Jedro

Ker so bile odločbe o priznanju pravice do denarne socialne pomoči odpravljene s pravnomočno odločbo, je s tem odpadla pravna podlaga za izplačilo denarne socialne pomoči. Toženec je zato dolžan tožniku neupravičeno prejete zneske denarne socialne pomoči vrniti. Ugovor zastaranja je neutemeljen, ker gre za terjatev, ugotovljeno z odločbo pristojnega organa, ki zastara v 10 letih od njene vročitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženca zavezalo, da je dolžan tožeči stranki plačati 4.050,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska navedenega v izreku izpodbijane sodbe v točki I. in sklenilo da toženec sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je toženec CSD-ju zamolčal podatek, da živi v zakonski zvezi z ga. A.A. in da naj bi zamolčal podatke o njeni pokojnini, kar naj bi bila podlaga za uporabo 39. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV-UPB1, Ur. l. RS, št. 36/04 s spremembami) in posledično za odpravo odločb o dodelitvi pravice do denarne socialne pomoči. Takšni zaključki prvostopenjskega sodišča so nepravilni in neutemeljeni. Toženec je res 28. 1. 2002 sklenil zakonsko zvezo s pokojno A.A., ki je prejemala pokojnino, o tem ni obvestil Centra na socialno delo ..., vendar je bil trdno prepričan, da ta podatek s pridobivanjem denarne socialne pomoči nima nobene povezave. Tožencu ni mogoče očitati, da bi naklepno zamolčal podatke. Pritožba nadalje meni, da toženec z A.A. ni živel v finančni skupnosti, sredstva so bila tudi prenizka, da bi pokojna lahko toženca vzdrževala in mu finančno pomagala, tako da je slednji socialno podporo tudi potreboval. Sodišče se do teh navedb sploh ni opredelilo, zavrnilo je tudi dokaz z zaslišanjem toženca, svoje odločitve pa v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. Te toženčeve navedbe predstavljajo pravno relevantna dejstva, zaradi odsotnosti obrazložitve o teh ključnih dejstvih pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka. Toženec je opustitev zaslišanja pravočasno grajal kot procesno kršitev že na glavni obravnavi dne 18. 9. 2012. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Postavilo se je na nepravilno stališče, da je zastaralni rok za vrnitev izplačanih zneskov denarne socialne pomoči začel teči šele z dokočnimi in pravnomočnimi odločbami glede odprave odločb, s katerimi je bila tožencu priznana pravica do denarne socialne pomoči. Po mnenju pritožbe je zastaralni rok začel teči že tedaj, ko se je CSD seznanil z razlogom za odpravo odločb, oziroma ko bi se slednji moral in mogel seznaniti z njim, to pa nikakor ni bilo šele v letu 2007, ampak že ob izdaji spornih odločb, ko bi lahko CSD opravil poizvedbe iz uradnih evidenc. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi lahko CSD odločbe odpravil tudi 10 ali 20 let od nastanka razloga in zastaranje pri tem sploh ne bi začelo teči, kar pa bi bistveno prekomerno posegalo v pravno varnost prejemnikov denarnih socialnih pomoči in takšnemu stališču o začetku teka zastaralnega roka ni mogoče slediti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih navedenih v pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Odločbe (5 po številu) s katerim je Center v socialno delo ... tožencu za čas od 1. 2. 2004 do 31. 1. 2006, s prekinitvami od 1. 10. 2004 do 31. 10. 2004 in od 1. 3. 2005 do 30. 4. 2005, priznal pravico do denarne socialne pomoči, so bile odpravljene in so odločbe o odpravi postale dokončne in pravnomočne, ker jih toženec, ki so mu bile pravilno vročene ni izpodbijal. V vseh odločbah je bilo odločeno, da so vlagatelj in družinski člani dolžni vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč. Navedene odločbe so bile izdane dne 20. 12. 2006 in vročene tožencu dne 13. 1. 2007. Tožeča stranka je tožbo v predmetni zadevi vložila 7. 1. 2011. Dejstva navedena v prejšnji točki so edino relevantna v predmetni zadevi. S pravnomočnimi odločbami o odpravi odločb o priznanju denarne pomoči in o vrniti neupravičeno prejete denarne socialne pomoči je odpadla podlaga za priznanje pravice in izplačilo denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je toženec na podlagi 3. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in naslednji) dolžan vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč. Do tega ga zavezuje tudi 1. in 2. odstavek 41. člena ZSV. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče moralo v tem postopku ugotavljati, ali je tožnik denarno socialno pomoč v spornem obdobju prejemal upravičeno ali ne, v kakšni skupnosti sta toženec in A.A. živela, kar naj bi izpovedal toženec, saj vse navedeno v predmetni zadevi ni relevantno, zato je sodišče tudi ravno pravilno, ko toženca glede teh okoliščin ni zaslišalo.

Napačno je stališče pritožbe, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. V danem primeru ne gre za zastaranje posameznih terjatev, ki so bile tožniku izplačane iz naslova denarne socialne pomoči temveč za terjatev, ki je bila ugotovljena s pravnomočno odločbo pristojnega organa (Centra za socialno delo ...). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da je obveznost terjatve nastala z vročitvijo dokončnih odločb tožencu dne 13. 1. 2007. V skladu s 356. členom oz. takšne terjatve zastarajo v 10 letih. Ni mogoče slediti stališču pritožbe, ki navaja, da bi lahko CSD odločbe odpravil tudi v 10 ali 20 letih od nastanka razloga in zastaranje pri tem sploh ne bi začelo teči, in bi se tako bistveno prekomerno posegalo v pravno varnost prejemnikov denarnih socialnih pomoči. Toženec bi lahko zoper odločbe izdane dne 20. 12. 2006 podal tudi ugovore zastaranja, tako pa so vse te odločbe v katerih je bil toženec zavezan vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč postale pravnomočne in gre tako za terjatev ugotovljeno z odločbo drugega pristojnega organa.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlog, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.