zakonskih zamudnih obresti in razlike v plači za sporno obdobje dosojen znesek 179.955,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2004 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je bil pravnomočno zavrnjen.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je nastopilo zastaranje terjatve. Glede na to, da je bila tožniku terjatev za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznana s sodno odločbo, gre za t.i. „judikatno“ terjatev, za katero v skladu s prvim odstavkom 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) velja 10-letni zastaralni rok. Navedena določba namreč določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Ker je bilo o tožnikovi terjatvi za plačilo prispevkov pravnomočno odločeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 862/2002-2 z dne 20. 2. 2004, tožnik pa je tožbo vložil 6. 8. 2019, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje, ki ga je tožena stranka uveljavljala v odgovoru na tožbo.

9. V obravnavani zadevi je bistveno, da je tožnik imel izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko uveljavil plačilo prispevkov za sporno obdobje v višini, kot če bi bil zaposlen pri toženi stranki, pa tega zaradi lastne neaktivnosti ni storil. Tožnik namreč želi z novo tožbo doseči novo sodbo in nov izvršilni naslov glede terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, kar pa ni dopustno.1 Kljub zastaranju judikatne terjatve gre še vedno za isto terjatev, ki še naprej obstaja, čeprav samo v naturalni obliki. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da zastaranje še ni nastopilo, saj naj bi škoda tožniku nastala šele takrat ob dopolnitvi 40 let delovne oziroma pokojninske dobe, ko je izvedel, da bo imel zaradi neplačila prispevkov nižjo pokojnino in se posledično zaradi tega tudi ni upokojil. Tožnik namreč v tem sporu ne uveljavlja plačila škode, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja tožene stranke, temveč uveljavlja terjatev, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS Sklep opr. št. II Ips 306/2005 z dne 29. 3. 2007.