Jedro

Prav tako ne drži, da (na splošno) o odškodninski odgovornosti koncesionarja (tretjim osebam) ni mogoče sklepati na podlagi določb ZGJS. V 51. členu ZGJS je namreč predpisana odgovornost koncesionarja za škodo, povzročeno s strani njegovih zaposlenih uporabnikom ali drugim osebam. Da je za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar (uporabnikom ali drugim osebam) primarno odgovoren prav slednji, pa izhaja tudi iz 53. člena ZGJS, ki sicer predpisuje subsidiarno odgovornost koncedenta za takšno škodo.

Glede na pravkar povedano pritožba ne more biti uspešna (niti) s sklicevanjem na stališča VSL, zavzeta v sodbi II Cp 540/2008 z dne 1. 10. 2008, bistvo katerih je, da na koncesionarja z ZGJS ni prenešeno nobeno dolžnostno ravnanje, ureditev medsebojnega razmerja (v koncesijski pogodbi) v zvezi z morebitno škodo pa da ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja napram tretjim osebam. Vrhovno sodišče RS je že v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 zavzelo stališče, da ZGJS in Obligacijski zakonik dajeta dovolj podlage za sklep, da je neposredna odgovornost izvajalca rednega vzdrževanja cest v razmerju do uporabnika teh cest podana, čemur je sledila tudi novejša sodna praksa višjih sodišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v točkah I in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati znesek 5.288,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 10. 2019 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14. 9. 2019 do 1. 10. 2019 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 316,19 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Smiselno zoper obsodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je med strankama nesporno, da je upravljalec občinske ceste v V. Občina L., zavarovanec tožnice. Ob sklicevanju na Koncesijsko pogodbo z dne 26. 11. 2012 toženec meni, da gre za dogovor glede pravic in obveznosti (zgolj) med pravdnima strankama. Nadalje meni, da je pasivno legitimirana za povzročeno škodo le Občina L. (oz. njena zavarovalnica), saj je ona upravljalec občinskih cest kot nosilka odgovornosti in ne koncesionar. Toženec bil pod pogoji Koncesijske pogodbe (16. člen, 31. člen) za škodo odgovoren le sopogodbeniku, Občini L. in ne tretjim osebam. Sodišče prve stopnje ni navedlo pravnega predpisa, na podlagi katerega bi koncesionar odgovarjal tretjim osebam za povzročeno škodo in tako ni pojasnilo, na kakšni osnovi je štelo toženca za pasivno legitimiranega kot nosilca obveznosti napram tretjim osebam. Dolžnostno ravnanje bi bilo lahko na koncesionarja prenešeno tudi s splošnimi in abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo – Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS) ali aktov, izdanih na njegovi podlagi, pri čemer toženec meni, da ta njegova obveznost ni določena v razmerju do tretjega. Pogodbena ureditev medsebojnega razmerja v zvezi z morebitno škodo seveda ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja napram tretjim osebam za kršitev tistih obveznosti, ki so po splošnih javnih predpisih naložene koncedentu. (tako sodba VSL II Cp 540/2008 z dne 1. 10. 2008). Sodišče prve stopnje je prav tako nekritično sledilo navedbam tožnice o stanju cestišča v delu, na katerem je prišlo do prometne nezgode. Tožnica ni predložila pisnih izjav prič, s katerimi bi dokazala predhodno neposutost cestišča. Ob tem ni mogoče zanemariti navedb, da je šlo pri obravnavanem škodnem dogodku za pojav nenadnega sneženja v kombinaciji z ledenim dežjem, ki ima za posledico pojav drsenja vozil tudi pri predhodni posutosti cestišča, o čemer je izpovedal tudi zakoniti zastopnik toženca. Toženec še dodaja, da tožnica ni dokazala, da toženec cestišča ni ustrezno posipal oz. poskrbel za ustrezno vzdrževanost cestišča. Navedenega dne so bili na terenu vsi toženčevi delavci z vsemi razpoložljivimi sredstvi, a je vseh 80 km terena praktično nemogoče posipati v treh urah, t.j. v času, ko se je pripetila nesreča. Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožnica od toženca z regresnim zahtevkom zahteva plačilo zneska, ki ga je v imenu svojega zavarovanca - Občine L, izplačala Zavarovalnici, ki je oškodovanki A. A. povrnila škodo, ki je slednji nastala na njenem osebnem vozilu v posledici zdrsa na poledenelem vozišču na občinski – lokalni cesti iz smeri H. v centru naselja V., kjer je toženec zadolžen za ustrezno vzdrževanje. Toženec je zahtevku nasprotoval v bistvenem s trditvami o tem, da tožnica nima podlage za uveljavljanje regresnega zahtevka, nadalje s prerekanjem načina nastanka škodnega dogodka in nato še z zatrjevanjem, da je ravnal s potrebno skrbnostjo glede na razpoložljiva sredstva in da (posledic) enkratnega izjemnega vremenskega dogodka ni bilo mogoče predvideti.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje vse ugovorne navedbe toženca zavrnilo. Glede na izvedeni dokazni postopek je zaključilo, da je bila cesta na delu, kjer je prišlo do predmetnega škodnega dogodka, poledenela in neposuta, v posledici česar je predmetnega dne prišlo do več nezgod, med drugim tudi do nezgode z osebnim vozilom A. A., ki ga je vozil A. B. Neustrezno vzdrževano cestišče je pripisati tožencu, ki glede na vremenske razmere ni ustrezno odreagiral in se posipavanja cest ni lotil z ustrezno skrbnostjo (pravočasno). Presodilo je, da se toženec s sklicevanjem na vremenske razmere in na dejstvo, da je bil v kritičnem času z vsemi razpoložljivimi delavci in sredstvi na terenu, ni uspel razbremeniti odgovornosti za nastale škodne posledice in da je torej podana njegova odškodninska odgovornost po krivdnem načelu.

7. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema podrobne, prepričljive in izkustveno sprejemljive razloge izpodbijane sodbe (predvsem točkah 10 do vključno 34 njene obrazložitve). Glede na izrecne pritožbene ugovore pa dodaja oz. izpostavlja naslednje:

8. Uvodni pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je upravljalec občinske ceste v V. Občina L. (zavarovanec tožnice), je neutemeljen. Poleg tega, da to dejstvo med strankama v postopku dejansko ni bilo sporno (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), se toženec v nadaljevanju pritožbe celo sam sklicuje na to, da bi bila pasivno legitimirana za povzročeno škodo le Občina L., ki je „upravljalec občinskih cest kot nosilka odgovornosti“, zaradi česar izpostavljeni uvodni pritožbeni očitek ni povsem jasen oz. razumljiv.

9. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno izvajanje v zvezi z domnevnim neobstojem pasivne legitimacije toženca za povzročeno škodo.

10. V tem kontekstu se pritožba primarno neutemeljeno sklicuje na določbe Koncesijske pogodbe z dne 26. 11. 2012 (priloga A13 spisa), ki ureja pogodbeno razmerje med Občino L. kot koncedentom in tožencem kot koncesionarjem, meneč, da ne obstoji pravna podlaga za toženčevo odškodninsko odgovornost za škodo, nastalo tretjim osebam in očitajoč sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ni „utemeljilo pravnega predpisa, na podlagi katerega bi koncesionar odgovarjal tretjim osebam za povzročeno škodo“.

11. Glede navedenega pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje svoji pasivni legitimaciji (sploh) ni nasprotoval na v pritožbi predstavljen način, zaradi česar se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno (niti se ni moglo) posebej opredeljevati do tega vprašanja. Na prvi stopnji je toženec v zvezi z vprašanjem legitimacije ugovarjal zgolj, da tožnica nima pravne podlage za regresni zahtevek, ker je bila odškodnina oškodovanki izplačana na podlagi kasko zavarovanja (prim. odgovor na tožbo z dne 12. 3. 2020, list. št.), na tovrstne njegove navedbe pa je sodišče prve stopnje ustrezno odgovorilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Kljub navedenemu (ker gre v bistvu za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava) pa pritožbeno sodišče glede v pritožbi zavzetih stališč o neobstoju temelja za odškodninsko odgovornost toženca pojasnjuje, da že sama Koncesijska pogodba vsebuje določbe o odgovornosti pogodbenih strank za škodo tretjim, ki jih pritožba očitno „spregleda“ (41. do vključno 43. člen), in iz katerih nedvoumno izhaja (tudi) koncesionarjeva odškodninska odgovornost napram tretjim osebam.

13. Prav tako ne drži, da (na splošno) o odškodninski odgovornosti koncesionarja (tretjim osebam) ni mogoče sklepati na podlagi določb ZGJS. V 51. členu ZGJS je namreč predpisana odgovornost koncesionarja za škodo, povzročeno s strani njegovih zaposlenih uporabnikom ali drugim osebam. Da je za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar (uporabnikom ali drugim osebam) primarno odgovoren prav slednji, pa izhaja tudi iz 53. člena ZGJS, ki sicer predpisuje subsidiarno odgovornost koncedenta za takšno škodo.

14. Glede na pravkar povedano pritožba ne more biti uspešna (niti) s sklicevanjem na stališča VSL, zavzeta v sodbi II Cp 540/2008 z dne 1. 10. 2008, bistvo katerih je, da na koncesionarja z ZGJS ni prenešeno nobeno dolžnostno ravnanje, ureditev medsebojnega razmerja (v koncesijski pogodbi) v zvezi z morebitno škodo pa da ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja napram tretjim osebam. Vrhovno sodišče RS je že v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 zavzelo stališče, da ZGJS in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) dajeta dovolj podlage za sklep, da je neposredna odgovornost izvajalca rednega vzdrževanja cest v razmerju do uporabnika teh cest podana, čemur je sledila tudi novejša sodna praksa višjih sodišč1. 15. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčeve odškodninske odgovornosti pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 131. člena OZ, po kateri je dokazno breme glede ekskulpacije odgovornosti za škodo na strani toženca.

16. Glede s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja pritožba primarno neutemeljeno graja zaključek, da cestišče v delu, na katerem je prišlo do škodnega dogodka ni bilo posuto. Ta zaključek temelji na ustrezni dokazni oceni izvedenih dokazov v točkah 15. do vključno 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki ji pritožba niti konkretizirano ne nasprotuje. Glede na prepričljive dokaze o tem, da je bilo cestišče v kritičnem času poledenelo in neposuto (dopisi policistov PP L., odškodninski zahtevek C. C., ...) ni odločilno, da tožnica ni predložila pisnih izjav prič, s katerimi bi dokazala predhodno neposutost cestišča, vsekakor pa je neutemeljena in posplošena pritožba kritika, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tovrstnim navedbam tožnice.

17. Pritožba prav tako ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem pri oceni, da je šlo v predmetni situaciji za pojav nenadnega sneženja v kombinaciji z ledenim dežjem in da je torej šlo za splet nesrečnega naključja. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da poledica v zimskem času (meseca februarja) in ob pojavu padavin ni nepričakovana in nepredvidljiva posledica, s katero ob ustrezni skrbnosti toženec ne bi mogel oz. ni moral računati. Pravilno je sodišče prve stopnje pri tem izhajalo iz dejstva, da je presoja preprečljivosti škodnega dogodka ob upoštevanju sodne prakse podvržena najstrožjemu merilu – merilu skrajne skrbnosti.

18. Ker je glede ekskulpiranja odgovornosti breme na tožencu, bi moral on dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo brez njegove krivde oz. kljub njegovemu ustreznemu strokovnemu ravnanju. Čeprav je razumeti stisko toženca, ki je bil zadolžen za vzdrževanje cestišč na večjem področju in da kljub temu, da je bil na terenu z vsemi razpoložljivimi sredstvi ni uspel pravočasno posipati vseh (zlasti) problematičnih odsekov cest, pa ni mogoče spregledati okoliščin, iz katerih izhaja, da navedeno ne zadošča za njegovo ekskulpiranje odškodninske odgovornosti.

19. Kot bistveno je sodišče prve stopnje v tej zvezi zaključilo, da se je toženec na teren odpravil prepozno, po tem ko so krajani že „pritiskali“, da se cesta posiplje, pri čemer je glede spornega cestnega odseka ugotovilo še, da je bil tam naklon in da se nahaja v središču kraja V., kjer poteka tudi šolska avtobusna pot (prim. 22. in 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tovrstnim (pravilnim) razlogom izpodbijane sodbe, ki nakazujejo na neustrezno ravnanje toženca, pritožba sploh ne nasprotuje argumentirano.

20. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da niso relevantne navedbe toženca, da je bil pri opravljanju zimske službe vezan na predhodno odobritev Občine L. (31. točka obrazložitve sodbe), saj je bilo njemu kot strokovnjaku poverjeno vzdrževanje javnih cest, zaradi česar je bil dolžan, tudi ob morebitnem dvomu, izvesti vse potrebne preventivne ukrepe (27. točka obrazložitve sodbe).

21. Nazadnje pritožba neutemeljeno, zlasti pa le na hipotetični oz. posplošeni ravni, zatrjuje, da bi škoda nastala tudi, če bi bila prometna površina neposredno pred pojavom snega in ledenega dežja ustrezno posuta s kombinacijo soli in peska. Navedeno namreč ni z ničemer izkazano, prav tako pa tudi ne more ovreči zaključka, da je toženec glede na razmere na terenu (tudi po pojavu snega in ledenega dežja) odreagiral prepozno.

22. Glede na obrazloženo je presoja sodišče prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici povrniti izplačano odškodnino (višina zahtevka ni bila sporna) materialnopravno pravilna.

23. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. sodba VSL 3071/2013 z dne 9. 4. 2014, sodba VSL II Cp 914/2018 z dne 17. 10. 2018.