Jedro

Utemeljen je zaključek, da tožnica ni dokazala dobroverne posesti, ki bi pripeljala do pridobitve lastninske pravice na parc. štev. 1221/3 k.o. I. na podlagi priposestvovanja po četrtem odstavku 28. člena ZTLR. Še manj pa je tožnica izpolnjevala pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na navedeni nepremičnini po pravilu paragrafa 1460 ODZ (ki glede na čas izvajanja posesti predstavlja pravno relevantno podlago). Prav tako je utemeljen zaključek, da sta bila toženca glede na vse ugotovljene okolnosti tako ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 17.3.1989 kot ob njenem vpisu v zemljiško knjigo v dobri veri o lastništvu prodajalke in o točnosti zemljiškoknjižnih podatkov. Tožničin tožbeni zahtevek zoper toženca zato ni utemeljen niti glede na pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki je določal, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme iti v škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je priposestvovala lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 1221/3 k.o. I. v izmeri 650 m2 z dajatvenim zahtevkom za izstavitev listine za zemljiškoknižni prenos lastninske pravice na navedeni parceli od tožencev na tožnico vred. Sodišče prve stopnje je tožnico obsodilo tudi na povračilo stroškov postopka tožencev v višini 257.260,00 SIT. Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo navedeno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi. Revizija obširno analizira izpovedbe posameznih prič ter poudarja okoliščine, zaradi katerih odklanja sprejeto dokazno oceno obeh nižjih sodišč. Tožnica ponavlja, da so njeni starši nastopili posest sporne parcele v letih 1942/43, da so jo pridobili od zemljiškoknjižnega lastnika B., kateremu so dali za parcelo dva soda in nekaj denarja. Tako tožničino izpoved so potrdile številne priče. Izpoved priče Š.je sodišče napačno ocenilo. Pravne podlage za pridobitev lastnine na sporni parceli tožnica ni mogla pojasniti, ker je zanjo le slišala od drugih. O teh okoliščinah pa sodišče ni ocenilo izpovedbe priče Š. Š. Zaradi tega se sodbi sodišč prve in druge stopnje ne dasta preizkusiti. O teh okoliščinah je tožnica tudi predlagala v pritožbi zaslišanje nove priče A. F., ki bi lahko potrdil dogovor med tožničinimi starši in B. Sodišče druge stopnje pa tega predloga sploh ni ocenilo. Sodba sodišča prve stopnje je napačno razlagala izpoved priče A. K. in A. Š. o tem, da je J. K. lastnica sporne parcele. S tem je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Kršitev enakega značaja je bila zagrešena še zato, ker sodišče druge stopnje sledi oceni sodišča prve stopnje, da je J. K. dala parcelo leta 1971 v najem tožnici, čeprav take izpovedi K. ni podprta z izpovedbami prič Č., P., Š. Sporno pismo z dne 5.4.1989 je tožnica napisala razburjena tako zaradi dogodkov v zvezi s prodajo parcele kot zaradi slabega zdravja. Tega pisma zato ne bi smelo sodišče upoštevati. Upoštevati bi moralo številne druge dokaze, ki so skladni z izpovedbami prič.

Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta tolmačili pravilo paragrafa 1500 bivšega občnega državljanskega zakonika. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se namreč lahko sklicuje le dobroverni pridobitelj nepremičnine. Toženca pa sta stanje v zvezi s sporno parcelo poznala od leta 1983 dalje, saj sta bila lastnika sosednje parcele in sta tudi vedela, da sporno parcelo od leta 1983 uživa tožnica.

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki omogoča le omejeno presojo izpodbijane odločbe. Tožnica je v reviziji uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Od postopkovnih kršitev je opredeljeno uveljavljala le bistveno kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila zagrešena s sodbama sodišč druge in prve stopnje, vsebinsko pa še kršitev postopka iz prvega odstavka 352. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje ne upoštevalo v pritožbi predlaganega novega dokaza (zaslišanje priče A. F.). Zadnja navedena kršitev postopka (iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP) po oceni revizijskega sodišča ni podana, ker je sodišče druge stopnje zadevni del pritožbenih izvajanj obravnavalo in ocenilo ter svojo odločitev procesnopravno pravilno pojasnilo. Vsebinski pomen predlaganega dokaza kot tudi celotna dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje, na katero se revizijska izvajanja pretežno nanašajo, pa sodi v sklop dejanskih ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP). Sodbi sodišč druge in prve stopnje po oceni revizijskega sodišča nimata takih procesnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti in kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Izreka sodb in razlogi, s katerimi sta sodišči druge in prve stopnje pojasnili svoji odločitvi, so medsebojno skladni, obrazložitvi sodb pa vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodbi pojasnjujeta tudi razloge, zakaj sta sodišči nižjih stopenj verjeli izpovedbam določenih prič ter so ti razlogi jasni kljub nekaterim v reviziji poudarjenim manjšim netočnostim pri sklicevanju na določene priče, ker sta dali sodišči nižjih stopenj pomen predvsem tožničini pisni izjavi.

Revizijsko sodišče je v okviru uradne dolžnosti preizkusilo sodbi nižjih sodišč še v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter ob tem ugotovilo, da navedena kršitev postopka ni bila zagrešena.

Materialnopravna presoja sodb sodišč druge in prve stopnje po presoji revizijskega sodišča ni potrdila niti obstoja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predmet navedene presoje je bilo na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja sledeče: da je sporno parcelo že v letih 1942-43 izročil zemljiškoknjižni lastnik B. v hasnovanje tožničinim staršem, da je zemljiškoknjižni lastnik leta 1966 izročil to parcelo z drugimi svojimi nepremičninami v last J. K., da je ta nekaj let sama obdelovala parcelo (oziroma njena tašča), da je od leta 1970 ali 1971 dalje v posesti parcele tožnica na podlagi dovoljenja K., da je tožničin sin leta 1983 izjavil interes za odkup parcele, da je iz tega razloga prišlo tudi do njene odmere in da je tožnica 5.4.1989 poslala pismo J. K. in v njem navedla, da je njen sin kot kupec že dvakrat plačal sporno parcelo. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da tožnica ni dokazala, da bi bila v dobroverni posesti sporne parcele in da zato na njej ni mogla pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (v smislu četrtega odstavka 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Obe sodišči sta še zaključili, da sta toženca pridobila lastninsko pravico na sporni parceli na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki je že zemljiškoknjižno izvedena ter da zato tožničin tožbeni zahtevek zoper toženca kot dobroverna pridobitelja nepremičnine v skladu s pravilom paragrafa 1500 občega državljanskega zakonika (ODZ) ni utemeljen.

Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje tudi po presoji revizijskega sodišča na nižjih stopnjah sprejeto pravno presojo spora. Utemeljen je zaključek, da tožnica ni dokazala dobroverne posesti, ki bi pripeljala do pridobitve lastninske pravice na parc. štev. 1221/3 k.o. I. na podlagi priposestvovanja po četrtem odstavku 28. člena ZTLR. Še manj pa je tožnica izpolnjevala pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na navedeni nepremičnini po pravilu paragrafa 1460 ODZ (ki glede na čas izvajanja posesti predstavlja pravno relevantno podlago). Prav tako je utemeljen zaključek, da sta bila toženca glede na vse ugotovljene okolnosti tako ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 17.3.1989 kot ob njenem vpisu v zemljiško knjigo v dobri veri o lastništvu prodajalke in o točnosti zemljiškoknjižnih podatkov. Tožničin tožbeni zahtevek zoper toženca zato ni utemeljen niti glede na pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki je določal, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme iti v škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Zgolj zaradi revizijskega vztrajanja, da toženca v času pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini nista bila v dobri veri, je opozoriti, da je zaključek o dobrovernosti pravni zaključek. Ta pa je temeljil na ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, da se je tožničin sin leta 1983 priglasil kot kupec sporne parcele (to je ob priliki, ko sta toženca kupovala od K. del istega kompleksa in sicer parc. št. 1221/1 in 1221/2) in da potem ni prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med tožničinim sinom in K. in da je bilo tožencema vse to znano. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bil zato spor razrešen v skladu s spredaj navedenimi materialnopravnimi pravili. To pa pomeni, da revizija tožnice ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato njeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).