Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

<em>Izpodbijana odločba</em>

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje (12. 6. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov, njegova ciljna država pa je bila Francija.

3.Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru (23. 7. 2024) je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je bil tožnik reven, ko je prišel iz Španije v Maroko (zaradi revščine in brezdomstva je tožnik še kot mladoletnik deset let živel v Španiji, v Maroko pa se je vrnil, ker je bila mama hudo bolna), ni našel službe, zato je, da je lahko preživel, prodajal hašiš. Moral je pomagati mami in starejšemu bratu, ki je invalid s psihičnimi težavami. V Maroku so ga vsako leto zaprli, ker je prodajal drogo, vendar te doleti kratka kazen. Maroko je zapustil zaradi dela oziroma da bi pošteno delal, drugih razlogov nima. Če bi ostal tam, bi bil v zaporu. Ne bi mogel biti brezposeln, saj ima ženo in otroke, ki jih mora preživljati. V Maroku ni dela, tudi sicer ga dobijo sinovi bogatih ljudi in tisti, ki imajo veze in poznanstva. Za selitev v drug kraj znotraj Maroka se ni odločil, ker bi se soočil z istimi težavami. Tožnik se ne namerava vrniti v Maroko, tudi v Sloveniji ne namerava ostati in samo čaka na denar.

4.V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

5.Po ugotovitvah tožene stranke tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi razlogi. Ocenila je, da okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z ekonomskimi težavami, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz slabo plačanega dela. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili drugi povzročitelji (država, gospodarske družbe...), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja ekonomske eksistence. Iz tožnikovih izjav prav tako ne izhaja, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega sprejeti kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Tožnik je sicer navedel, da je bil reven in da je, ker ni našel dela, prodajal hašiš. Tožena stranka ugotavlja, da je brezposelnost sicer lahko razlog za zapustitev države, ki pa ga ni mogoče povezovati s preganjanjem. Menila je še, da se oseba zavestno odloči, da se bo ukvarjala s preprodajo drog ali drugimi nezakonitimi posli. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski tako ni mogoče povezati s preganjanjem, saj zatrjevane težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic. Glede na to, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel svoje ekonomske težave, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

6.Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

<em>Tožnikove trditve</em>

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8.Tožnik se ne strinja s stališči tožene stranke in meni, da niso bile pravilno upoštevane njegove navedbe glede razmer v izvorni državi, saj ne omogočajo zagotovitve sredstev za preživetje. Tožnik je zapustil državo zaradi preživetja in ne zaradi boljšega življenja. Sklicuje se na svoje izjave, da je v Maroku že kot otrok živel v revščini, ni hodil v šolo in je bil brezdomec; zato je že kot otrok zapustil državo in odšel v Španijo, kjer je živel dlje časa, zaradi materine bolezni pa se je vrnil v Maroko; po vrnitvi v Maroko ni našel službe, zato je moral prodajati drogo, zaradi česar je bil večkrat obsojen na kratkotrajne kazni.

9.Iz tožbenih navedb je še razvidno, da v Maroku delo dobijo le sinovi bogatih ljudi oziroma tisti, ki imajo veze in poznanstva. Za revne ni dela ali pa so plače prenizke za dostojno življenje, zato so revni ljudje zaradi preživetja primorani delati nezakonite stvari. Država ne pomaga ljudem v stiski, čeprav je bogata z naravnimi viri. Bogati živijo udobno, revni pa lahko umrejo od lakote.

<em>Odgovor na tožbo</em>

10.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

<em>Dokazni postopek</em>

11.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

<em>Presoja tožbe</em>

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.¹ Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.² Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.³

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v upravnem postopku kot tudi na glavni obravnavi v upravnem sporu navedel revščino in ni navajal drugih razlogov, zaradi katerih bi bil ogrožen v izvorni državi. Glede revščine pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁴ Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.⁵ Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.⁶ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.⁷

18.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 12. 6. 2024, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 23. 7. 2024 razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,

pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.

V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.